Uvodoma,
mimogrede, da ne pozabim – uspelo mi je, dete, vse je pokošeno, z izjemo tistih
dveh teras, in treh nabrežin, ki ju obdajajo, spodaj, na vznožju brega, pod
ograjo, tako da imava, spet, na razpolago najino dvorišče, igrišče, tekališče,
priročno sprehajališče, pa se bova lahko lovila, se žogala, krtine razkopavala…
po mili volji!
Veš, od
danes imam nov nasmeh!
Že
nekaj časa sem ugotavljal, ko si me, z vso strastjo, z ročicama zagrabila za
obraz, ali ko si se, s hrbtom, stisnila k meni, in mi svoje zatilje prislonila
na vrat, ter mi, ko si se premikala, s temenom premikala brado, da mi v ustih
nekaj škrta, se celo premika.
Prepričan
sem bil, da so mi, malo zaradi prehrane, malo pa radi vsega »lepega«, kar sem v
zadnjih časih doživel, začele razpadati čeljusti, ali pa, da zobje popuščajo,
in bodo, sami od sebe, popadali iz ust.
Popoldne,
preden sem se v drugo odpravil kositi, sem šel v kuhinjo, da bi nekaj malega
pojedel. Ves dan nisem ničesar zaužil. In nisem niti treh grižljajev prežvečil,
ko – je škrtanje prenehalo, v roki pa se mi je znašel »most«, z desetimi,
sprednjimi, kakopak, zobmi… apetit pa me je, hipoma, minil.
Tako da
ima tata zdaj, Malo, zgoraj samo še štiri zobe, lepo poravnane, na desni
strani, v vrsto, ostalo pa je praznina. In sem kot nek pravi hribov'c, takšen,
da če ga v mraku, znenada, srečaš, v nekem zakotju, kot bi vedeli »fini«
povedat, in se ti nasmeji, zbežiš od groze! Grozljivo, res.
Kaže,
da imajo prav, tisti, ki vedo, da je tvoj tata povsem neuporabna zadeva, da
samo še na odpad, v smeti sodim. Mislim, da je resnica še nekoliko drugačna –
takšne, kakršen sem jaz, je treba po uporabi, po tem, ko izrabiš, kar imaš
izrabiti, dobesedno pobiti. In, kakopak, takoj z nekim novim nadomestiti. Vsaj
z enim. Ni problema, mrgoli jih, na vsakem koraku, boljših od tvojega tate.
Gnetejo se, dobesedno, v vsakem bifeju! Takšni celo, da ti svojo »bližino«
nudijo, in te v svojo »toplino« odevajo. Resda kurbirsko, a tudi ta nekaj
šteje. Določenim, seveda.
Ne
verjameš?! Verjemi, Mala, sicer pa povprašaj, ne rabiš daleč iti po odgovore.
Kakorkoli
že, upam, da me ti ne boš zavrgla. Kot neuporabnega, seveda. Upam, da me boš,
kljub brezzobemu nasmehu, imela tudi v bodoče rada, natanko takšnega, kakršen
sem, in kakršen sem vselej bil. Ker, veš, dete moje, tatin nasmeh, čeprav za
pogled niti slučajno mikaven, izvira iz nekih globin, takšnih globin, do
katerih sebična praznina nikoli ne seže…
Do
zobozdravnika pa nimam ne kdaj, ne s čem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar