Kadar nagrade (tudi, in zlasti, takšne, kakršna je Prešernova) postanejo imperativ, neka samoumevnost, nujnost, pa jih moraš redno podeljevati, zato, da bi izkazal domnevno pomembnost, vrednost, velikost... okolja, takrat postanejo ne samo nevredne, pač pa celo škodljive. V obilici nagrajencev namreč dejavnost, katerakoli, postane običajnost, za običajnost pa zadoščajo običajni, nagrad nevredni. Dobro...
Za občost ti nagrajenci niso običajni, saj se le z nečim, občosti vsaj, izkazujejo, dejansko pa so, ti nagrajenci, pogostoma le - nekoliko manj običajni, od običajnih, povprečnih, nič posebnih!
Zapišem, v lažjo razumljivost (upati ni greh, mar ne?!), sledeč, in povsem banalen primer...
Če se na (vsakoletno) tekmovanje za najlepše, za tisto miss, prijavijo same krule, potem - bo kot najlepša tistega leta izbrana - najmanj krulasta (a še vedno krula!), pa...
Mar je bolje krulo razglasiti za primer Lepote (s čemer razvrednotiš merila za ugotavljanje lepega, posledično tudi tisto, kar je zares lepo!), ali bi bilo bolje, morda, obelodaniti tisti zaradi-objektivnih-okoliščin-letos-nismo-izbrali-najlepše?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar