Škoda sline...

Ne dajem odpustkov, ne sebi, ne drugim. Sebe kaznujem, druge odpikam.

 

Ko bi vsakdo odgovarjal za lastno početje, bi jih veliko ničesar ne počelo.

 

Rad gledam zvezde, pa mi tla niso zanimiva.

 

Vrednost je redka dobrina, v svinjaku je ni iskati.

 

Fuj že rečem, pljuvam pa ne. Škoda moje sline.

Praznujem

Praznujem. Imam tudi kaj.

Po vrsti prav vse se podira.

In ni mi postavljati nič več nazaj,

naj gre tja, kjer vrag paradira…

 

Bi moral drugače, prav vse, bolj čvrsto.

Srce ni, da dlan ga razdaja.

Požrejo, steptajo, zravnajo z zemljo,

da vse manj mu volje ostaja…

 

Praznujem. Prekleto! Pa kak idiot!

Grenkoba nasmeha v globine.

In mučim, nadalje, želeč le od tod,

da neha, da v koncu vse mine.

Dan počitka

Danes imam dan počitka…

 

Sem sicer nameraval kositi, a me je Mala, v osmih dneh, dobro izmučila. Obenem je sinoči deževalo, pa so nabrežine razmočene, drseče…

 

Nekaj malega sicer že opravim, tudi perilo je obešeno, večinoma pa zapisujem, in šahiram. Z računalnikom, kakopak. Imam nek program, ki, po občem »vedenju«, sodi med »umetno inteligenco«, a je nekako tako, kot da bi zgolj pamet za nasprotnika imel. Ni moč inteligence, razuma, programirati, ga obsoditi na to, da ostaja znotraj sprogramiranega, naučenega. To je moč početi samo z janezki, in z njihovimi, nagonskimi, miselnimi »zmožnostmi«. Razum pa…

 

Razum sega prek meja vsega znanega. Razum je tisti, ki se ne strinja z občo pametjo, ki odkriva podobe planetov, naravne zakonitosti, razum je, ne nazadnje, tisti, ki ve, da objekti nimajo moči nad subjekti, da oblast ne pokvari, da priložnost ne dela tatu, da nesposobnost, pa naj še tako obeta, na jeziku, nikoli ničesar dobrega ne bo naredila. Razum je, ne nazadnje, tudi tisti, ki ve, da v nekem sobivanju, v kolikor le-to zares obstaja, ne moreš najprej nase gledati, temveč so na prvem mestu interesi skupnosti, sobivanja, posledično šele posameznikovi. Ja, razum ve, da sta najprej dolžnost in odgovornost, šele za tem tudi pravica…

 

Uh, skorajda bi pozabil – razum ve tudi to, da ni večje svobode, kot je zmožnost samoobvladovanja, ker v nobeni skupnosti ne more biti »po moje«, pač pa zgolj – po naše!

Po dolgem času...

Včeraj sem bil, po več kot letu dni, v »lajfu«. Za nekaj uric sem bil z doma. Sem šel k sestri, ki ima blizu počitniško hišico, na kavo.

 

Še frizure si nisem uredil. Moj »lajf« se med ljudmi suče. Ljudje pa na vsebino gledajo, ne na »urejeno« - ničevost?!

Ne bo šlo, Mala, ne bo…

Dolgo sem razmišljal, v zadnjem več kot letu dni, da bi ohranil nek napis na hiši. In da bi tebe, malo moje, lepo, tudi Čmrlek klical, vendar…

 

Ta beseda nikoli ni bila v mojem izrazoslovju, obenem pa obstaja kopica vzdevkov, s katerimi te skušam pocrkljati. Pa ni potrebe, da bi, na silo, nove besede mednje tlačil. Zlasti ne besed, ki mi govorijo o nečem, kar se je, recimo temu tako, sila »čudno« izkazalo…

 

Mnogokrat sem pojasnjeval, nekim, čemu je napis na hiši. In tudi razlagal, da Črmlek ni moj priimek. Danes bi razlagam pridodal besedo, dve, o moji bebavi dobroti, o željah, da ustrežem, polepšam, razveselim…

 

Ja, napis je nastal kot posledica moje želje, da vsaj delčku nekih otroških sanj dopustim zaživeti. Idiot, jaz! Dobesedno idiot!

 

Ne, Mala, ti ne boš moj »čmrlek«. Le-ta je namreč pokazal, da mu je na cesti lepše, kot pri meni, z menoj. Pa naj mu bo tam prijetno domovanje.

 

In sem, Malčica driskasta, napis snel. Ob priložnosti deske še razrežem, da bodo vsaj v peči koristile. In, kdo bi vedel, morda napis z novim nadomestim, denimo z – »Pri idiotu«.

Ni prijetno

Na svetu, na katerem je bebava nagonskost "razum", program v telefonu pa "inteligenca", ni prijetno biti človek! 

Ti, Platon, nimaš pojma...

Platon: Najbolj osovraženi so tisti, ki govorijo resnico.

Ampak, Platon, oni so ja »pošteni«, oni vedno govorijo »resnico«! Resda v podobah ne-resnice, a kljub temu.

"Spoštovani"

Kdor vse »spoštuje«, nikogar ne spoštuje. Sploh ne ve, kaj je spoštovanje!

Lepo po vrsti...

Izkaži svojo tvornost, potem šele o sebi-človeku govori! 

"Demokracija"?!

"Demokracija" med nagonskimi = pot proti koncu. 

Brez razuma...

Sprašujejo se, z vetrom obračajoči, »kam je izginila vsa morala«…

 

Njihove morale nikoli ni bilo. Njihova »pridnost« je bila posledica obstajanja prepovedi, tožnika, biriča in kazni. Posledica strahu, ne načelnosti. So nenačelni, so nagonski, so »tako, kot mi je bolje«…

 

Brez razuma ni načelnosti! Brez načelnosti ni morale! Brez morale – ni človeka!

Obstajam ali živim?

Obstajam. Na preizkušnji. Od začetka, do konca. Na preizkušnji, ki bo povedala, nekoč, ali sem sploh živel, ali pa sem zgolj – obstajal…

 

»Blagor« tistim, ki brez dvomov, pomislekov, teptajo prek sveta, in ga, s samimi seboj, kazijo. Dana so jim le obstajanja, za katera se, še vedno, sprašujem – čemu?!

