Spet
dan manj…
Nisem
ga v žlico ujel,
da bi
ga požrl.
On požira
mene.
Spet
dan manj…
Običajno
sem počel,
in težave
trl.
Brez
njih nič ne krene.
Spet
dan manj…
Več za
hrbtom, kjer odlagam,
kjer pot
merim, in jo vagam,
v sanje
izgubljene.
Spet
dan manj…
Se
življenje sploh poraja,
če za
hrbtom ne ostaja,
če
sledi ni niti ene?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar