Podpirati nekoga, stati mu ob strani, imeti ga rad…

Mejduš, ti, obči, toliko »vedo«, da bi bilo dobro, ko bi vedeli vsaj to, da – o ničemer, zares, niti približno ne vedo! In povsem enako je z njihovimi pojmovanji tistega »podpirati nekoga«, »stati mu ob strani«, »imeti (ga/jo) rad«…

 

Kar pomnim zase, me vleče pisanje. Tako močno me vleče, da so bila redka obdobja, v mojem obstajanju, ko so tekoča bremena preprečila to, da bi se s pisanjem izkazoval, obenem pa – nekoč sem, marsikdaj, ob rdeči luči na semaforju, vlekel iz žepa cigaretno škatlico, in pisalo, da sem si zapisoval, kar se je porajalo… pa si, prav zaradi tega, kupil diktafon… ma, marsikaj sem počel, s čemer sem nek, ostalim povsem običajen, tok spreminjal! In…

 

Nekoč sem bil (danes pa prav zares SEM!) tudi podpiran, pri tem svojem početju. No, vsaj zdelo se je tako, tudi meni, kajti…

Podpora je bila uvidevna, brez vprašanj, tudi v podobi določenih odrekanj, a – trajala je le toliko časa, dokler so trajala, obstajala pričakovanja, da bom, zahvaljujoč svojemu ustvarjanju – ZASLUŽIL, dobro, in dodatno zaslužil! Ko pa je bilo ugotovljeno, da, meni vsaj, moje delo pomeni krepko več, kot tisto, kar zanj dobim (v smislu nekega denarja), e, takrat pa te »podpore«, v hipu, ni bilo več! Pa, da ne bo nesporazuma…

 

Podpora je zares obstajala, le da je bila drugačne vrste, kot se je skušala predstavljati – ni bila namenjena MENI, mojemu (ustvarjalnemu) zadovoljstvu, pač pa plenilskim željam, NEmojim, po nekem izplenu (tega mojega dela, in odrekanja)! Skratka, dejansko ni šlo za podporo meni (mene), tisto čistega-srca-in-vesti, pač pa za povsem običajno kalkulacijo, trgovino. In za podporo sebe, lastnih upov, pričakovanj (PREDMET podpore je bil drugačen, kot se je želel po/kazati, če prevedem v te besede).

 

In povsem enako je z njihovim, občim »imeti rad/a«, kajti – »radi« te imajo zgolj toliko, kolikor si se pripravljen prilagajati njihovim željam, pričakovanjem (in, s tem, samega sebe zanikati, zatreti!), potemtakem…

Potemtakem imajo ZARES RADI le SVOJE ugodje, veselje, ki ga občutijo, kadar NJIM ustrezaš! Dejansko pa je, tisti pravi imeti-rad, stanje, v katerem nekoga sprejemaš (ali pa ne, če ga ne maraš) natanko takšnega, kakršen je, in ga tudi podpiraš (mu stojiš-ob-strani) v njegovih prizadevanjih, v njegovem početju, v njegovem izkazovanju samega sebe, ker – svoje veselje iščeš in najdeš SKOZI NJEGOVO, pa – ne moreš biti zadovoljen, vesel, takrat, kadar ta, ki ga imaš rad, trpi, ali »vsaj« ni zadovoljen!