Na izteku

Izteka se april. Izteka se del mene. Izteka se neka zgodba…

 

Bo ostala, da bo žgala,

bo do konca vselej tlela,

in do konca vse bolela,

se z menoj v nič podala…

Vzela več je, kot je dala.

Sanje vse mi razdejala.

Ni se nebu radovati,

ko na njem ni zvezdam stati.

Bo ostala, da pekli.

Sanjam ni v blatu biti,

ni očem se v njem iskriti.

Blato golta, zasmradi.

Tata kije…

Komaj kavo si nalijem,

se pripravim, da popijem

vsaj požirek, ali dva:

Tata kije, tata kije…

 

In se mora tata skriti,

v hipu kavo pozabiti,

da se v smehu do neba

dobra neka volja vije.

Tata kije, tata kije…

 

Kava vse bolj je bežeča,

cigareta v prazno tleča,

a toplo je v dno srca,

z njenih ličk veselje sije.

Tata kije, tata kije…

V prazni tišini...

Po osmih dneh pijem kavo, in kadim, brez »tata kije, tata kije«.

In mi je celo štiri ure "spanja" uspelo ujeti.

Križ kraž

Križ kraž, križ kraž,

kjer zastaviš, tam končaš,

naj nebo bo, sonce zlato,

naj bo cesta, smrad in blato,

križ kraž, križ kraž,

kjer zastaviš, tam končaš…

 

Križ kraž, križ kraž,

to, kar skažeš, to veljaš,

če si ptica, če si cvetje,

če si črv, če si smetje,

križ kraž, križ kraž,

to, kar skažeš, to veljaš…

 

Križ kraž, križ kraž,

kjer zastaviš, tam končaš,

v biserih dehteča trata,

kup nesnage spod podplata,

križ kraž, križ kraž,

si zgolj to, kar biti znaš.

Zgolj pred spanjem...

Čez slabe tri tedne bo dvanajsta Rima raja…

Nekateri upajo, da se bomo srečali na prireditvi.

Jaz sem nehal upati, da bodo znali upoštevati mojo odločitev o tem, da se umaknem iz javnih dogodkov.

 

Stališč ne spreminjam zlahka, in brez ustreznih dejstev. Vem, kako sem se do njih dokopal, in vem, da bi brez njih hrbtenice ne imel.

 

Praznik vina obeležijo z vinom, praznik kulture s kulturo… praznik dela z delom?!

 

Moje delo me bo preživelo. Nisem ga zaman počel.

 

Kot upokojenec sem breme družbe. A ta družba je celo življenje breme meni!

 

Doživeli smo izjemno razvitost: nezmožni lastnega preživetja, v celoti odvisni od drugih!

Cankar, pa si, spet, dočakal svoje hlapce!

Cestogram

S cesto nikoli z roko ne hodim,

na cesto ne sodim, po cesti ne brodim,

na cesti ničesar mi vrednega ni,

nasprotno, odbija, preveč mi smrdi!

Pošteni in načelni

So pošteni in načelni, vedno z vetrom.

Nevrednogram

Kdor, umazan, svet kazi,

vreden prav ničesar ni,

ne usmiljenja, ne pomoči,

niti tega, da živi.

Pastogram

Ko se miška v past ulovi,

cvili, kruli, jadikuje,

in povsem zaman kljubuje,

past je več ne izpusti.

Čistopotna

Prek čistih poti ni smetju dospeti,

varljivi obeti, korak bremeni,

zato se na čistih poteh da živeti,

vsaj zrak je čistejši, kjer ne gomazi.

Razvoj?!

V rokah neumnosti gre razvoj vzvratno.

Nikar

Ne delaj slabega dobrim, in ne delaj dobrega slabim!

Smrad smradov

Neznačajski smrad je edini smrad, ki se nikoli ne »razdiši«.

 

Lahko ga prikrivaš, pokrivaš, dišaviš, lahko se na glavo v hotenju postaviš, a nič ne pomaga, ker ni pomoči, kjer vedno prisotno je to kar smrdi!

Črta

Vsake toliko je potrebno potegniti črto, poreči »bilo je, nekoč«.

Nesnažnogram

Nesnaga le v nesnago sili,

nesnagi je nesnaga dom.

Bi v čistem ji moči izpili

in doživela bi polom…

Imel sem rad…

Imel sem rad. Silovito.

Do neba, in še preko.

A mi je bilo razkrito

stanje pokvečeno neko.

 

Imel sem rad. Bolj ni moč.

Sonce. In dan. Svetlobo.

Razkrita mi ledena noč.

S svojo popolno gnilobo.

 

Imel sem rad. Pravljično bitje.

Dobro. Nesebično. Nasmejano.

Do trpljenja doživel razkritje:

Zahrbtno. Sprijeno. Zlagano.

 

Imel sem rad. Svet na dlani.

Opora. Moč. Življenje.

Upi sesuti, povsem razdejani.

Je Zlo popeljalo v trpljenje.

 

Imel sem rad. Človeka.

Lepoto Dobrote, iskrivih oči.

Razkrita mi je navadna pokveka,

nevredna tega, da kot človek živi!

 

Kadar v enem ni enosti…

Bolezen iz človeka naredi žival. Rilčasto žival.

Jupi!

Neumnim neumen, norim nor, lažnivim lažniv. Vsaj enaki nismo!

Resnica v osami...

Resnica nima veliko prijateljev.

Ne gre drugače

Bolj je Mala dobre volje, bolj je dan po njenem, bolj sem jaz izmozgan.

Tako, pač, je

Kdor v lastni nesnagi se zna izkazati,

pri meni nikoli ne more veljati,

bližine si moje nikdar pridobiti,

v koraku z menoj po poteh istih iti.

V krempljih smradu...

Kjer sprijenost je običajna odlika,

tam smrad je normalen, povsem nemoteč,

že res, da so takšni ničevost velika,

a svet je zvečine v njih krempljih vrteč.

Veš, Bajron…

Veš, Bajron, si brat mi, po krvi človeka,

razumem, kako si jih videti znal,

ja, muha, je obči navadna pokveka,

v podobo človeško izrasla žival.

 

Značaj? Brez značaja, tako kot zapiha,

kot najbolj mu prija, tako se vrti,

močnejšemu hlapec v obraz se nasmiha,

za hrbtom pa čezenj udriha, benti.

 

Da čreva so polna, in da je zabave,

pa svet mu je dober, pravičen, pošten,

ne išči v živali duha, in pa glave,

v obojem nagonski je svet nebogljen.

 

Obrazov nešteto, in brez hrbtenice,

načela jim tuja, neznana jim čast,

so boljše, od takšnih, navadne stenice,

ne skrivajo, da jim je tuja kri v slast.

 

Ja, bratec, je človek naredil napako,

z živaljo se sparil, že dolgo tega,

ustvaril po videzu slično mu spako,

najhujšo bolezen, kar svet jih pozna.

 

Ja, Bajron, si brat mi, po krvi človeka,

pa vem, da med njimi si čas odtrpel,

edina tolažba za naju je reka,

ki čeznjo brodnik bo v podzemlje vzel.

Le nekaj misli...

Kaj bi z blestečo lupino, če je notranjost bolna?!

 

Ne vleci nesnage na čisto, da čistega ne mažeš.

 

Praktično: kjer toneš, tam potoni.

 

Simpatična so mi okolja, v katerih sprijenost pred zid postavijo.

 

Ko se umazan izkažeš, nobeno čistilo ne pomaga.

 

Več prijateljev imaš, manj je v tebi najti.

 

Mala, tvoja družba bo pričala o tvoji ne/vrednosti!

Nesmradogram

Čemu bi tja, kjer vsakdo sme biti,

me smrad ne privlači, nikoli me ni,

ničevost ničevosti zmore krasiti,

le dreku se z drekom veselje godi.

Klobuček in…

Včeraj sva šla po klobuček. Kakopak, ker v trgovini prodajajo tudi igrače, sva zavila mednje, in nabavila ksilofon, igračko…

 

V dveh dneh se je tako natolkla po kovinskih ploščicah, da sem danes tudi sam uspel priti do glasbilca. In sem ji zaigral nekaj melodij, med njimi Naša četica koraka, Marko skače, Čuk se je oženil, MekDonaldovo farmo, Meri in njeno jagnje ter meni najljubšo himno, Hej, Slovani…

 

Včeraj jo je, ponovno, obiskal prehlad. Za kosilo je imenitno jedla, in vesel sem bil tega, kasneje pa obžaloval…

 

Pred spanjem je začela kašljati, in teči ji je začelo iz noska, pa – komaj je zaspala, zvečer, ne vem, morda je spala deset minut, ko se je začelo – bruhanje! In je pobruhala sebe, po laseh, obrazu, po vsem, v čemer je bila, in kavč, dva krat dva metra velik, malodane tudi povsod. Da je sledila prava »zabava«, za tato…

 

Najprej njo umiri, da neha jokati, jo umij, preobleci, nato snemi vso posteljnino, vzemi sušilec za lase in osuši vse oblazinjene dele ležišča, do katerih je, skozi rjuhe, dospela vlaga. V tem času se je Mala povsem predramila, pa sem bil, za celodnevno ji služenje, deležen posebne nagrade – dodatne tri ure službe!

 

Zaspala je okrog polnoči. Ker jo je dajal kašelj, neprekinjeno, sem si namestil vzglavnike tako, da sem si zagotovil na pol ležeč, na pol sedeč, bolje – zgrbljen položaj, vzel Malo v naročje, da je imela prsni koš privzdignjen, jo pokril do brade in odprl okno, »na škarje«. In tako sva prespala vso noč, od dvanajste, do osme, jutranje. V bistvu je spala ona, kot bubica, medtem ko sem jaz zgolj »spal«…

 

Danes se ji je temperatura zvišala, pa sem ji maloprej, pred spanjem, dal sirup, za zbijanje vročine. In upam, da bo nocojšnja noč mirnejša od včerajšnje...

Samo še razvalina…

Sinoči sem do pol druge iskal ustrezen položaj za levo nogo. Ne vem, ali imam zategnjeno tetivo, ali počeno neko žilico, pod sredincem, se na te zadeve ne spoznam, vem pa, da je prst krepko otekel in tako razboljen, da se bolečina prenaša tudi v levo in v desno, na ostale prste. In to »prijetna«, žgoča bolečina…

 

Vsake toliko sem vstal, naredil nekaj korakov, upajoč, da bom zadevo razgibal, in bo bolečina popustila, na koncu pa sem popil dva analgetika, da sem vsaj nekaj spanja ujel…

 

V zadnjem letu, in malo več, me je, zahvaljujoč nekim »srečnim« dogodkom, dodobra pobralo. Nekega sala nisem imel, pred tem, pa je pobiranje seglo v mišično maso. Pa – ko ima vrag mlade, jih, pač, ima…

 

Tudi aprilsko vreme mi zelo »pomaga«, pa moram tisto, kar bi sicer lahko opravil v tednu dni, opraviti v dveh, dneh, treh. In se mi nabere utrujenosti, potem pa pride Mala, da na počitek niti pomisliti ne morem. A bi ga krvavo potreboval, čeprav – gledam travo, in ugotavljam, da bo prihodnji teden spet treba dobro prijeti za delo. Pa lahko do neke poletne vročine, ki rast trave upočasni, o počitku samo sanjam. A bo, kar bo, in kakor bo, več kot truditi se ne morem…

 

Na nikogar se ne morem zanašati, sam pa postajam vse bolj nezanesljiv. Čas me ne lovi več, daleč od tega, me, krepko, prehiteva! V bistvu sem postal razvalina, ki pa, za razliko od nekih drugih razvalin, nima neke kulturno-zgodovinske vrednosti. Pravzaprav nobene vrednosti nimam, vsaj določenim, sebičnim bitjem, ki so izrabila tisto, kar jim je bilo izrabiti. K sreči za takšne tudi ne želim neke vrednosti predstavljati…

 

Res je, nekaj malega še zmorem dati, od sebe, iz sebe, a me je življenje naučilo, da bom dobro premislil, preden se nekomu, če sploh, odločim karkoli dajati. Ostali pa… naj iščejo tam, kjer jim nikoli ni najti!

