Za "lepši sen"...

Stroka ve, a je, poleg nje, tudi – »stroka«!

 

1.      Vem, da ima stroka težave. Ta, in vsaka druga, ker so se vanjo(e) vrinile množice nerazumskih bitij, ki so, zahvaljujoč javnemu šolstvu, zahtevam, prilagojenim povprečju, in zgolj ponavljanju besed predavateljev, dospele do naziva strokovnjakov. Pravilneje – »strokovnjakov«!

 

2.      Vem, da stroka ve, saj je potegnila ločnico, in na eno njeno stran dala večino, absolutno večino, dočim je na drugo uvrstila peščico. In tej večini, več kot uvidevno, pravi »praktiki«. Čemu praktiki? Iz preprostih razlogov. Prvič zato, ker gre za bitja, ki so zmožna biti uspešna samo in izključno v praktičnih opravilih, torej tam, kjer postopkov ni potrebno razumeti, pač pa se jih moraš le naučiti izvajati. Drugič pa zato, ker gre za bitja, ki premorejo eno samo mišljenjsko zmožnost, t. im. praktično, konkretno mišljenje, pri čemer se pojavi težava, kajti…

 

To vrsto mišljenja, kot osnovno, premore tudi Človek, razumsko bitje, a premore jo tudi ves… živalski svet, s to razliko, da so okoliščine živetja v živalskem svetu krepko drugačne, pa se morajo živali drugih spretnosti (na)učiti, obenem pa – v živalskem svetu, kjer ni sociale, je sleherna posamičnost odvisna izključno od lastnih zmožnosti…

 

In na drugo stran, te ločnice, je stroka dala raritete, razumska bitja, tiste, ki zares, in edini, so pripadniki vrste Homo Sapiens.

 

3.      Vem, da stroka ve, saj je trditev, da človeštvo sestavlja Homo Sapiens, spremenila, pa sedaj trdi, in spet uvidevno, da gre za »sodobnega človeka«, ki pa, absurd, in če je res razum ločnica med živaljo, sploh – ni Človek!

 

4.      DOMNEVAM, da stroka (denimo genetiki) skuša najti način, kako rešiti te zaplete, pri čemer se kažeta le dve, temeljni možnosti. Prva je ta, da bi se, nekako, izluščili geni Neandertalca, vendar… glede na dosedanje izkušnje, glede na dejstvo, da so se vsi vsebinski posegi v Naravo končali s krepko več, in krepko slabšimi posledičnimi učinki, kot so bila želena stanja, bi si upal, in si, izkazovati dvom v te poskuse. Slej kot prej bi povzročili – grozo! Druga možnost bi bila vstavljanje nekih procesorjev, ne vem, ne spoznam se na tehniko, nekih čipov, morda, s katerimi bi skušali doseči možnost vodenja teh bitij, čeprav – ni tehnike, ki zmore že na samem začetku biti popolnoma učinkovita, kaj šele s časom, obenem pa – če je ena temeljnih značilnosti razuma v tem, da omogoča suvereno osebo (voljo), suvereno odločanje, posledično, potem – ta bitja, kljub vgrajenim elementom, NIKOLI ne bi mogla biti suverena, nikoli jim ne bi bilo moč zaupati, v smislu njih razumskosti, kajti…

 

Kadar Narava nekaj naredi kot NAGONSKO, takrat iz tega nagonskega ni moč narediti RAZUMSKEGA. Obratno je, na žalost, mogoče, obratno se ta možnost, že tisočletja, tudi izkazuje, saj zaradi (»vzgojnega«) delovanja (nagonske) večine na razumskega posameznika, le ta, s časom, »tlači samega sebe v svojo podzavest, in postaja ter postane podoben večini«, s tem pa…

S tem pa so najmanj okrnjene (v težjih primerih psihične obolelosti povsem izničene!) njegove umske zmožnosti, začne razmišljati, in se obnašati tako, kot je od njega pričakovano (s strani te »vzgojne« večine) – kot večina!

 

Ne, in ne, mislim, da je edina možnost, za to, da Človekov svet postane človeški, ta, da se vzpostavi prvobitno stanje, torej stanje, ko se Homo Sapiens še ni (s)paril s človečnjaki. In to stanje je – vsaka vrsta na svojo stran, v nek svoj svet! In, mimogrede…

Niti vrsta niso, ti pripadniki večine, pač pa so le – križanci med dvema vrstama, živalsko in človeško.

Oh, pa to pokanje!

Ne moti živali, s pokanjem.

A kaj, ko živali pozivi ne motijo, pa pokajo! 

Aleluja, ČUDEŽ je PRED VRATI!

Na prehodu iz 31. v 1., se bo zgodil ČUDEŽ - kar naenkrat bo vse (in to - najmanj - celo leto) kipelo od sreče!

Tako namreč "vedo" ti, ki ničesar ne vedo, a pravijo to-kar-daješ-to-se-ti-vrača. In...

Glede na to, da, v teh dneh, dajejo, od sebe, kup besed o sreči, ki naj drugim velja... ni vrag, da tudi njih ne bo zadelo. Čeprav...

Tu, pri njih, ne pomaga negacija negacije, tisti klin-se-s-klinom-zbija, saj so, že naravno, tako zadeti, da jih prav noben zadetek, v betice, ne spremeni!

Priznam, ne razumem...

Tega, da - ko podajajo pesmi z besedili, ki o žalosti govorijo...

kako, za vraga, gredo takšna besedila vkup z melodijami na-poskok, letečimi, hitečimi, in - čemu, za vraga, se derejo, namesto da bi peli?! Žalost ne kriči, to počne jeza!

Pa da ne bo nesporazuma: vse je moč pojasniti, slej ko prej, tudi to. Z bebavostjo. Zadošča.

P.S.

Je tudi mene, nekoč, nekdo skušal učiti, kako naj svoja čutenja izkazujem, ko mi je govoril (ob besedilu o ženski-ki-je-zapustila-nekoga), da moram bolj energično, glasno peti (ker naj bi, po njegovem, jezo izražal...), jaz pa sem ga zaman prepričeval, da iz besedila govori žalost, zgolj žalost, in nič več.

Oh, dragi bog...

Tako si dober, da bi lahko, že enkrat, Svet polepšal!

Tako si pravičen, da bi lahko, že enkrat, krivico odpravil!

Tako si milosten, da bi lahko, že enkrat, in za vselej, trpljenje ukinil...

Oh, dragi bog... tako sem butast, da mi nobena skušnja ne pomaga, pa te, še vedno, in neobstoječega, nagovarjam!

Namesto...

Namesto, da bi veroval - VEM, tisto, pač, kar vem, in še zdaleč ne vsega.

Namesto, da bi upal - hodim odprtih oči, zavedajoč se dejstev, in tega, kar smem pričakovati.

Namesto, da bi hitrostrelko pograbil - pobašem kovčke, in se podam, stran, bogu-za-rit.

Absurd?

Ko jim razlagaš, o določenih zadevah, ali jim zgolj pripoveduješ, o svojih skušnjah, doživetjih, življenju... in misliš, da te razumejo, oni pa...

Oni pa tudi mislijo, da te razumejo, čeprav te sploh ne, kajti spoznavajo, ugotavljajo, dojemajo popolnoma drugače (za 180 stopinj) kot ti, pa nikakor ne zmorejo ničesar doživljati tako, kot doživljaš sam! In ti prikimavajo... ali pa ne, popolnoma vseeno!

Temeljna težava

Temeljna težava ni v tem, da najdeš defektne, pač pa, da - se moraš hudičevo pomatrat, da, vsaj tu in tam, pogojno zdravega najdeš!

Ne iščem verjetja!

Ko bi iskal, nabiral, krog sebe tiste, ki (zgolj) verjamejo, potem bi se, bržčas, odločil za poklic duhovnika, tako pa...

Iščem tiste, katerim je vsaj zmožnost razumevanja dana (če jim že psihično stanje preprečuje razumevanje)! 

Kot loterija...

Ko Človek išče družico, takrat ima že na začetku, v samem izhodišču, in (zgolj) teoretično, le 1 % možnosti, da ustrezno najde. Kasneje se, zaradi povsem dejanskih stanj (objektivnih okoliščin) ta možnost samo še (z)manjša, in to - krepko zmanjša, pa...

Pa je takrat, kadar se uspeta najti dva, ki gresta vkup, skorajda tako, kakor bi se čudež zgodil, ali bi vsaj do zadetka na džekpotu prišlo!

Tako je to, in s tem, kadar živiš sredi nagonskega sveta, pripadnikov tvoje vrste, razumske, je pa le - za ščep!

Kako nisem, in sem, snemal svojih pesmi

Kar nekajkrat sem poslušal, v preteklosti, kako bi bilo dobro, ko bi posnel svoje pesmi. Nazadnje mi je o tem Svetlana, ko je brala, nekatere, dejala, da moram najti način, kako jih bom posnel…

Priznam, sem težaven, in imam svojstven odnos do težav, ter zlasti do tistega »moraš«, kajti tega, kar je zares potrebno, se zavedam, sam, glede »morati« pa – samo ena stvar je, v slehernem živetju, ki res pod »morati« sodi, in ta stvar je- umreti! Kakorkoli že…

Bentiš, nekajkrat je samo malo manjkalo, pa bi do takšnega snemanja res prišlo. Malo, natanko toliko, kolikor…

Bom najprej nekega skladatelja omenil. Sam se je pojavil, sam dal pobudo, da bo melodije ustvaril in – res jih je, samo…

Ko sem dobil posnetke, v poslušanje, takrat – ne vem, mar med sodobnimi skladatelji še obstajajo takšni, ki vedo, da je potrebno tudi besedilo slišati, in da zlasti pri baladah ne kaže najbolje dreti se, da bi pevec, ali pevka, preglasil/a glasbila?! Je vrag, kaže, s temi glasbeniki, kot bi tekmovali med seboj, čigav instrument bo glasnejši, hrupnejši, bolj slišan!

Ne, ne, sem sklenil, in čeprav mi je možakar obljubljal, da bo popravil, ni šlo, kajti še eno oviro sem postavil, na poti, tej – rad bi akustiko, kitaro, violino, klavir… diskretno oglašanje tovrstnih pripomočkov, instrumentov, po možnosti neko, in pravo, cigansko skupino, pa…

Vsaj dvajset let je tega, kar so, pri neki skupini, želeli uporabiti določena moja besedila. Nekatera že objavljena, medtem ko bi druga spisal, na določene melodije, in…

Nikoli me ni bilo težko nagovoriti, da bi nekomu pomagal, zlasti takrat, kadar sem pri tem užival, če ti pa ob tem porečejo celo to, da »ko bomo to in to naredili, takrat prideš na vrsto ti, in tvoje pesmi! Jih bomo skupaj posneli, bomo že svoj studio imeli…«

Obljuba dela dolg, na dolgove pa obči, kaže, radi pozabljajo, takrat, kadar nimajo nekega biriča za vratovi, seveda. In so naredili to-in-to, celo, prav zares, do svojega studia dospeli, a kaj, ko je pozabljivost takšna bolezen, še zlasti, kadar nikoli obljube niso bile resno mišljene, da – od obljubljenega sem videl prazno figo, ničesar več!

Podobno se je zgodilo nekoliko kasneje. In so, za izhodišče, ter spet, bili zanimivi neki moji teksti, pa nekaj sem jih tako, zanje, spisal, in tudi ti, oni drugi, so mi obljubljali skupaj-studio-bomo-tvoje-snemali, vendar…

Marsikdaj se, ko se spomnim na te pripetljaje, sladko nasmejim, lastni neumnosti, dejstvu, da sem se tako pustil za rilec (po)vleči, čeprav – vsaka šola nekaj stane, in jaz sem šolnino pošteno plačal. Tako pošteno, da sedaj – ne pišem besedil za druge, če pa jih že bi, potem – dečki, močno dvomim, da imate toliko denarja, da bi si lahko moje pisanje dovolili!

Sem pa nekaj snemal, priznam svoj greh, doma, v sobi, s preprostimi slušalkami z mikrofonom, brez neke posebne tehnične opreme, in v »a kapela« stilu (zgolj vokalno podajanje, brez instrumentalne spremljave), čeprav – malo sem (po)goljufal, pa sem tolkel po škatlah, ali s svinčnikom po zvezku, tresel šatuljo z rižem, po ribežnu drgnil… da sem, vsaj tu in tam, skušal malo (po)pestriti. In sem jih posnel, ter obelodanil, nekaj čez sedemsto…

Danes tega ne počnem. Sicer bi, kljub opravilom, s katerimi se soočam, preseljen, na zemljici, in z njo, a kaj ko – stik, tam, kjer se žica od slušalk vključi v računalnik, je fuč, in fuč so tudi slušalke z mikrofonom, jaz pa denarja ne sračkam, da bi se, zgolj za lasten užitek, podal v nabavo ustreznejših pripomočkov. Pa…

Marsikaj mi je že šlo v nič, nazadnje bo šlo, v nič, celo moje življenje, pa kaj potem, če gre še nekaj pesmi, tja, naravnost v nič?! Itak, vem, nikoli ne bom obče sprejemljiv, kot bi se temu reklo – popularen!

P.S.

In so bili primeri, ko so mi lepe vsote ponujali, za besedila, in bi jih tudi posneli, ko... ko bi se odpovedal avtorskim pravicam. In naj bi se jim odpovedal do te mere, da nikjer niti ne bi bil omenjen, kot avtor...

In so bili primeri, ko so sicer hoteli besedila, katerim sem tudi melodije omislil, a pod pogojem, da dovolim, da jim sami glasbo napišejo...

In so bili primeri... ma, kar nekaj teh primerov je bilo, a kaj, ko, očitno, nisem "kompatibilen", s primerki iz teh primerov!

Svetujejo mi, svetujejo...

Ko bi hotel živeti po nasvetih drugih, bi imel, za to, obilo možnosti, le...

Težava je v tem, da pri teh, drugih, ne vidim življenja, pač pa zgolj - živetje, obstajanje... in vse se, pri njih, vrti, začne in konča z materialnim! 

Svetlanine pravljice in moj pravljičen večer

Ko je Svetlana predstavljala svoje pravljice (tiste, ki jih, bojda, po tisoč evrov prodaja, pa – kdor želi, kdor se potrebuje s tujim perjem krasit, ta bo že dal toliko zanje…), in je organizirala predstavitev v ljubljanskem Cankarjevem domu, v tisti majhni dvorani (ki relativno malo obiskovalcev sprejme, in ji, če se ne motim, pravijo Ledvička… v podobi amfiteatra…), so nastopali člani madžarskega orkestra »Sto violin« (dobro, ni bil celoten ansambel, a zagotovo več kot dovolj glasbenikov, da je bil koncert – izjemen!)…

 

Takrat je bilo, med povabljenci (prireditev je bila zaprtega značaja), tudi nekaj znanih imen… Milan Kučan, Jani Kovačič, Ljubica Jelušič (takrat je bila, če se ne motim, že poznana kot bodoča ministrica za obrambo), Lado Bizovičar… in tam sem bil tudi, srečkovič, jaz.

 

Bil je konec prvega dela, pa sem se, v odmoru, znašel izven dvorane, na hodniku in tam malček postaval, ter izmenjal nekaj besed s prvo imenovanima (Janija poznam še s faksa, pa tudi nedolgo pred tem je nastopal na prireditvi, na kateri sem, v organizaciji ruške občine oz. tamkajšnjega kulturnega društva, predstavljal /svojo/ knjigo, katero so mi založili… celo na njihovo pobudo)… in sem, prostorsko, malček »zašel«, ter se znašel pri drugem vhodu v dvorano, kot je tisti na »moji« strani avditorija. Pač…

 

Podal sem se na pot, proti sedežu: z ene strani, dvorane, po stopnicah navzdol, prek osrednjega dela, pa, spet, malček stopnic, tokrat navzgor, kakorkoli…

 

Ko sem zakoračil, po stopnicah, navzdol, takrat me je zagledala Svetlana. Bila je obkrožena z manjšo skupino sogovornikov, tam, na osrednjem delu prizorišča, in med temi sogovorniki je bil tudi Lado, ki je prav takrat nekaj govoril, pa…

 

Svetlana se je hipoma obrnila vstran od sogovornikov, Lada pustila dobesedno odprtih ust (gobčen, kakor zna biti, domnevam, da ni vajen, da bi ga kar tako odpikali), in vidno osuplega, ter – zakoračila, nasmejana, razprtih rok proti meni… da se pozdraviva, izmenjava nekaj besed, da me povpraša, kako mi je všeč koncert. In dokler nisva končala, je »morala« tudi bodoča ministrica (ki se je medtem napotila proti Svetlani oziroma k njej/za njo), vljudno in uvidevno, kakopak, počakati malček ob strani…

 

Kaj-pa-je-to-kej-tazga, že slišim tiste, ki do česa takega v tisoč letih, ko bi jih toliko dočakali, ne bi dospeli, jaz pa:  Ne vem, kaj je komu, komerkoli, v tem, a meni je bila izkazana gesta, Svetlane, ene same in edinstvene, vsaj v tem prostoru, nekaj tako lepega, da mi je, že itak pravljičen, večer spremenila v povsem pravljičnega, ker…

 

Krepko drugače ugotavljam, posledično dojemam ta svet, krepko drugače od brezličnih, krepko drugače vrednotim, pa mi šteje tisto, kar povprečju ne more, in mi, obratno, ne štejejo njegove »vrednote«, predvsem pa – tudi iz takšnih »malenkosti« (k sreči, moji, sem jih kar nekaj doživel) je sestavljeno tisto, čemur pravim – moje življenje!

 

P.S.

Svetlana, vem, da nimaš računalnika, in ga nočeš imeti. Vem, da ne veš za splet, in za to, kar se prek njega dogaja. Vem… ma, pustim to, ob strani, pa zapišem samo še dva vem-a: vem, da mi misel dostikrat leti k tebi, in vem, da bi z radostjo sprejela moj pozdrav, ki leti k tebi, ko bi vedela zanj!

Nasvet

Tistim s slabimi "živci": dajte, namesto mojih zapisov, raje brati - stripe?! 

Juhuhu!!!

Če lahko vsak bebec vidi, da sem bebec, potem - juhuhu!!!

Saj veš, tisti princip negacije negacije... 

Vesoljna razlika

Med mislim-da-razumem in razumevanjem je razlika... za celo vesolje! 

Mlaka in ribica

 V mlaki, v kateri prevladujejo žabe, je zlati ribici težko obstati. Je preveč - žabasto!

Barčica po morju plava...

Sedaj, ko se je naša velika bojna ladja znašla v muzeju, na prostem, in je naša silna mornarica padla na gumenjake, in kajake, bi bil čas, da nabavimo novo, veliko, bojno ladjo!

Že res, da tako veliki ladji drugod pravijo (malo večji) čoln, a je res tudi to, da je večje objekte, na našem velikem morju, težko obračat...

