Z mednožji
imajo se radi,
mejduš,
kaka silna ljubezen,
mu
vsaka je baba na tiču,
in njej
med nogé vsak sme leč,
pohota
se najde v nasladi,
srce je
dejavnik brezvezen,
kaj več
bi iskal pri prašiču,
kot to,
da prasici sme streč?!
Jih
najdeš na vsakem koraku.
Prasica
se rada nastavi,
in prasec,
ker prasec je pravi,
poskoči,
v hipu, v trdo,
obilo
smradu je v zraku,
kjer
takšni ljubezen delijo,
v
seznamih jebado vršijo,
tako,
kot, pač, rilci vedo…
Ni
treba sploh tipa poznati,
in ona
je njemu neznanka,
pa že
znata skupaj se dati,
ničevost
takoj zagori,
priložnost
je tisto, kar šteje,
pa gre
v nedogled, brez prestanka,
kjerkoli,
da le kri ogreje,
da v
smradu se smrad izživi…
Ljubeča
je žena nevedna,
ko prašič
v drugo zavrta,
in tudi
otroke, seveda,
potem,
ko je čas, ima rad,
prasica
pa prav tako bedna,
zadržek
ne kvari načrta,
edino,
kar vidi, kar gleda,
je tič,
da se nanj gre podat…
Z
mednožji imajo se radi…
Mejduš,
kaka drekasta bitja!
Na
farmi prašičji je bolje,
tam skače
samo plemenjak.
Pohota
se najde v nasladi…
Ni s
takšnimi sploh do sožitja,
bilo bi
brez njih svetu bolje,
neznosen
ob njih hip je vsak!
Sorodni
prav vsi so med sabo,
že res,
da nikakor ne v krvi,
drek z
drekom, le drekasto vrli,
žalitev
celo za nesnago!
Ni komentarjev:
Objavite komentar