 

Kakorkoli že, nocoj ne bom odlašal s tabletama.

Malodane "kaput"

Utrujen od košnje, pod komando Male skoraj dotolčen. A je Sonko!

Preklet dan!

Preklet naj dan bo, ko sem se rodil,

ko so na ta me svet poslali,

sem vselej k boljšemu težil,

in vselej so mi vse – zasrali!

 

Jemali vse, kar sem dajal,

in želi vse, kar sem se trudil,

na koncu hrbte sem spoznal,

pobiral se, ko sem se zgrudil.

 

Izžet do konca, in še več,

nažrt laži, vse svinjarije,

pa čakam le, da pojdem preč,

da mi ime do konca zgnije.

 

Pomagal sem, povsod, povprek,

iz smrti v življenje zvlekel,

da bi mi zagrenili vek,

da bi se v dno srca opekel!

 

Preklet naj dan bo, ko sem se rodil,

kot človek, na ta svet živali,

na njem bolj slab si, bolj ušiv,

bolj bodo ti uspehi gnali!

 

Preklet naj dan bo, in z njim jaz,

dovolj mi sprijenih je biti,

iščeš pošten, in čist obraz,

a skaže se podoba – riti!

Malo, tata ima – nov nasmeh!

Uvodoma, mimogrede, da ne pozabim – uspelo mi je, dete, vse je pokošeno, z izjemo tistih dveh teras, in treh nabrežin, ki ju obdajajo, spodaj, na vznožju brega, pod ograjo, tako da imava, spet, na razpolago najino dvorišče, igrišče, tekališče, priročno sprehajališče, pa se bova lahko lovila, se žogala, krtine razkopavala… po mili volji!

 

Veš, od danes imam nov nasmeh!

Že nekaj časa sem ugotavljal, ko si me, z vso strastjo, z ročicama zagrabila za obraz, ali ko si se, s hrbtom, stisnila k meni, in mi svoje zatilje prislonila na vrat, ter mi, ko si se premikala, s temenom premikala brado, da mi v ustih nekaj škrta, se celo premika.

 

Prepričan sem bil, da so mi, malo zaradi prehrane, malo pa radi vsega »lepega«, kar sem v zadnjih časih doživel, začele razpadati čeljusti, ali pa, da zobje popuščajo, in bodo, sami od sebe, popadali iz ust.

 

Popoldne, preden sem se v drugo odpravil kositi, sem šel v kuhinjo, da bi nekaj malega pojedel. Ves dan nisem ničesar zaužil. In nisem niti treh grižljajev prežvečil, ko – je škrtanje prenehalo, v roki pa se mi je znašel »most«, z desetimi, sprednjimi, kakopak, zobmi… apetit pa me je, hipoma, minil.

 

Tako da ima tata zdaj, Malo, zgoraj samo še štiri zobe, lepo poravnane, na desni strani, v vrsto, ostalo pa je praznina. In sem kot nek pravi hribov'c, takšen, da če ga v mraku, znenada, srečaš, v nekem zakotju, kot bi vedeli »fini« povedat, in se ti nasmeji, zbežiš od groze! Grozljivo, res.

 

Kaže, da imajo prav, tisti, ki vedo, da je tvoj tata povsem neuporabna zadeva, da samo še na odpad, v smeti sodim. Mislim, da je resnica še nekoliko drugačna – takšne, kakršen sem jaz, je treba po uporabi, po tem, ko izrabiš, kar imaš izrabiti, dobesedno pobiti. In, kakopak, takoj z nekim novim nadomestiti. Vsaj z enim. Ni problema, mrgoli jih, na vsakem koraku, boljših od tvojega tate. Gnetejo se, dobesedno, v vsakem bifeju! Takšni celo, da ti svojo »bližino« nudijo, in te v svojo »toplino« odevajo. Resda kurbirsko, a tudi ta nekaj šteje. Določenim, seveda.

Ne verjameš?! Verjemi, Mala, sicer pa povprašaj, ne rabiš daleč iti po odgovore.

 

Kakorkoli že, upam, da me ti ne boš zavrgla. Kot neuporabnega, seveda. Upam, da me boš, kljub brezzobemu nasmehu, imela tudi v bodoče rada, natanko takšnega, kakršen sem, in kakršen sem vselej bil. Ker, veš, dete moje, tatin nasmeh, čeprav za pogled niti slučajno mikaven, izvira iz nekih globin, takšnih globin, do katerih sebična praznina nikoli ne seže…

 

Do zobozdravnika pa nimam ne kdaj, ne s čem.

Malo, vrag je s tem…

Zadnje dneve vse bolj razmišljam o tvojem domu, o moji želji, da ti ga hranim in ohranim…

 

Letos boš nabrala tri leta, jaz pa jih bom štel sedeminšestdeset. Pomeni, da je do tvoje polnoletnosti še petnajst let. Zase niti tega ne vem, če bom toliko časa še živel, vem pa, da zanesljivo ne bom zmogel vzdrževati niti osnovnega tukaj, kaj šele celote! Fizično ne bom zmogel, obenem pa na nikogaršnjo pomoč ne morem računat. Niti smem, niti želim.

 

In striže, razkorak, med mojimi željami glede tvojega doma, in med dejstvi, na drugi strani. In se mi vse bolj, kot neka bližnja možnost izkazuje, zame, hiralnica, pardon, dom za ostarele. Sem že preverjal, in za posteljo v troposteljni sobi bi še zmogel, za kaj več ne. A potem ne bi zmogel za tu, ne bi zmogel vzdrževati tvojega doma. Roke so danes ne samo lene, pač pa tudi drage…

 

V kolikor bi to prodal, in denar položil na račun s tvojim imenom, ne bi prejel niti polovice dejanske vrednosti. In zlasti niti toliko, da bi si z izkupičkom lahko omislila garsonjero. Niti do garsonjere ne bi mogla dospeti, tu pa sta dve hišni številki, in dobrega pol hektarja relativno urejenega, zasajenega zemljišča!

 

Se bom, obljubim, sicer trudil, po najboljših močeh, a kaj, ko mi le-te vse bolj ugašajo! In se dejansko znajdem, vsakokrat, ko o tem razmišljam, v slepi ulici – vhod v težave vidim, zlahka, le izhoda ni nikjer…

 

Sama sva, Mala, po tem vprašanju, in je vrag, ker – če jaz ne poskrbim za tvoje domovanje, povej, kdo bo?! Želel pa bi tudi tebi dati, kakor sem starejšim, in želim, da tudi ti imaš nekaj svojega, zares svojega! Pri čemer ima pri tem bregu nek majhen vpliv tudi dejstvo, da je, nekoč, malodane pravljično deloval, nekoč… ko je bilo vse videt še popolnoma drugačno, in so drugačne podobe živele, od teh, današnjih. Popolnoma drugačne.

Na žalost je tudi tako...

Redki ljudje so na svetu, vsakega je škoda, ko ga bolezen v žival spremeni.

P.S.

Človek je razumsko zasnovano bitje. Duševna bolezen razumskost izniči, vzpostavi stanje nagonskosti, potemtakem - stanje, značilno za ves živalski svet, in tudi za "človeštvo".

Žalitev za nesnago

Z mednožji imajo se radi,

mejduš, kaka silna ljubezen,

mu vsaka je baba na tiču,

in njej med nogé vsak sme leč,

pohota se najde v nasladi,

srce je dejavnik brezvezen,

kaj več bi iskal pri prašiču,

kot to, da prasici sme streč?!

 

Jih najdeš na vsakem koraku.

Prasica se rada nastavi,

in prasec, ker prasec je pravi,

poskoči, v hipu, v trdo,

obilo smradu je v zraku,

kjer takšni ljubezen delijo,

v seznamih jebado vršijo,

tako, kot, pač, rilci vedo…

 

Ni treba sploh tipa poznati,

in ona je njemu neznanka,

pa že znata skupaj se dati,

ničevost takoj zagori,

priložnost je tisto, kar šteje,

pa gre v nedogled, brez prestanka,

kjerkoli, da le kri ogreje,

da v smradu se smrad izživi…

 

Ljubeča je žena nevedna,

ko prašič v drugo zavrta,

in tudi otroke, seveda,

potem, ko je čas, ima rad,

prasica pa prav tako bedna,

zadržek ne kvari načrta,

edino, kar vidi, kar gleda,

je tič, da se nanj  gre podat…

 

Z mednožji imajo se radi…

Mejduš, kaka drekasta bitja!

Na farmi prašičji je bolje,

tam skače samo plemenjak.

Pohota se najde v nasladi…

Ni s takšnimi sploh do sožitja,

bilo bi brez njih svetu bolje,

neznosen ob njih hip je vsak!

 

Sorodni prav vsi so med sabo,

že res, da nikakor ne v krvi,

drek z drekom, le drekasto vrli,

žalitev celo za nesnago!

Danes ne uspeva najbolje…

S kosilnico ni bilo nič. Preveril olje, dolil gorivo, a zagnati je nikakor ni bilo moč. Je, kaže, predolgo mirovala, pa jo bom moral, ob priložnosti, peljati k serviserju, da ji živetje obudi…

 

In je, znova, kosa pela. Jo komajda držim, z desnico, od njenega ročaja imam ožuljeno med palcem in kazalcem, a je šlo, počasi, in zanesljivo.

 

Še zdaleč nisem pokosil toliko, kot bi hotel, in sem pravkar soncu ubežal, malček preveč greje, da bi tvegal, pri svojih letih, njegovo delovanje. Bom, domnevam, čez neke tri ure nadaljeval, da vsaj še nekaj pokosim, pa – če mi ostaneta spodnji terasi, in tri nabrežine, bo tudi bolje, kot nič. Bo počakala, trava, dober teden. Tačas pa naj počiva, jaz pa se bom s svojim sonkom ukvarjal…

 

Pravijo, da dveh stvari ni moč hkrati delati. Za določene zadeve jim celo verjamem, čeprav vem, da marsikaj, in marsikdaj, počnem kar nekaj zadev hkrati. Zlasti takrat, denimo, ko je Mala tu, pa sočasno, na primer, kuham, posodo pomivam in njo zabavam…

 

Danes so mi besede kipele, med košnjo, in sem ujel pesem z naslovom Žalitev za nesnago…

Sem…

Sem, kar sem, poslan na svet,

da sem se naučil klet,

se učim, da vse manj vem,

da vse manj živeti smem.

Malo…

… april, junij, julij, avgust, lepi meseci, meseci mojih otrok.

 

Danes (op. p. ta "danes" velja za čas pisanja besedila, za devetnajsti) ima starejši od obeh tvojih bratov obletnico rojstva. Čez dobra dva meseca jo bo imela tvoja sestra, čez dobre tri pa mlajši od tvojih bratov. Ti prideš na vrsto v avgustu. In je skorajda prav tako, glede na to, da si najmlajše dete moje…

 

Na vse tri, starejše, sem ponosen! Zelo. Ene same stvari, še najmanjše, niso izkazali, v svojih ravnanjih, ki bi o sprijenosti, nemoralnosti govorila! Ene same ne! Škoda jih je, za ta svet, velika škoda. Imajo srce in dušo, pošteni so, dobesedno zavračajo obče prakse…

 

Tudi tebe imam rad, kakopak, le o ponosu, v zvezi s teboj, še ne morem govoriti. Si, pač, dete, majhno bitjece, po srcu, po duši lepo, dobro, čisto, vendar boš morala šele pokazati, v nekem kasnejšem času, koliko zmoreš to lepo, dobro in čisto ohraniti, koliko zmoreš ravnati po nekih temeljnih načelih, četudi, na prvi pogled, v lastno škodo.

 

Ne vem sicer, če bom doživel ta, kasnejša tvoja leta. Odkrito, ne mika me vztrajati med vsem, kar mi življenje greni. Med nepošteno »poštenostjo«, med sebično »dobroto«, med butastimi »razumnimi«. Ne mika me vztrajati med tistimi, katerim sem sebe, svoje življenje, svoj čas, predvsem pa svoje srce dajal, in dodobra dal, zatem pa so mi pokazali, da zmorejo, vse prejeto, le – poteptati. V blato, v lastno blato, pravzaprav – v same sebe!

