»Ah, Uroš je samo nekaj nakladal…«

Bilo je pred dobrima dvema letoma. Takrat je prišla, k meni, po pomoč. Stara sedemindvajset let. Je slišala, da uspešno razrešujem tovrstne (op. p. v bistvu še krepko težje) težave…

 

Njena težava bi se marsikomu zdela butasta, banalna, nič-posebnega, omembe nevredna… vendar – kaj pa ta marsikdo sploh ve, o teh, in takšnih zadevah, katerih niti približno ne razume?!

Bila je zaljubljena. Pet let. Na nekem druženju je srečala fanta, in se vanj, hipoma, zaljubila. In on ji je vzbudil vtis, tako je vsaj bila prepričana, da ima tudi on njo rad…

V petih letih, kolikor je trajala ta »ljubezen«, se nista nikoli več srečala. Pa ne, da bi živela na različnih koncih sveta, daleč od tega, le – na različnih koncih (istega) mesta!

Ona mu je, nenehno, pisala SMS-e, in e-pisma, in mu sporočala o tem, kako rada ga ima, ter ga spraševala kdaj se bosta spet srečala. Pet let! On ji je, vsakokrat, ko je utegnil (verjetno je pravilneje, da takrat, ko se je naveličal njenih sporočil), sporočal, da trenutno nima časa… zdaj zaradi tega, spet drugič zaradi nečesa drugega. Pet let!

V tem času je dekle opustilo študij. Bila je brezvoljna, apatična. Prenehala se je družiti, zaprla se je v svojo sobo, in v njej, če sploh, poslušala »zateženo« glasbo. Tisto »jokave« vrste, da je bilo njeno stanje, iz dneva v dan, samo slabše. Končno je slišala, od svoje sestre, da bi ji jaz lahko pomagal. In sem ji…

 

Sestala sva se v dveh dneh, dvakrat zaporedoma. In vsakokrat sva delala po več kot deset ur, brez prekinitve. Težaško delo, vsaj za tistega, ki ga opravlja, kajti nenehno moraš biti zbran, do konca, nenehno moraš iskati pomanjkljivosti v tistem, kar slišiš skozi pogovor, nenehno se moraš truditi pojasniti, do dejanske razumljivosti, konkretno težavo, tistemu, katerega ta težava pesti…

 

Ko se pogovarjam, tako, z nekaterimi, o psihoterapiji, ugotavljam, da – absolutna večina sploh ne ve, kaj ta terapija dejansko je! Pa mislijo, da je moč zdraviti z raznimi sproščujočimi dejavnostmi, s športom, sprehodi, ali s hojo na koncerte, s sajenjem in nego rastlinja… ali pa, v skrajnem primeru, s »kemijo«, s tabletami, vendar – prav nič od naštetega, in temu podobnega, ni zdravljenje, pač pa je samo trenutno lajšanje živetja, in, morda, upočasnjevanje slabšanja psihičnih težav. Edino dejansko zdravljenje psihične obolelosti, tam, kjer jo je sploh moč (o)zdraviti, je – pogovor! Pa ne kar tako, nek, kakršenkoli pogovor, pač pa osvetlitev dejanskega stanja, in odprava umišljenega!

 

Pravijo, tudi ti, obči, da prepričanega ni moč prepričati, jaz pa pravim, da je uspeh odvisen od okoliščin, obenem pa – prav odpravljanje zmotnih prepričanj je tisto sredstvo, tisto »zdravilo«, ki psihično obolelost (kadar ni mehanske osnove, seveda) odkloni, ozdravi!

 

Pri omenjenem dekletu je šlo, v osnovi, za dve napačni prepričanji. Prvo je bilo prepričanje o tem, da ve kaj je tisti imeti-rad, in da ve, kako se ta imeti-rad izkazuje. Drugo pa je bilo prepričanje o tem, da jo ima fant zares rad (pravzaprav to prepričanje, drugo, izvira neposredno iz prvega, iz nerazumevanja odnosa oz. izkazovanja imeti-rad!).

 

V prvem dnevu sva približno pol ure potrebovala, da mi je predstavila svojo težavo, da mi je opisala to zgodbo o njej in njenem (umišljenem) fantu. V preostalem času sem ji uspel dokazati, da sploh ne ve kaj dosti, pravzaprav nič merodajnejšega, o imeti-rad, pač pa, tako, kot to počne absolutna večina, izkazovanje čustev, temelječih na goli sebičnosti izkazovalca, razlaga kot imeti-rad, kot ljubezen (mimogrede: ljubezen je v prvi vrsti odrekanje, dajanje, šele kasneje, in posledično, v kolikor je obojestranska, tudi sprejemanje!).

V drugem dnevu je malodane ves čas šel za to, da sem ji dopovedal, da je konkreten fant sploh ne mara, da je nikoli ni imel rad, nekaj minut pa sem porabil za napotke o tem, kako naj ravna, kaj naj stori, da bo petletni problem, katerega je sama sebi, in sama v sebi, ustvarila, dokončno, uspešno razrešen…

 

Nekaj dni po tem, najinem drugem srečanju, sem zvedel, da je upoštevala moja navodila, in fantu napisala pismo.

Še nekaj dni kasneje sem zvedel, da je ponovno zagrabila za študij; da je začela poslušat vedr(ejš)o glasbo, da, ob tej glasbi, poje, in pleše, v svoji sobi; da je spet začela zahajati v družbo; da je vesela, kot že dolgo ni bila…

 

Čez mesec dni sem zvedel, da je opravila izpit, za katerega se je pripravljala, po najinem pogovoru, še nekaj mesecev kasneje pa…

 

Sem zvedel, od njene sestre, ki je opazila izjemno kakovostne spremembe, v njenem vsakdanu, to, da – ko ji je dejala tisti vidiš-pa-se-je-splačalo-iti-k-Urošu, ji je dekle, sila preprosto in hipoma, odgovorilo: »Ah, Uroš je samo nekaj nakladal.«

 

Minilo je šest let, kar sem si, ob spoznanju o obstoju človejakov, moral znova postaviti življenje, ga, ponovno, osmisliti. In sem potreboval tri mesece, da sem se zvlekel iz brezna, malodušja, do tega, da – pa se, vseeno, splača živet, takrat, kadar si zmožen pomagati nekaterim, drugim, in predvsem pomoči vrednim. In v teh šestih letih sem, tudi s pomočjo primera, o katerem sem tukaj zapisal, krepko zaostril merila, za ugotavljanje teh pomoči-vrednih. Pravijo, da gre osel le enkrat na led, kar je slabo, ker se tako nikoli ne nauči drsat, po drugi strani pa…

Tudi ena »klofuta« mi zadošča, v znak »hvaležnosti« za izkazano pomoč, pri marsikom, in pri mnogih. So pa redki, za katere ne bi ne prvič, ne zadnjič tudi »dreka požrl«, da bi le njim bilo bolje!