In je res tudi to, da bi, vsaj danes, že vsak bebec lahko vedel, kako poteka sodobno vojevanje. No, če je spremljal, vsaj malo, "zalivsko" dogajanje, je videl, da - je bila iraška tehnika, večinoma, uničena še preden je ameriški škorenj stopil na iraška tla, ampak...

Je pa res tudi to, da v vsej naši učinkoviti uspešnosti, in razvitosti, ko imamo vsa ostala področja, od zaposlovanja, do zdravstva, v celoti pokrita... nastane težava: kam s presežnim denarjem, če ne v frčoplane, čolniče in ostale igračke, s katerimi se bodisi igrajo, bodisi "le" ponašajo nedorasli... kaj že?! Aha - bebci!

P.S.

Dolžan sem popravilo, in popraviti moram lastne besede: v muzeju se ni znašel Triglav, pač pa policijski P111, ampak...

Vsebinsko (in poglavitno) gledano, samega sporočila zapisa ne bom spreminjal. Ker ustreza dejstvom, ne glede na to, katero tovrstno sredstvo se znajde med starim železjem.

Neko stališče, v slikovni podobi

S to sličico sem, nekoč, izkazal stališče do "demokracije" (ko bi, obči, sploh vedeli, kaj demokracija, zares, je!), do obče (in predvsem volilne) pravice...

 

Resnica

Resnica je čudna, ne da se ujeti

vsem tistim beticam, ki so, zgolj – betice,

po njej dinozavrom več dan ne posveti,

čeprav njih potomstvo današnje so ptice…

 

Še mamut z »resnico« je, občo, odpadel,

čeprav se le zmanjšal je, in se obril,

ker – bojda se bog, od nekod, je prikradel

in slona današnjega brž naredil!

 

Resnica je pustna, se z masko zakriva,

obraz njen preredkim dostopen se zdi,

za obče pa – bebavost silna je kriva,

da jim je »resnica« le – laž do laži!

 

A, kaj bi s tem, teme ne da se svetliti,

pred nosom ne vidi, četudi je zroča,

le – kadar postopi se kaj spremeniti,

izkaže se, da je - uničujoča!

Svima, koji sumnjaju

Postoji Deda Mraz, postoji,

baš kao "bog", negde van sveta,

tamo gde prazno prazninom se boji,

gde glupost mu majmuna silnih ne smeta!

"Odlike" javnega šolstva

Sem se odločil, da bom magnetofon vpisal na študij! Ima vse predpogoje, potemtakem tudi možnosti, da se ustrezno izobrazi... morda celo do doktorata dospe - ponavljajoč besede predavateljev. 

O znanju in "znanju", spoznavanju in "spoznavanju", razumevanju in "razumevanju"...

Ko Žižek predava, mu nabito polna dvorana navdušeno ploska. Pri čemer sploh ni moteče dejstvo, da, od vseh zbranih, samo eden ve, kaj Žižek govori. Žižek.

 

Človejakom (občim, potemtakem) je vse jasno, in tudi znanje zlahka ugotavljajo. Samo doktorat jim pokažeš, pa vedo, da si faca!

 

Ko so, dolgo nazaj, razpravljali o odprodaji državnega gospodarstva, sta bila samo dva doktorja (ekonomskih znanosti), ki sta temu nasprotovala. Vsi ostali, vse doktorske face, so vedeli, da je dobro, če se država, še bolj kot sicer, pahne v odvisnost od drugih!

P.S.

Živela samostojna Slovenija, dežela bebcev, zasvojenih in odvisnih od - lastne bebavosti!

 

Obstajata dve temeljni vrsti spoznavanja (potemtakem tudi ugotavljanja oz. tvorjenja znanja), neposredno in posredno.

Neposredno spoznavanje poteka na osnovi čutnega spoznavanja (prek čutil, potemtakem), medtem ko je predpogoj posrednega spoznavanja - zmožnost abstraktnega mišljenja, zmožnost kompleksnega oz. celovitega mišljenja, torej Logika oz. Razum!

P.S.

V odsotnosti zmožnosti posrednega spoznavanja (ki, mimogrede, vodi do spoznavanja vsega tistega, česar ne moremo, neposredno, videti, slišati, otipati, okusiti in vonjati, torej tudi do naravnih - in/ali družbenih - zakonitosti), se, neizogibno, poraja tisti obči "tega takrat nismo vedeli" in, kot olajševalna okoliščina za vse težji, vse bolj bebast čas - tudi z zamikom, takrat, ko se določeno stanje že pokaže, in se izkazuje dlje časa, tudi takrat zares ne vedo, ne razumejo, pač pa si, kakor vse ostalo, razlagajo po svoje, in napačno!

 

Vsi, ki imajo gen Neandertalca, gen MCPH1, so nerazumska bitja, pa - bolj kot na volišča, v politiko, na vodilna mesta... sodijo na pašnike. Med govedo!

"Joj, kako se imamo radi"...

Mnogi (predvsem gre, pri tem, za ženske) imajo "radi" prstan - ne osebe, s katero naj bi ta prstan, čustveno, povezoval - dom, družino... potemtakem OBČUTEK PRIPADNOSTI, občutek, da je nekdo za teboj, da nisi sam... pa, kakopak, občutek, vsaj relativne, (socialne) varnosti. In na tem temelji absolutna večina zakonskih zvez, sicer praznih, bolj kot ne formalnih podob TOZADEVNEGA sobivanja (pravo sobivanje je namreč le takrat, kadar ti živiš za nekoga drugega, skozenj, za njegovo veselje, potrebe... in, obratno, ta drug zate). In...

Mislim, da sem dovolj primerov spoznal, da smem, po principu vzorčenja, do takšne ugotovitve dospeti.

Jap, mi-se-imamo-radi-radi-radi-radi... kako že je zvenela priponka, tista iz otroških let? Aha, takole: kakor mladi gadi!

Ah, pa tisti "nekaj dodatnega", le kaj naj z njim?!

 Po svetu hodim z odprtimi očmi, kakor oni, le - za mojimi očmi je še nekaj dodatnega!

Podpirati nekoga, stati mu ob strani, imeti ga rad…

Mejduš, ti, obči, toliko »vedo«, da bi bilo dobro, ko bi vedeli vsaj to, da – o ničemer, zares, niti približno ne vedo! In povsem enako je z njihovimi pojmovanji tistega »podpirati nekoga«, »stati mu ob strani«, »imeti (ga/jo) rad«…

 

Kar pomnim zase, me vleče pisanje. Tako močno me vleče, da so bila redka obdobja, v mojem obstajanju, ko so tekoča bremena preprečila to, da bi se s pisanjem izkazoval, obenem pa – nekoč sem, marsikdaj, ob rdeči luči na semaforju, vlekel iz žepa cigaretno škatlico, in pisalo, da sem si zapisoval, kar se je porajalo… pa si, prav zaradi tega, kupil diktafon… ma, marsikaj sem počel, s čemer sem nek, ostalim povsem običajen, tok spreminjal! In…

 

Nekoč sem bil (danes pa prav zares SEM!) tudi podpiran, pri tem svojem početju. No, vsaj zdelo se je tako, tudi meni, kajti…

Podpora je bila uvidevna, brez vprašanj, tudi v podobi določenih odrekanj, a – trajala je le toliko časa, dokler so trajala, obstajala pričakovanja, da bom, zahvaljujoč svojemu ustvarjanju – ZASLUŽIL, dobro, in dodatno zaslužil! Ko pa je bilo ugotovljeno, da, meni vsaj, moje delo pomeni krepko več, kot tisto, kar zanj dobim (v smislu nekega denarja), e, takrat pa te »podpore«, v hipu, ni bilo več! Pa, da ne bo nesporazuma…

 

Podpora je zares obstajala, le da je bila drugačne vrste, kot se je skušala predstavljati – ni bila namenjena MENI, mojemu (ustvarjalnemu) zadovoljstvu, pač pa plenilskim željam, NEmojim, po nekem izplenu (tega mojega dela, in odrekanja)! Skratka, dejansko ni šlo za podporo meni (mene), tisto čistega-srca-in-vesti, pač pa za povsem običajno kalkulacijo, trgovino. In za podporo sebe, lastnih upov, pričakovanj (PREDMET podpore je bil drugačen, kot se je želel po/kazati, če prevedem v te besede).

 

In povsem enako je z njihovim, občim »imeti rad/a«, kajti – »radi« te imajo zgolj toliko, kolikor si se pripravljen prilagajati njihovim željam, pričakovanjem (in, s tem, samega sebe zanikati, zatreti!), potemtakem…

Potemtakem imajo ZARES RADI le SVOJE ugodje, veselje, ki ga občutijo, kadar NJIM ustrezaš! Dejansko pa je, tisti pravi imeti-rad, stanje, v katerem nekoga sprejemaš (ali pa ne, če ga ne maraš) natanko takšnega, kakršen je, in ga tudi podpiraš (mu stojiš-ob-strani) v njegovih prizadevanjih, v njegovem početju, v njegovem izkazovanju samega sebe, ker – svoje veselje iščeš in najdeš SKOZI NJEGOVO, pa – ne moreš biti zadovoljen, vesel, takrat, kadar ta, ki ga imaš rad, trpi, ali »vsaj« ni zadovoljen!

O nekem Janezu in (tudi njegovem) življenju

Nekoč, ob neki priliki, me je prijatelj Janez – mimogrede, gre za izjemno »zajebanega« možakarja, a, če ga poznaš, zares poznaš (in ne tako, kakor »poznavajo« obči), potem veš, da se pod lupino skriva velika dobričina, ki je, posledično, in prav radi tega, zelo dovzetna za živetvene okoliščine ter, vsled tega, tudi zagrenjena, krepko bolj (oboje), kot je to pripravljena priznati, sebi in drugim – povprašal, kaj pojmujem pod besedo »življenje«…

Ker sem nekajkrat zasledil, pri njem, ugotavljanje, da do življenja ni segel… tudi zaradi tega mu namenjam sledeče vrstice!

 

Ti, Janez, si, kakor sem tudi jaz, ustvarjalno bitje, in – nisi »zdrav«, če nečesa ne tvoriš. Pa to tvoje tvorjenje, še zdaleč ne, ni podobno temu, kar pod ustvarjanjem pojmujejo ti, mrgoleči, bebasti povprečneži – priti do hiše, vsaj stanovanja, do avtomobila, po možnosti gučija, do polnega trebuha, in denarnice… Daleč, in še bolj daleč, od tega! Ti, preprosto, tvoriš iz (tozadevnega) niča, tvoriš, dobesedno, iz sebe, iz tistega, kar, in kakršen si, in – tvoriš tako, da nekaj materialno neoprijemljivega, neko zamisel, idejo – pretvarjaš v otipljivo realnost, v nekaj, kar zmore, tebi in ostalim, porajati uživanje istega, in tudi zadovoljstvo, ob tem uživanju.

 

Vem, bilo bi nerealno, ko bi ne bilo tako, da si delčke svojega življenja preživel v sreči, v tistem notranjem poskakovanju, drhtenju, kipenju, doživetem takrat, ko si uspel neko zadevo zaključiti, jo, iz zamisli, predelati v nek, kakršenkoli že, (oprosti izrazu, morda je preveč banalen, grob) izdelek, ampak…

 

Sreča je, in prav je tako, le hipna zadeva, ki pri takšnih »zajebancih«, kakršen si ti (ali pa jaz) traja krepko manj, kot traja (zgolj TOZADEVNO) tam, kjer leta in leta »glancajo« neko prevozno sredstvo, s katerim se napram sosedom ponašajo, in čigar sužnji postanejo, kajti – tam, kjer je ustvarjanje doma, tam ni časa za počitek, za neko dolgotrajnejše uživanje te sreče, kajti – nova zamisel, poroditev neke nove (notranje) potrebe po samoizpovedovanju, hitro potisne v ozadje (samo)naslajanje (če tako zapišem), nastalo ob izkazani uspešnosti! In, ne nazadnje: lepo je, kadar imaš vsaj toliko pameti, da veš – da sreča ni, in ne more biti, nikoli dolgotrajna, kajti, kakor vsaka navada, rutina, običajnost, prehitro preide zgolj v zadovoljstvo…

 

Ampak…

Tvoje glavno življenje ni bilo v teh, omenjenih, trenutkih sreče, pač pa…

Kdaj obujaš spomine, na tiste čase, ko si nekaj tvoril, ko si ustvarjal, ko si samemu sebi (do)pustil, da si bil, da si se izkazoval natanko takšen, kakršen ustrezaš svoji naravni zasnovanosti, ustvarjalni? Pomniš, kako te je prevevalo zadovoljstvo (ob vseh težavah, ki se, neizogibno, porajajo, ob ustvarjanju, in takrat, ko si malodane samemu sebi prepuščen, obenem pa ti nihče, niti ti sam, sebi, ne more jamčiti uspeha), zadovoljstvo, porojeno ob vsakem dovršenem koraku, ob sleherni novi (pod)zamisli, takrat, ko nisi vedel niti ali je dan ali noč, ko nisi gledal na uro, da bi si »delovni čas« odmerjal, takrat pač, ko te je tvoje delo dobesedno, in celega, povleklo vase?!