 

Dovolj mi je dokazovanja, nekega boja z lažnivci, dvoličneži, ker, veš, od nekdaj stojim za svojimi besedami, zanje sem se prevečkrat izpostavljal, da mi ne bi bile vredne, pomembne. In dovolj mi je, da vsaka smet kroji ta svet, da ga po svoji podobi spreminja, ga svinja!

 

Po drugi strani bi te želel videti veliko, odraslo, čeprav… ja, priznam, tvoje odraslosti me je strah. Vem, radi česa, in ne bom ne tu, ne zdaj o tem. In ne bi rad doživel, da mi prav ti do konca streš še tisto srca, kar mi ga je ostalo, živečega. Po vseh »lepotah«, s katerimi mi je bilo vračano, marsikaj in vse. Ker, veš – v kolikor te bom doživel, odraslo, pa v kolikor se ne boš izkazovala tako, kot sem prepričan, da se je potrebno izkazovati, če se imaš za človeka, takrat… bolj slaba bo kazala najinemu odnosu, zelo slaba! Kakorkoli že…

 

Ja, danes je starejši od tvojih bratov dopolnil petintrideset! Ti pa jih boš, čez dobre štiri mesece, malo manj kot dvanajstino toliko. Lepi meseci, moje zvezde so v njih rojevane.

V drugo (več) ne gre...

Marsikdaj sem ugotovil, da sem »idiot«, a pri nikomer dvakrat.

V nasprotnem je škoda časa...

Ko ugotoviš, da gresta neumnost in norost z roko v roki – umik, naj jima bo prosta pot!

Brez enovite zavesti = nagoni!

So bitja, ki nimajo enovite zavesti, kar, med ostalim, pomeni tudi to, da samih sebe, kot celot – ne poznajo, se ne zavedajo!

 

Tako da je absurdna situacija – sebe še zdaleč ne poznajo tako, kot jih je moč poznati, ko jih gledaš »od zunaj«.

Rastline »nas« potrebujejo?!

Prebral neko »modrovanje«, o tem, da bi rastline brez »nas« izumrle, o tem, da smo »mi«, ki proizvajamo ogljikov dioksid, zaslužni za njihov obstoj…

 

Ob takšnih »modrovanjih«, pardon, ob takšnih izkazovanjih bebavosti, se povprašam…

 

Rastline na tem planetu obstajajo že nekaj milijard let. Najprej so obstajale v morju, na kopnem pa obstajajo najmanj pol milijarde let (500 milijonov let)!

Prvi sesalci naj bi se pojavili pred četrt milijarde let (250 milijonov let), kje je šele čas, v katerem so se pojavili prvi butasti prapredniki butastih »nas«?!

Pa me zanima, kako, hudiča, so rastline uspele preživeti ves ta čas brez »nas«, od kod, za vraga, so takrat dobivale (za fotosintezo) potreben jim CO2?! Od kod?!

 

CO2 proizvajajo, pri fermentacijah, številni mikroorganizmi. Obenem CO2 nastaja pri izgorevanju in – ni večje peči, na tem planetu, kot je tista, ki se nahaja v njegovi utrobi, v podobah razbeljenega jedra, v podobah nenehnega izgorevanja, potemtakem tudi sproščanja raznih plinov, med njimi tudi ogljikovega dioksida! Da, ko te »peči« ne bo več, pardon, ko bo njeno delovanje postalo premajhno, takrat pa bodo rastline, posledično tudi vse ostalo, dejansko izumrle!

 

Ne, velika zmota, bebava zmota, ne potrebujejo rastline nas, pač pa – mi potrebujemo rastline!

 

Ja, mnogo je »modrosti« na planetu pameti.

Vse, kar imam…

V dlani svet, vse, kar imam,

mehurčki neke pene,

ko vsakemu del sebe dam

na križu sem razpet,

oči vse manj na njem žare,

in vse bolj so vodene,

prepolno ran mi je srce,

da smelo bi goret…

 

V dlani svet, nekoč snoval,

nekoč so sanje pele,

preveč sem slabega spoznal,

da bi jim še bilo,

v dlani svet, neba v njem ni,

so zvezde mi uvele,

ni upa, da jih oživi,

in razsvetli temo…

Misel nate, misel topla

Misel nate, misel topla, misel, ki objema dan,

tvoje so oči še žive, niso grele me zaman,

njih me tožnost je bolela, radostil me njih sijaj,

misel nate, ne pomaga, ne povrne te nazaj…

 

Misel nate, ki rodila si me na ta vražji svet,

od tedaj preveč je časa v vrsti izgubljenih let,

slišim tvoje še besede, zapustil me ni tvoj glas,

si borila se, trudila, prav vse dala bi za nas…

 

Misel nate, misel topla, misel, ki objema dan,

sama sredi te divjine, kot volkulja polna ran,

si življenje odtrpela, mi je znana tvoja pot,

kot svetilnik sredi puhlosti ničeve in zablod…

Dete, če…

Ja, velik če, za katerega upam, da nima osnove, potemtakem upam, da se motim v svojih, recimo temu razmišljanjih, a kljub temu, če boš v stanju, kdajkoli, da se boš nekega »mašila« oprijemala, dete, kot boga te prosim, ukvarjaj se z glasbo, slikaj, piši, počni karkoli drugega, le – nikoli sebi ne dovoli postati navadna žival, celo rilčaste podobe!

Naj ti bo čisto, moralno, vedno vodilo, nikoli se s sprijenostjo ne izkazuj!

Uspelo mi je!

Zjutraj sem si zastavil dokaj smel načrt, deloven, pokositi vso polovico zemljišča, na kateri stoji hiša, in ves zunanji del, prek ograje, ob cesti, vključno z obema parkiriščema. Še nikoli poprej mi ni uspelo toliko opraviti v enem dnevu, breg je le breg, in jemlje, občutno, moči…

 

Priznam, zadnjo uro in pol sem si nenehno prigovarjal, daj-še-to, ja, pa-daj-še-to, in sem, zdaj, zadovoljen, ker sem se ubogal. Uspelo mi je opraviti vse načrtovano!

 

Preden sem se šel osvobodit premočenih, ne le preznojenih, oblačil, sem zamenjal nože na kosi, in v nekaj steklenicah naredil mešanico, da je zadeva pripravljena za jutri. In, kakopak, vezir umil, ker skozenj malodane ni bilo več videti, toliko travnih delcev ga je prekrivalo. In, seveda, kavo sem si skuhal, da vsaj nekaj v usta dam, glede na to, da od včerajšnje sedemnajste še ničesar nisem jedel. In sem, trenutno, preveč utrujen, da bi lakoto čutil.

 

Jutri bom skušal tudi s kosilnico, nadaljevati. Že dolgo je nisem zagnal, pa upam, da bo poslušna. Z njo je, načeloma, lažje, in hitrejše, vsaj na ravnini, večjo površino zajame, od kose, obenem je »samohodna«, čeprav – ko v breg z njo kosim, ji moram občutno pomagat, pa njene prednosti malodane izginejo, ker je bistveno težja od kose… In muhava – navzdol ne želi kositi, le navzgor.

 

Ostalo mi je, danes, še dovolj časa, pa bi lahko še kaj pokosil, a kaj, ko fizično, preprosto, ne zmorem več! In bo potrebno na drugačne načine zapolniti preostanek časa, do neke po-polnočne ure, ko se odpravim spat…

 

V kurbarijo ne bom šel, jamčim, mi, že od nekdaj, preveč smrdi, pa ne lovim bab naokoli. Še več, redke so, ki bi mi bile, vsaj od daleč, načeloma, sprejemljive. Zelo, in še bolj redke!

Pametnega tako in tako nikoli v svojem življenju nisem počel. Tako sem vsaj imel priložnost slišati, nekajkrat, pa si bom lahko dovolil kar nekaj šaha, pa tu in tam, domnevam, kakšno zapisovanje, nekaj samogovorov, z obveznim preklinjanjem, kakopak. Dobra zadeva, ti samogovori, sem si namreč edini sogovornik, ki si nikoli ne ugovarjam. In vedno vem, razumem, kaj sem povedal…

 

Zdaj pa bom najprej eno prižgal, in nekaj požirkov kave srknil…

Črka s črko

Črka s črko, v ples leteče,

zdaj bolj tiho, zdaj doneče,

spovednice, tolažnice,

moje radožive ptice…

 

V njih je mene, one v meni,

ne pretvarjam se nobeni,

znajo vzeti, znajo dati,

a nikdar, nikdar izdati…

 

Vselej pot, vselej opora,

kot nagrada, kot pokora,

jele bi preveč trpeti,

ko ne dal bi jim živeti…

 

Črka s črko, skozi žile,

davno so me ulovile,

me na svojo pot poslale,

in me bodo pokopale…

 

Črka s črko, v ples leteče,

čas z menoj se jim že vleče,

zveste mi, od vseh, edine,

v časih sonca, bolečine…

Vztrajam, zaenkrat še…

Mučim se, kot vem in znam,

tu, na svojem bregu, sam…

Dela vsaj nihče ne krade.

Sebi sogovornik čest,

in načelom nekim zvest…

Ni do cestne mi jebade!

Vztrajam, Mali bi predal,

če, kakopak, bom zdržal…

Če me zlodej prej ne sklati.

Mika me, kako da ne,

da poslal bi k vragu vse…

Kaj potem bo Mali dati?!

Vztrajam, ženem se, bodrim,

in v preklinjanju blestim…

Če drugače ni mi biti.

Raje sam in brez laži,

brez vseh sprijenih nravi…

Če že, potlej v lastni riti.

Sreča?!

So, ki trdijo, da je sreča iluzija, nekaj umišljenega, da potemtakem sploh ne obstaja, dočim premnogi trdijo, da so srečni, v svojih, bolj kot ne, povsem običajnih, neopaznih obstajanjih. Očitno ne prvi, ne drugi, ne poznajo čustvovanj, posledično tudi ne njihovega stopnjevanja…

 

Vzemimo kot neko nično, izhodiščno stanje tisto, čemur pravimo ravnodušnost. To je stanje, katero bi bilo moč, povsem preprosto, opisati s tistim vseeno-mi-je.

To je tisto stanje, katero blažena neumnost, tudi skozi razne institucije izkazujoča se (npr. cerkev), opredeljuje kot cilj, kot način, na katerega bi bilo moč najlažje »iti skozi življenje«. Celo Nikola Tesla, sicer izjemen možakar na področjih, na katerih je deloval, in odkrival, govori o tem, da bi bilo potrebno živeti čim bolj ravnodušno, ker bi se, na tak način, izognili številnim nihanjem, razpoloženjskim, stresom in pretresom, čeprav – Narava čustvovanj ni porodila brez razloga, in poleg »mrtve narave« zmorejo biti ravnodušni samo mrtvi (fizično, biološko mrtvi) in psihično/umsko težko oboleli oziroma okvarjeni, pa stanje ravnodušnosti nikakor ni tisto stanje, h kateremu naj bi stremeli, v kolikor želimo o nekem živetju govoriti!

 

Če je ravnodušnost (vseeno-mi-je) izhodišče, potem se čustvovanja gibljejo tako navzdol, kakor tudi navzgor. Navzdol: slabo razpoloženje – žalost – obup (stanje občutene nemoči). Navzgor: dobro razpoloženje (zadovoljstvo) – veselje – sreča.

 

Bolj kot se neko razpoloženje odmika od izhodiščne točke, redkeje se pojavlja, potemtakem sta, časovno gledano, obe skrajnosti (obup in sreča), praviloma, redkosti, razen…

 

Če obup zavzame neke svoje konstantne podobe, takrat že poraja, ali je celo že porodil, psihična obolenja (okvare), medtem ko zmoreš najti nenehno »srečnega« (smejočega se) samo v neki umobolnici (potemtakem je tudi konstantna »sreča« odraz tega, da je s »srečnežem« nekaj hudo narobe)…

 

Če zanemarim tisto, čemur nekateri pravijo »negativna čustvovanja« (a NISO negativna, daleč od tega, pač pa so celo predpogoj tega, da je moč ob/čutiti njihova nasprotja… po načelu, da brez dežja tudi sonca »ne more biti«, da brez doživljanja nečesa slabega, grdega, tudi doživljanje dobrega, lepega ne bi prišlo do izraza) in se posvetim samo »pozitivnim«, potem jih skušam, sila preprosto, opisati na naslednji način…

 

Dobro razpoloženje (zadovoljstvo) – lahkotnost, sproščenost, nasmeh, požvižgavanje… stanje, v katerem obstaja volja do soočanja z vsem, iz česar je neko živetje sestavljeno.

