S
kosilnico ni bilo nič. Preveril olje, dolil gorivo, a zagnati je nikakor ni
bilo moč. Je, kaže, predolgo mirovala, pa jo bom moral, ob priložnosti, peljati
k serviserju, da ji živetje obudi…
In je,
znova, kosa pela. Jo komajda držim, z desnico, od njenega ročaja imam ožuljeno
med palcem in kazalcem, a je šlo, počasi, in zanesljivo.
Še
zdaleč nisem pokosil toliko, kot bi hotel, in sem pravkar soncu ubežal, malček
preveč greje, da bi tvegal, pri svojih letih, njegovo delovanje. Bom, domnevam,
čez neke tri ure nadaljeval, da vsaj še nekaj pokosim, pa – če mi ostaneta
spodnji terasi, in tri nabrežine, bo tudi bolje, kot nič. Bo počakala, trava,
dober teden. Tačas pa naj počiva, jaz pa se bom s svojim sonkom ukvarjal…
Pravijo,
da dveh stvari ni moč hkrati delati. Za določene zadeve jim celo verjamem,
čeprav vem, da marsikaj, in marsikdaj, počnem kar nekaj zadev hkrati. Zlasti
takrat, denimo, ko je Mala tu, pa sočasno, na primer, kuham, posodo pomivam in
njo zabavam…
Danes
so mi besede kipele, med košnjo, in sem ujel pesem z naslovom Žalitev za
nesnago…
Ni komentarjev:
Objavite komentar