Po gosgodje…

Gosi so priletele, iz neke malo večje mlake,

v večernih oblekah, da jim spotikajo korake,

že itak nerodne, v majavosti trajne,

za goske gosave – povsem običajne.

 

Vratovi, iztegnjeni, dvigajo kljune,

in tu in tam kakšen se trudi, pa kljune,

v oblak, ki se v svoji sivini razdaja,

a kaj, ko pa goska neba ne osvaja…

 

Prispeli, z gosmi, so gosaki, gizdavi,

se zlahka iztezaš, če nič je v glavi,

in gagajo neke besede zveneče,

da bi razumeli jih – nimajo sreče!

 

Razlagajo, vse, kot jim tema veleva,

razvlačijo, vztrajno, po gosje se, v čreva,

modrujejo, sralci, zabiti do dna,

pa Svet le po gosje še nekaj velja…

 

Tako se dogaja, iz veka v vek,

perjad je preplavila prostor, povprek,

in niti zameriti možno ji ni,

ker – le čemu nadejal bi se, od gosi?!

P.S.

Razlagajo Svet, ki velika je mlaka,

nastala pod krilom boga njih, gosaka,

častijo vrednote, ki dalo ujeti

bi jih, prav vse, v besedico - žreti!