E, vidiš, takrat si pa, povsem zares, ŽIVEL, in imel, neko svoje (marsikomu težko, neizpeljivo, predvsem pa nerazumljivo) življenje!

 

Vem, zavedam se – lahko mi ugovarjaš, to itak, tu in tam, rad počneš, če ne zaradi drugega, ker si za ščep starejši, ampak – verjel ti, ali pa ne, a poznam te krepko bolje, kot si misliš, in – ko ne bi bil takšen, kakršnega sem te opisal, te, verjemi, ne bi mogel imeti rad! Čeprav si izjemno »zajeban« možakar!

Kdo ima prav?!

Predstavljaj si sledeče: glavna, PREDNOSTNA cesta na nekem mestu naredi ovinek (v levo), in na istem mestu se stranska, neprednostna cesta, priključi na to, glavno, in to naredi tako, da...

Če voziš iz mest(ec)a, potem je (stranski) odcep NARAVNOST (levo pa je ovinek, prek katerega slediš glavni cesti). Desnega odcepa, tam, ni. Sedaj pa takole...

Malodane vsi neposredno pred OVINKOM vklopijo smerokaz, levi, seveda, kadar sledijo temu ovinku... in vozijo brez smerokaza, kadar gredo naravnost (pomeni, da ZAPUSTIJO glavno, prednostno cesto, po kateri so vozili dotlej), jaz pa...

Jaz pa, sem slišal tako, bojda ne počnem prav, ker - kadar ostanem na glavni (torej na isti!) cesti, in zapeljem v ovinek, NE vklopim smerokaza, dočim takrat, ko to cesto ZAPUSTIM, in zapeljem na stransko, takrat vklopim desni smerokaz (smerokaza za naravnost, žal, ni, pa nimam druge možnosti, s katero bi ostalim nakazal smer svoje vožnje). Zdaj pa takole...

Večina "ve", da z vklopljenim smerokazom nakažeš "spremembo smeri" vožnje, in ta večina, bebasta, kakopak - NIMA POJMA O POJMU, kajti: če bi s smerokazom opozarjal, dejansko, na spreminjanje smeri, potem bi ga moral vklopiti dobesedno NA VSAKEM OVINKU ene in iste ceste (takrat namreč spremeniš smer - do ovinka si vozil naravnost, v ovinek pa greš v neki drugi smeri)... NE vedo pa tega, da - s smerokazom nakazuješ svojo odločitev o tem, da BOŠ ZAPUSTIL cesto, po kateri si vozil dotlej, in se podal na neko drugo!

Da ob tej obči bebavosti sploh ne zapisujem o tem, da je, s takšno prakso, malodane loterija - preživeti (brez vklopljenega smerokaza) lastno ostajanje na glavni cesti, torej vožnjo v ovinek, kajti - tudi nasproti prihajajoči imajo, zvečine vsaj, enako "logiko" (bebasto), kot ti, ki "vedo", da jaz ne vem...

Priznanje

 Priznam, nisem "normalen", a - dokler sem nasprotje občih, sem s tem kar zadovoljen!

Moja sreča

Imam srečo, ničesar ne znam, pa se ne morem tako motiti, kot se ti, ki vse znajo! 

Ne mečite denarja...

Znanost se vse bolj podaja v "vesolje", v različne sisteme, želi izven našega osončja... obenem koplje, v preteklost, da bi, med ostalim, ugotovila tudi to, kako smo nastali, pa...

Lepo vas prosim, ne mečite denarja stran, raje ga dajte, denimo, Karitasu, kajti bebci že vedo, to, kar raziskujete: Bog je kriv, on je vse ustvaril! 

Sem za časom ali pred njim?!

Kot mladec sem mislil, da sem za časom, da sem zgrešil neko romantično obdobje, v katerem so veljale načelnost, morala, čast... po drugi strani so mi govorili, da sem pred časom, krepko pred njim, vendar...

Vendar ne drži ne eno, ne drugo, pač pa...

Prekleto spoznanje! Že res, da ti oči odpre, ampak, po drugi strani...

Ne, ne, nisem ne za, in ne pred časom, sem povsem aktualen, in tu, le da - le da ustrezam svetu Človeka, razuma in razumevanja, dočim živim v svetu, v katerem so, v absolutni večini, nagonska bitja, bitja, ki bi jim, tako, olajševalno, lahko rekel NEljudje (da izraza živali ne bi uporabljal). In tudi ta bitja niso za časom, še manj pred njim, pač pa...

Evolucija nagonskih bitij se izkazuje le z razvijanjem (spreminjanjem) fizičnih podob, nikakor pa ne more odpravljati naravnih zasnovanosti, in iz nagonskih, nerazumskih delati razumske. Ne more! In tako ti nagonski vselej ostajajo natanko tam, v tistem času, v katerem so se, v svoji zasnovanosti, porodili. Konkretno, veljavno za "človeštvo", v času raznih človečnjakov. To pa je, bolj ali manj, kamena doba!

Že res, da se naučijo uporabljati stranišče, voziti avto, hoditi v šole in v službe, ampak kaj več, kot to, da so se zmožni (na)učiti določenih (in samo določenih) opravil, ki se z nenehnim ponavljanjem izkazujejo, ne, česa več pa umsko, žal, niso zmožni!

Ne/škoda časa

Edini čas, katerega ni škoda za bebce, je čas, potreben da - jih odpraviš! 

Časi »pametnih«…

Bolj je butast, več strinjanja žanje.

 

Naučil se je govoriti, povedati ne bo nikoli znal.

 

Ni težava v tem, da tudi lažnivi bebci pišejo o zgodovini, pač pa v tem, ker občestvo njih laži spreminja v »resnice«. Pa pri tem ne gre za nezdrav spomin, pač pa za – »zdravo« bebavost!

 

Ko je iz življenjepisa zbrisal svojo preteklost, so mu ostale samo še laži!

 

Oni vsi vse vedo. So jim mame povedale.

O raznih koalicijah

Kadar se z drekom (s)pečaš, smrdiš, in se večinoma tudi umažeš! 

Pusti, pusti bajke!

Tole sem sicer nameraval nekomu, in nekje drugje, "zalepiti", a nisem. Pa - "lepim" tu...

Otkako nema velikog Tita,

svaka je godina naročita!

Naročita po tome što na vrhove štale

stižu, većinom – silne budale!

Mada…

 

Čovek je, kažu, razumno biće…

Ludost, na koraku baš svakom, niče…

Tu tone, bezuvetno, logike lađa

jer – razum je razum, budale ne rađa!

Pa…

 

Možda će, vremenom, doć do saznanja,

da istina nije toliko baš sjajna,

da, u prošlosti davnoj, je došlo do greške,

i to teške, seksualno strateške!

Jer…

 

Kad Neandertalac, koji izdaleka,

iako majmun, liči na Čoveka,

postane otac, a Čovek majka…

E, tu se završi o razumu bajka!

Ali…

 

Tu i tamo izuzetaka biće,

onih, zbog kojih razvoj niče,

onih što stižu do otkrića…

Ne, nisu geniji, samo – Ljudi, razumna bića!

I opet »mada«…

 

Nestale već su civilizacije.

Nestaće (k'o što se rodile) nacije.

Pred samim krajem, kako teče praksa,

doći će vreme – Pobesnelog Maxa!

 

P.S.

Neandertalac je, tobože, izumro.

Večina populacije ima njegove genove.

Normalno, zar ne?!

Preveliki smo, da bi bili zadovoljni z majhnim!

Razmišljam o konstantnem narodovem nezadovoljstvu, in ugotavljam, da sploh ni čudno, to, da obstaja! Pri nas namreč mrgoli teh, ki vedo, da vedo, obenem pa njih besed nihče ne upošteva! Ma, kaj upošteva, še sliši jih ne…

 

Si predstavljaš, kaj si mislijo, v posameznih okoljih, ko k njim dospe, na obisk, neka kitajska delegacija?! Z desetimi avtobusi jih razvažajo, naokoli, po ogledih, in vsak drug razvažan je član parlamenta…

 

Naš parlament je, zagotovo, premajhen. In v njem, niti pod razno, ne morejo biti zastopani vsi narodni interesi. Zategadelj predlagam, da ga okrepimo, številčno, in – namesto devetdesetih mandeljcev, ki v njem v prazno mlatijo, bi jih moralo biti najmanj desetkrat več! Vem, vem, zavedam se, da bi takšno povečanje porodilo cel kup težav, a so vse, brez izjeme, rešljive! Denimo…

Prostora imamo, za nov objekt, več kot dovolj. Tam, v neposredni soseščini ljubljanske norišnice je še dovolj zelenih površin, da bi jih bilo moč pozidati. In tudi denarja bi bilo dovolj, itak aktualna vlada pravi, da so, trenutno, posojila poceni, pa tudi – toliko je govora o tem, da moramo zanamcem nekaj zapustiti, in – če jim že drugega ne znamo, poleg običajnega sranja, kakopak, bi jim lahko vsaj zadolženost!

 

Sledeč trenutni politiki, kupovanju predvolilnih glasov, bi lahko okrepili tudi ministrstva. Pravzaprav bi lahko kar povečali število ministrov, zlasti na področjih, na katerih bodisi dosegamo izjemne uspehe (razvoj, ekologija, kultura…), bodisi so tako obsežna, da jih en sam minister ne obvlada (vojska, gospodarstvo, znanost…). Si predstavljaš, kako bi poskočila kakovost, ko bi bila, namesto enega, dva polpismena ministra, najmanj, za vsak resor!? Pa celo brezposelnost, tisto uradno, bi občutno zmanjšali! Ko pomislim, da ima vsak minister vsaj en fikus, in njegovega zalivalca, pa podministra, tajnico in podtajnico… Posojila so poceni, ne pozabi!

 

Tudi predsednikov vlade bi lahko imeli najmanj deset. Verjetno bi bilo bolje, samo po sebi, ko bi jih več ne obvladalo, kot je sedaj, ko en sam – ne ob-vlada! Denar se da poceni dobit…

 

In potem…

Mejduš, celo Kitajci bi nam zavidali! Si predstavljaš – slovenska politično-gospodarska delegacija se poda, k njim, na obisk, kar z veliko, gromozansko tovorno ladjo, in v silnem spremstvu, sestavljenem iz našega ponosa, velike vojaške ladje (lahko bi novo kupili, sedaj, ko je denar poceni, ali pa Triglav iz muzeja potegnili), in tistih nekaj frčoplanov, ki ravno prav zrak mešajo, da se je moč, v poletni sparini, nekoliko ohladiti!

 

Ne, res, smo krepko preveliki, da bi bili z majhnim zadovoljni! In to našo prevelikost bi lahko celo izvažali, ko bi bile razmere na tržišču ugodnejše, seveda. Tako pa – se bojim, da ima vsako okolje dovolj lastnih bebcev, da bi naše kupovalo!

 

»Preveč veš, da bi znal…«

Nekoč, ko sem, v okviru večletnega ugotavljanja občih umskih zmožnosti (pravilneje: NEzmožnosti), in sem, med ostalim, na nekaj spletnih mestih (še) komuniciral malodane z vsakim, ki se mu je hotelo, in je hitel izmenjevati mnenja, o različnih zadevah, sem, od nekega sogovornika, o sebi, zvedel sledeče: »Preveč si razgledan, preveč veš, da bi znal pravilno ugotavljati!«

 

Dobro, vsakdo, pa naj bo še tak bebec, ima, očitno, in žal, pravico do nekega mnenja (celo do tega, da ga izkazuje na voliščih!), četudi se sploh ne zaveda tega, kar govori, kajti…

 

Pomeni, da je vsako pridobivanje (dejanskega!) znanja, torej znanja, katerega res razumevaš (in ne samo skladiščiš v svojih pomnilnih enotah, v podobi kopice – tebi – neuporabnih podatkov), škodljiva zadeva… potemtakem je, banalen primer, tudi kirurgovo izpopolnjevanje (učenje o novih načinih zdravljenja, učenje o uporabi – in sama uporaba – sodobnejših, učinkovitejših orodij…) škodljiva zadeva, in bi bilo bolje, ko bi – anestezijo izvajal z macolo, potem pa, z nekim mesarskim nožem, kar tako, na slepo (za)rezal…

 

Izjava, katero sem navedel, je resda skrajno bebasta, vendar…

Vsako zadevo se da »prevesti«, da se jo prikazati tudi v neki drugi luči, pa magari »vzvratno«, in – po tej izjavi bi se dalo sklepati o tem, da pravilneje razumevaš, če manj znaš, pa, če še malček stopnjujem: ničesar ne znaš, a o sem veš (ti je vse jasno)!

