Dan počitka

Danes imam dan počitka…

 

Sem sicer nameraval kositi, a me je Mala, v osmih dneh, dobro izmučila. Obenem je sinoči deževalo, pa so nabrežine razmočene, drseče…

 

Nekaj malega sicer že opravim, tudi perilo je obešeno, večinoma pa zapisujem, in šahiram. Z računalnikom, kakopak. Imam nek program, ki, po občem »vedenju«, sodi med »umetno inteligenco«, a je nekako tako, kot da bi zgolj pamet za nasprotnika imel. Ni moč inteligence, razuma, programirati, ga obsoditi na to, da ostaja znotraj sprogramiranega, naučenega. To je moč početi samo z janezki, in z njihovimi, nagonskimi, miselnimi »zmožnostmi«. Razum pa…

 

Razum sega prek meja vsega znanega. Razum je tisti, ki se ne strinja z občo pametjo, ki odkriva podobe planetov, naravne zakonitosti, razum je, ne nazadnje, tisti, ki ve, da objekti nimajo moči nad subjekti, da oblast ne pokvari, da priložnost ne dela tatu, da nesposobnost, pa naj še tako obeta, na jeziku, nikoli ničesar dobrega ne bo naredila. Razum je, ne nazadnje, tudi tisti, ki ve, da v nekem sobivanju, v kolikor le-to zares obstaja, ne moreš najprej nase gledati, temveč so na prvem mestu interesi skupnosti, sobivanja, posledično šele posameznikovi. Ja, razum ve, da sta najprej dolžnost in odgovornost, šele za tem tudi pravica…

 

Uh, skorajda bi pozabil – razum ve tudi to, da ni večje svobode, kot je zmožnost samoobvladovanja, ker v nobeni skupnosti ne more biti »po moje«, pač pa zgolj – po naše!