S
Prešernom se janez na prste postavlja,
čeprav za
Prešerna zares mu nič ni,
še
Cankarju, bojda, pomnike sestavlja,
a
Cankar poslal bi ga, brž, v krasne tri…
Mu
jezik je, bojda, najlepši na svetu,
a kaj,
ko se trudi, da bi ga skazil,
spodrezal
bi pecelj še zadnjemu cvetu
in Svet
v svojo temno nezmožnost ovil…
Postavlja
se, janez, na prste dosledno,
bi segel
k velikim, a, revež, ne ve:
prav
vse je zaman, poskus vsak, za vedno,
neznatnost
je sad zakrnele glave!
Ni komentarjev:
Objavite komentar