Vera kot slepilo

V tem zapisu govorim o verovanju RAZUMSKO ZASNOVANIH BITIJ, torej tistih redkih pripadnikih vrste Homo Sapiens, kajti za nagonska bitja, vsa, brez izjeme (potemtakem tudi za človejake) velja, da – so »obsojena« na verovanje! Če namreč nisi zmožen razumeti objektivnih okoliščin, dejstev, ker, preprosto nimaš niti vpogleda vanje, niti nisi zmožen zavedati se jih, v njihovi večplastnosti, celovitosti, potem…

Potem moraš verjeti (izključno) svojim občutkom, pa… denimo, srna verjame, da je paša na jasi varna, in to verjetje (verovanje) izkazuje zgolj na temelju tega, da ji čutne zaznave niso razkrile nevarnosti, ki preži nanjo… medtem ko človejaki verjamejo (verujejo) v lepe »pravljice«, pa jih tisti, ki lepše, človejakom bolj všečne pripovedujejo, zlahka »žejne prek vode peljejo«. Mislim, da tu konkretnejša razlaga ni potrebna, zadošča že vpogled v levo-desno družbeno premikanje, ali pa, aleluja, razmislek o tistem vseeno-je-kdo-mi-vlada-samo-da-je-meni-dobro… ne nazadnje, zgodovina priča o tem, kako, s časom, narašča masa tistih, ki podlegajo, in podležejo, neki prevladujoči politiki, pa jih tokovi dobesedno potegnejo vase, in s seboj.

 

Razum MORA preverjati, saj nikoli, pod nobenim pogojem, ni zadovoljen zgolj z razlago, zlasti takrat ne, kadar se ta razlaga tepe z dejstvi. Razum zmore VERJETI izključno tistemu, in v tisto, kar je izkustveno spoznal kot verodostojno, kar ZMORE DOKAZATI… vsakemu drugemu razumskemu bitju (nagonskim je dokazovanje nesmiselno, prav tako psihično obolelim, četudi razumsko zasnovanim, osebam)!

 

Razumsko bitje se nikoli ne bo odločalo na temelju všečnosti videnega, slišanega… nikoli, razen v primeru, da – NI ZMOŽNO RAZUMSKEGA DELOVANJA! In to ni zmožno predvsem takrat, kadar mu neka, dovolj težka, psihična travma tako poslabša stanje, da, zaradi te travme, odpovedo spekulativne zmožnosti.

 

Res je, vera (verovanje) se lahko, v takšnem primeru, izkaže kot (od)rešitev, zmore odpraviti, TOZADEVNO odpraviti tegobe, ki pestijo konkretnega posameznika, vendar – svet ne bo prav nič drugačen, prav nič lepši, če si prek oči nadeneš prevezo! Da, v takšnem primeru je verovanje zgolj, in samo, SLEPILO, pri čemer…

 

Že običajno, telesno bolezensko stanje govori o tem, da si ni dobro »zatiskati oči«, pred objektivnimi okoliščinami, kajti s časom se težave samo večajo. In povsem enako velja v primeru verovanja razumsko zasnovanih bitij – njih umske zmožnosti postajajo vse manjše, njih psihična okvara (ali več teh okvar) se, zaradi neustrezne obravnave, samo slabša(jo), pa – namesto, da bi v ukrepu, s katerim si se skušal izvleči iz stiske, našel rešitev, te ta tvoja »rešitev« (konkretno – verovanje, ki je popolno nasprotje logiki oz. razumu, in izhajajočemu delovanju, izkazovanju) samo globje potiska v, če zapišem po domače, drek! Tvoja stiska, bolezen, postaja vse bolj razvita, močnejša, lahko tudi usodna! Ne kaže namreč spregledati določenih »malenkosti«, ki govorijo o tem, da psihična obolelost ne vodi samo v razna »brejviška« stanja, ali v samomor, daleč od tega, lahko te pripeljejo tudi do slepote, oglušelosti, delne ali popolne paralize, ohromitve!

 

Morda je, na trenutke, celo zabavno, če se s prevezo prek oči, in z iztegnjenima rokama, podaš na sprehod po cesti, vendar je dejstvo, da v takšnem primeru nate preži krepko več nevarnosti, kot bi jih prežalo sicer, in da se bo ta sprehod, slej kot prej, nesrečno končal. Čeprav…

 

Kadar posameznik ni dovolj »zrel«, razumsko-čustveno, in kadar ob sebi nima nikogar, ki bi mu pomagal pri izbiri poti, takrat, običajno, izbere navidezno lažjo pot, nekakšen zasilni izhod iz stiske, pri čemer se ne zaveda preprostega dejstva: vsak izhod iz dejanskega, suverenega živetja je KONEC tega živetja, je konec nekega življenja, ki se je porodilo z drugačnimi nameni, ki bi, po vseh pravilih, zakonitostih Narave, moralo drugače potekati. In kadar, že v kali, zatreš nek razvoj, neko rast, takrat… rezultat tega zatiranja, bržčas, nikoli ne more biti zadovoljen, s samim seboj, s svojim stanjem!

 

Življenje ni igra, zna biti celo zelo obremenjujoče (zlasti za razumsko bitje, živeče v okolju, v katerem absolutno prevladujejo nagonski človejaki), in za to, da takšno življenje korektno odživiš, potrebuješ določeno moč. Do te pa, žal, ne prideš ne z gobcanjem, ne z domišljanjem in domišljavostjo. Te značilnosti, »odlike«, naj bi bile »dovoljene« izključno nerazumski večini!