Razdvojena osebnost

Uvodoma zapišem, da stanje razdvojene osebnosti ni značilno za človejake, za potomce križanja med razumskim Homo sapiensom (Človekom) in nagonskim Neandertalcem oz. katerimkoli drugim človečnjakom (živaljo, relativno in na videz podobno Človeku), čeprav se ti človečnjaki (absolutna večina dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se-in-govorečih) izkazujejo na enak način, kot se izkazuje razumsko zasnovan posameznik, Človek, katerega je psihična obolelost privedla v stanje razdvojenosti (razdvojene osebnosti), kajti – nagonska bitja, vsa, brez izjeme, nimajo niti enovite zavesti, katera je temeljni predpogoj razumskega delovanja (v kolikor se nisi zmožen SOČASNO zavedati celovitosti neke vsebine, katerekoli, tako njenih »plusov«, kakor tudi »minusov«, potem nisi zmožen oblikovati enovitega, kompleksnega pogleda na to vsebino, posledično nisi zmožen o njej imeti objektivnega stališča).

 

Razdvojena osebnost je stanje, v okviru katerega, če povsem preprosto, banalno zapišem, v enem in istem telesu obstajata (vsaj) dve podobi živetja oz. zavedanja (nepopolnega, radi tega tudi napačnega, v odnosu do dejstev, dejanskosti, realnosti). V bistvu bi bil termin RAZSLOJENA osebnost ustreznejši od termina razdvojena (osebnost), saj se, kadar bolezensko stanje napreduje, pri težjih psihičnih okvarah pojavi VEČ podob tega delnega zavedanja, potemtakem znotraj enega in istega telesa obstaja VEČ podob njegovega živetja… in te podobe se, medsebojno gledano, druga druge ne zavedajo, zaradi česar…

 

Zaradi česar se sicer razumsko zasnovano bitje (Človek), psihično obolelo, izkazuje natanko tako, kakor se izkazujejo nagonska: o eni in isti vsebini (zadevi) ima različna mnenja (posledično do nje izkazuje različna ravnanja), v odvisnosti od (všečnosti) konkretnih okoliščin oz. od »konteksta«, pa bi se dalo, ob tem, govoriti o stanjih, katerim pravimo dvoličnost, hinavščina, lažnivost, neiskrenost… skratka, o stanjih, ki so daleč vstran od načelnosti = poštenosti = moralnosti, od stanj, pri katerih vedno veš, na kaj lahko »računaš« pri nekom.

 

Pri nagonskih bitjih tega NI moč odpraviti, dočim je pri razumsko zasnovanih, a psihično obolelih, to izvedljivo, kakopak, v primeru, da bolezen ni preveč napredovala (in ukinila še zadnjo zmožnost razumevanja) in da ni pogojena z mehansko okvaro (zvečine z neustreznimi, okvarjenimi bio-kemičnimi procesi v možganih). Kakopak, pri tem obstaja še ena »malenkost«: dokler se oboleli ne zaveda tega, da mu njegovo stanje povzroča določene neprijetnosti (težave) in dokler, posledično, ni željan (pripravljen) razrešiti to svoje stanje (se podati v zdravljenje), do takrat njegovi možgani niso v stanju sprejeti karkoli drugega, kot so (napačna) prepričanja, katerih se je (v podobah SAMOSLEPILA, bega pred soočanjem z realnimi stanji, z Resnico) oklenil, da bi samega sebe (tozadevno) izvlekel iz neprijetnih okoliščin, v katerih se je, v nekem delu svojega živetja, znašel.

 

Z gotovostjo trdim sledeče: absolutna večina t. im. človeštva so nagonska (NErazumska) bitja, obenem pa – absolutna večina razumsko zasnovanih bitij (tistih redkih, v odnosu na vseh osem milijard dvonoge populacije) je, zaradi delovanja nagonskega okolja, zaradi travm, ki jih mlado, umsko-čustveno nezrelo bitje v svojem razvoju pridela (zaradi omenjenega delovanja okolja) – psihično obolela, tako ali drugače, z lažjimi ali težjimi poškodbami, okvarami!

 

Pri psihičnih boleznih resnica ni prav nič drugačna, kot je pri, denimo, določenih telesnih obolenjih, pri tistih, kakopak, katerih organizem ne zmore sam, brez pomoči zdravil, predelati in oddelati (v smislu ozdravitve in, posledično, krepitve odpornosti): s časom se stanje samo slabša, bolezen krepi, posledično povzroča vse več težav! In te težave niso samo v podobah mišljenjsko-čustvenih zmožnosti, njihovega slabšanja (do dokončnega izničenja), pač pa se izkazujejo tudi na področju telesa, fizičnega počutja – lahko privedejo do oglušelosti, oslepelosti, delne ali popolne ohromitve… da o samomorih ne govorim.

 

Kadar naletim na kombinacijo izjav (od ene in iste osebe, kakopak) »VSAKO nasilje je nedopustno in VSAKOGAR, ki izvaja ali dopušča nasilje bi bilo treba kaznovat« + »te in te (op. p. pač, neke, ki so dotični osebi moteči, in v njih vidi občo nevarnost) bi bilo treba po kratkem postopku« (op. p. tudi ta »kratek postopek« je, bojda, NASILJE!) + »bog že ve, kaj dela, ko dopušča/povzroča trpljenje določenih« (op. p. in je to trpljenje tudi posledica nasilja, takšnega ali drugačnega)… ali na kombinacijo »VSAKDO se ima pravico boriti za svobodo, zanjo tudi ubijati« + »teroriste bi bilo treba pobiti« (op. p. tudi ti teroristi se borijo za neko svojo pravico do živetja na svoj način = za svojo svobodo) + na primer eden od aktualnih (političnih) problemov »Katalonci se nimajo pravice odcepiti od Španije«…

… takrat najprej ugotovim, da je ta, ki takšne izjave izreka, o, vsebinsko gledano, istih zadevah, izjemno nedosledno (predvsem samemu sebi) bitje, hinavsko, dvolično, nevredno, da bi kaj, pa čeprav eno samo mrvo zaupanja, dal na njegovo stališče… potem ugotovim, če je to bitje nagonsko (in ga v takšnem primeru sploh resno ne obravnavam) ali, morda, psihično okvarjeno razumsko. In v slednjem primeru…

 

Boli me, dejansko me boli, kadar srečam neko razumsko bitje, ki pa je – psihično okvarjeno in, posledično, NEZMOŽNO BITI TO, KAR V SVOJI ZASNOVANOSTI JE – RAZUMSKO BITJE!!!

Čemu me boli? Preprosto: ne samo radi tega, ker je na tem svetu že itak več kot preveč nagonskih bebcev, pogoltne sebičnosti, ki razdira, razkraja vse dobro (kar uspe Človeku, skozi stoletja, ustvariti), pač pa – empatija, (so)čustvovanje do nekoga drugega, ni stvar vzgoje (daleč od tega, čeprav je obče prepričanje prav obratno), pač pa je PRIROJENA zadeva, posledica naravne (razumske) zasnovanosti… in tak posameznik, slej kot prej, ostane brez te svoje, prirojene, zmožnosti, še kako potrebne v tem kretenskem svetu kretenov!

 

Pa da podkrepim tudi trditev o prirojenosti empatije: v vseh okoljih (pomisli, denimo, na Južnoafriško republiko, na aparthajd!) PREVLADUJE večinska »vzgoja« (pravilneje: dresura v ponavljanje obstoječih navad, tistih, ki po steptanih stezah iz enega sranja v drugo vodijo nagonske – baj-de-vej: med te steptane steze sodijo tudi VSE VERE, ki, vsaj doslej, v tisočletjih svojega obstoja, ene same pozitivne spremembe niso izkazale!), potemtakem bi nek(i) posameznik(i) izjemno težko prek vzgoje dospel do tega, da bi začutil nepravilnost (»bolečnost«) določenega načina živetja širšega okolja… še zlasti takrat, kadar ti to isto živetje krepko (o)lajša tvoje bivanje na tem svetu (imaš sužnja, poceni delovno silo, na primer, vse danosti so ti na razpolago, nikjer se ne drenjaš v vrstah…)! In…

Tudi izkušnje mi govorijo o tem, da obstajajo REDKI otroci (prijateljica Svetlana jim pravi »vilinski otroci«), ki se že od ranega otroštva izkazujejo z uvidevnostjo, neagresivnostjo, posledično z lastno krhkostjo oz. nemočjo parirati obči nasilnosti, medtem ko velika večina – ko vidi nekaj, kar mu je všeč, pri drugem, hop, pa če je treba po betici, bo po betici udaril, samo da dobi… Banalen primer, a bi se jih dalo še kar nekaj našteti.

 

Kakopak – oboleli (psihično oboleli) si bo tudi naprej »zatiskal oči«, in bo našel cel kup (njemu) utemeljenih razlogov, zaradi katerih se izkazuje tako, kot se. Kadar se samemu sebi lažeš (v STRAHU pred spremembami, pred REALNOSTJO!), takrat ni vrag, da tega ne bi uspel početi! In, zanimivo, čeprav do konca bebasto: tudi to sem že slišal (kot opravičilo nekega ravnanja) da »je zabavno, če si nedosleden« (če niti samemu sebi nisi zvest… obenem pa o zvestobi, pa čeprav do »boga«, kot o neki vrednoti govoriš)!