 

Smešno? Nepravilno? Vsekakor, oboje. Nerealno? Nerealno v smislu uspešnosti (učinkovitosti) nekega ne/znanja, sicer pa še kako realno, kajti – ti, obči, prav zares NIČESAR ne razumejo (op. p. ne govorim o izpolnjevanju stavnih lističev, ne govorim o sestavljanju mize, po navodilih, in o podobnih stvareh, ki sodijo med t. im. ročne spretnosti!)… potemtakem NIČESAR (zares) NE VEDO, čeprav bi – o vsem odločali, meneč, da imajo ta vse v mezincu!

Šola(nje), da je odločilnega pomena?!

Zastavim s trditvijo: Nekoč ni bilo nič manj odkritij, kot jih je danes, pri čemer, pazi:

 

-          nekoč je bilo človeštvo, po obsegu, krepko manjše, kot je danes (in iz manjšega nabora manj z/možnosti izhaja);

-          nekoč je bil vsak deset tisoči izobražen, medtem ko jih danes mrgoli, ki mahajo, v potrditev tozadevne lastne pameti, (vsaj) z diplomami;

-          nekoč je bilo krepko manj predznanja, pa še to je bilo nedovršeno, kot ga je danes;

-          nekoč še sanjati niso mogli o raznih tehničnih pripomočkih (laboratoriji oz. oprema v njih, teleskop, računalnik, trkalnik, sonde…), s katerimi danes ugotavljajo (tudi »znanstveniki«, ne samo znanstveniki);

-          nekoč je bila moč bebcev, ki »vedo« o obstoju »boga«, in »njegove« volje, celo večja, kot je danes, pa so tiste, ki so si drznili drugače (po)misliti, žigosali, z bogokletnimi, jih kaznovali, preganjali, celo likvidirali… mimogrede: celo v času Koha, ko je o bakterijah spregovoril, so se mu tedanji akademiki posmehovali (kakopak, sklicujoč se na »boga« in »njegovo« voljo);

-          nekoč ni bilo takšnih komunikacijskih možnosti, kot so današnje, v okviru katerih lahko znanstveniki malodane sproti izmenjujejo spoznanja, stališča…

 

Mimogrede, kot medklic: če misliš, da je današnja struktura (tudi)  raznih akademij (znanosti in umetnosti) bistveno boljša, kot je bila v Kohovem času, se – motiš, in to krepko! Celo med milijoni raznih, resda izšolanih, tozadevno, psihologov, zdravnikov… jih, morda, le kakšen odstotek zmore diagnosticirati, dočim so ostali zgolj – foh idioti, obrtniki, ki, v okvirih naučenega, izvajajo naučeno ( = ponavljajo, kot ponavlja, za svojimi starši/učitelji, vsaka žival oz. NErazumsko bitje)!

 

In še ena opomba: pri odkritjih ne mislim na, na primer, odkritje neke nove vrste metuljev, kajti – za takšna odkritja zadoščajo čutne zaznave, register obstoječih (poznanih) vrst in nekaj dela, prizadevnosti… in ne mislim na razne programerje, ki z nekimi novimi, svojimi programi, ustvarjajo neke nove sklope (če znaš narediti kolo iz lesa, ga boš znal, s časom, tudi iz kamna, železa…), pri čemer – ne vem, če sploh kateri med njimi zmore zapisati program v tistem prvotnem programskem jeziku (takrat, ko je bil prvič izveden prenos neke zamisli, nekih aktivnosti na stroj), saj vsi uporabljajo programske jezike (znotraj katerih posamezni ukazi vsebujejo cele, obsežne sklope navodil o tem, kaj naj stroj/računalnik naredi) in računalnike ter programe zanje, ki so že prilagojeni tem programskim jezikom! Ne…

 

Mislim na odkritja tistega, do česar neposredno, s čutili (čutnimi zaznavami) ni moč dospeti, do tistega, česar ne vidiš, ne vonjaš, ne slišiš, ne tipaš, ne okušaš – do naravnih zakonitosti (v okviru njih tudi do družbenih, potemtakem tudi ekonomskih… in, nezanemarljiva »malenkost«, v okolju, v katerem prevladujejo bolezenska stanja, predvsem mentalna, do psihe, potemtakem do ugotavljanja slehernega posameznika, njegovega aktualnega stanja, njegove naravne zasnovanosti – nagonsko ali razumsko bitje – in njegovih zmožnosti).!

 

Ne, ne, šola(nje) ni odločilnega pomena, mislim – vsaj v pozitivnem smislu ne. Je pa odločilna/o (čas bo pokazal, da celo presodno) v negativnem smislu: s proizvajanjem tozadevno pametnih (izobraženih) bebcev postajajo odločitve vse slabše… še tisti del znanosti in/ali stroke, ki ni zgolj »znanost« (»stroka«) postaja deležen dvoma, pa…

Upam, da ne misliš, kako je film Planet opic (ali pa Ponoreli Max) samo – plod nekih fantazij, nikoli uresničljivih stanj?! Boš krepko razočaran(a), če si dovolj mlad(a), da še nekaj malega sprememb dočakaš!

 

Aha, še to – kako pa so, včasih (in brez tehničnih pripomočkov, brez komunikacijskih sredstev, brez potovanja, tudi v »vesolje«, brez…) prihajali do spoznanj? Preprosto: obstaja neka sila preprosta zadeva (tam, pač, kjer – redko sicer, a kljub temu – obstaja): LO-GI-KA alias RAZUM… in vse (naravne) zakonitosti so tako preproste, logične, da so temu razumu dosegljive. S časom, resda, a so. Za razliko od teh, ki »vedo«, o »bogu«… ali pa zgolj o lastni (TOZADEVNI) pameti in lastnih (TOZADEVNIH) zmožnostih, dejansko pa – dejansko se ne zavedajo ne samih sebe, kaj šele česarkoli drugega, dejanskega! Njim je svet takšen, kakršnega… vidijo, in po/serjejo!