 

Veselje – vse, kar sem naštel pri zadovoljstvu, le da potencirano v svoji jakosti, pa se lahkotnost spremeni v »poskakovanje«, sproščenost v delitev dobre volje z drugimi, nasmeh v smejanje, požvižgavanje v glasno izkazovanje čustvovanja… potemtakem veselje zmore postati tudi dejavnik, zaradi katerega se volja do soočanja z živetjem zmore izkazati za manj trezno.

 

Sreča – če so čustvovanja pri veselju potencirana, v odnosu do zadovoljstva, so pri stanju, za katero pravimo, da srečo izkazuje, v podobah »kipenja«, neobvladljivega izkazovanja. In v takšnem stanju samo čustvovanje predstavlja krepko večjo moč, kot jo predstavlja trezno soočanje z živetjem.

 

Sreča potemtakem obstaja, ni iluzija, obenem niti slučajno ni stanje, s katerim premnogi svoja živetja opisujejo. Sreče (psiho-fizično) ne bi mogli preživeti, v kolikor bi trajala dlje kot nek dokaj omejen čas, obenem pa – vse, kar postane samoumevno, običajno, vse to obenem postane tudi »prazno«, nepomembno, občutenjem ne-dano.

 

Da, sreča obstaja, a nikakor v podobah srečen-sem-v-svojem-življenju (tu je pravilno govoriti o ZADOVOLJEN-sem…), pač pa v podobah nebrzdanega izkazovanja »pozitivnega« čustvovanja, ki obenem zmore porajati energijo (moč), potrebno za živetje, obenem pa samo sebe izčrpava, s ciljem, sila preprostim – preživeti stanje sreče!

Minulih obrazov zov…

Brsti brstijo, ptice žgolijo,

misli letijo, na vse strani,

neukročeno vsiljive se zdijo,

a dobrodošle, brez njih me sploh ni…

 

Krila metulji v nebo so razpeli,

in poleteli, kliče jih dan,

meni pa časi so se že izpeli,

zdaj v odmevih vse manj je, in manj…

 

So se čebele v pelod odele,

in pohitele, druge jim ni,

sanje so meni življenje preklele,

ni preko blata v zvezdne noči…

 

Vse kot je prav, tudi glista se plazi,

zvija, in zvija nenehno si pot,

mene pa neki minuli obrazi

vabijo k sebi, v daljo, od tod…

In je prišel brat…

Pripeljal mi je »nov«, resda več kot tri desetletja star trosed, in fotelj, in je trajalo krepko več kot tri ure, da sva znosila sestavne dele iz avtomobila, v sobo, in sestavila zadevi. Zdaj v funkciji, in prijetno izgleda, deluje, predvsem pa je sedenje, na obojem, sila ugodno, udobno…

 

In me je, kot običajno, založil z nekimi rabljenimi bundami, srajcami, čevlji, kaj vem s čem vse (še nisem vrečk odpiral, da bi pregledal in pospravil), pa nekaj suhih mesnin prinesel, ter mi odpravil, za nekaj časa, skrb glede žganice. Je prinesel lozovačo, v količini, ki bo vsaj za štiri mesece zadoščala, morda tudi kak teden dlje…

 

Resda križ, ki ne mara nekega stacionarnega dela, nekega mirovanja, pretiranega, malček pripoveduje, sedaj, o tem sestavljanju, a kdo bi se menil zanj, bo minil, do jutri zagotovo. Ko bo, upam, suho, vreme, ker…

 

Mi je prijatelj, pred tremi dnevi, hvalil današnje vremenske napovedi, češ kako točne so, odkar si vremenoslovci z radarji pomagajo, in mi zagotovil, da bo danes brez dežja, in jutri… pa sem že pomislil, kako bom vsaj del dneva izrabil za košnjo, ko, glej ga zlomka, se je izkazalo natanko tisto, kar sem prijatelju v odgovor povedal – nekoč sem vremenarjem verjel, so bili boljši, brez radarjev, danes pa… ko vidim kakšno je, vreme, potemtakem za nazaj, zares vem, kakšno je! Kakorkoli že, tu je že od jutra deževalo, četudi uradno v »suhem vremenu«.

Ko vržeš stran…

Je čuden svet, kar v njem dvonog neumnost svojo priča,

goltav bi ga požrl danes, jutri ne imel,

pa k bogu moli v lažeh, a kliče le hudiča,

bi takšen spak, neumen spak, obstajat sploh ne smel…

 

So čudni ti, ki izvedo kaj so v rokah imeli,

takrat, ko izgubijo kar jim vredno je bilo,

še več, celo pomagajo, da sebi bi odvzeli,

nevrednim vrednega dajati ni nikdar v roko…

 

Ko vržeš stran, karkoli že, je pozno za kesanje,

za kar ti ni še malo mar, naj bo odvečna stvar,

pa kaj, če si odvrgel nek svoj čas, in neke sanje,

neumnost neizprosen je, do konca krut vladar…

 

In ti, prav zlahka vrgla si, a naj ti skrb ne zbuja,

imaš seznam, pa mene z njim v pozabo, zlahka, daš,

že res, da v blatu blato zgolj, le blato se ponuja,

in res je, da sam skažeš, če sploh kaj zares veljaš…

 

Ja, vem, ne bo prav nič lahko, iz dneva v dan le huje,

a kaj bi s tem, ni moj problem, sledila si željam,

kdor v blatu srečo išče si, očitno v njem domuje,

a jaz življenja svojega v nič dvakrat ne dam…

 

So čudni ti, ki izvedo kaj so v rokah imeli,

takrat, ko izgubijo, kar jim vredno je bilo,

pravica naj jim dana bo, da bodo dobro želi,

kar iščejo, naj najdejo, naj jim v užitek bo!