Na mizi list…

Na mizi list. V celoti bel.

Strmi, me nemo gleda.

Kot da bi reči mi hotel,

da prazno mu preseda…

 

Mu ni živet, se radostit,

brez črk zgolj prah nabira.

Mu ni, kot meni, v prazno bit,

ker v praznem le umira…

 

Na mizi list. In vame zre.

Se znajde mi pisalo.

In črka se za črko tke,

v neko zgodbo malo…

 

Kot da vesel bi zadehtel,

ta list, hvaležno vzame.

Je končno, končno zaživel,

drobtinico še zame…

 

Mu s črko vsako sebe dam,

nikdar me ne odbije.

A sebi, sebi še ne znam

do takšne čarovnije…