Smilijo se mi, kolegi. Odrasli, a, še vedno, naivni, če uvidevnejšo besedo uporabim...
Pišejo, nastopajo, delajo za otroke, češ da so otroci naravno dobro, v katero je potrebno vlagati, da bo Svet, jutri, boljši, čeprav...
V to "naravno dobro" vlagajo že stoletja, da ne omenjam tisočletij. Pa, to "dobro", iz generacije v generacijo (z)raste v - dejanske podobe te, tozadevne, dobrote?!
Kdor ne ve, kaj je to sebičnost, kaj je agresivnost, celo sadizem... kdor misli, da empatija ni prirojena, pač pa privzgojena zadeva... kdor, v bistvu, niti približno ne pozna Narave, in njenega reda, temu ne ostane drugega, kot da - upa, in veruje, pa, spet upa, in veruje, upa, veruje... Težava je zgolj v tem, da se za neumnega izkažeš, kadar niti tistega, kar imaš pred očmi, ne vidiš, takega, kakršno je. In...
Da ne bo nesporazumov: seveda, so dobri otroci, vendar so to izključno izjeme, redke izjeme, nikakor pravilo!
Presojaj leva takrat, kadar je lačen, ali se ogroženega počuti, in nikakor ne takrat, kadar je sit, zadovoljen!
Ni komentarjev:
Objavite komentar