Nekoč,
ob neki priliki, me je prijatelj Janez – mimogrede, gre za izjemno »zajebanega«
možakarja, a, če ga poznaš, zares poznaš (in ne tako, kakor »poznavajo« obči),
potem veš, da se pod lupino skriva velika dobričina, ki je, posledično, in prav
radi tega, zelo dovzetna za živetvene okoliščine ter, vsled tega, tudi
zagrenjena, krepko bolj (oboje), kot je to pripravljena priznati, sebi in
drugim – povprašal, kaj pojmujem pod besedo »življenje«…
Ker sem
nekajkrat zasledil, pri njem, ugotavljanje, da do življenja ni segel… tudi
zaradi tega mu namenjam sledeče vrstice!
Ti,
Janez, si, kakor sem tudi jaz, ustvarjalno bitje, in – nisi »zdrav«, če nečesa
ne tvoriš. Pa to tvoje tvorjenje, še zdaleč ne, ni podobno temu, kar pod
ustvarjanjem pojmujejo ti, mrgoleči, bebasti povprečneži – priti do hiše, vsaj
stanovanja, do avtomobila, po možnosti gučija, do polnega trebuha, in denarnice…
Daleč, in še bolj daleč, od tega! Ti, preprosto, tvoriš iz (tozadevnega) niča,
tvoriš, dobesedno, iz sebe, iz tistega, kar, in kakršen si, in – tvoriš tako,
da nekaj materialno neoprijemljivega, neko zamisel, idejo – pretvarjaš v
otipljivo realnost, v nekaj, kar zmore, tebi in ostalim, porajati uživanje
istega, in tudi zadovoljstvo, ob tem uživanju.
Vem,
bilo bi nerealno, ko bi ne bilo tako, da si delčke svojega življenja preživel v
sreči, v tistem notranjem poskakovanju, drhtenju, kipenju, doživetem takrat, ko
si uspel neko zadevo zaključiti, jo, iz zamisli, predelati v nek, kakršenkoli
že, (oprosti izrazu, morda je preveč banalen, grob) izdelek, ampak…
Sreča
je, in prav je tako, le hipna zadeva, ki pri takšnih »zajebancih«, kakršen si
ti (ali pa jaz) traja krepko manj, kot traja (zgolj TOZADEVNO) tam, kjer leta
in leta »glancajo« neko prevozno sredstvo, s katerim se napram sosedom
ponašajo, in čigar sužnji postanejo, kajti – tam, kjer je ustvarjanje doma, tam
ni časa za počitek, za neko dolgotrajnejše uživanje te sreče, kajti – nova zamisel,
poroditev neke nove (notranje) potrebe po samoizpovedovanju, hitro potisne v
ozadje (samo)naslajanje (če tako zapišem), nastalo ob izkazani uspešnosti! In,
ne nazadnje: lepo je, kadar imaš vsaj toliko pameti, da veš – da sreča ni, in
ne more biti, nikoli dolgotrajna, kajti, kakor vsaka navada, rutina, običajnost,
prehitro preide zgolj v zadovoljstvo…
Ampak…
Tvoje
glavno življenje ni bilo v teh, omenjenih, trenutkih sreče, pač pa…
Kdaj
obujaš spomine, na tiste čase, ko si nekaj tvoril, ko si ustvarjal, ko si
samemu sebi (do)pustil, da si bil, da si se izkazoval natanko takšen, kakršen
ustrezaš svoji naravni zasnovanosti, ustvarjalni? Pomniš, kako te je prevevalo
zadovoljstvo (ob vseh težavah, ki se, neizogibno, porajajo, ob ustvarjanju, in
takrat, ko si malodane samemu sebi prepuščen, obenem pa ti nihče, niti ti sam,
sebi, ne more jamčiti uspeha), zadovoljstvo, porojeno ob vsakem dovršenem
koraku, ob sleherni novi (pod)zamisli, takrat, ko nisi vedel niti ali je dan
ali noč, ko nisi gledal na uro, da bi si »delovni čas« odmerjal, takrat pač, ko
te je tvoje delo dobesedno, in celega, povleklo vase?!
E,
vidiš, takrat si pa, povsem zares, ŽIVEL, in imel, neko svoje (marsikomu težko,
neizpeljivo, predvsem pa nerazumljivo) življenje!
Vem,
zavedam se – lahko mi ugovarjaš, to itak, tu in tam, rad počneš, če ne zaradi
drugega, ker si za ščep starejši, ampak – verjel ti, ali pa ne, a poznam te
krepko bolje, kot si misliš, in – ko ne bi bil takšen, kakršnega sem te opisal,
te, verjemi, ne bi mogel imeti rad! Čeprav si izjemno »zajeban« možakar!
Ni komentarjev:
Objavite komentar