Sreča?!

So, ki trdijo, da je sreča iluzija, nekaj umišljenega, da potemtakem sploh ne obstaja, dočim premnogi trdijo, da so srečni, v svojih, bolj kot ne, povsem običajnih, neopaznih obstajanjih. Očitno ne prvi, ne drugi, ne poznajo čustvovanj, posledično tudi ne njihovega stopnjevanja…

 

Vzemimo kot neko nično, izhodiščno stanje tisto, čemur pravimo ravnodušnost. To je stanje, katero bi bilo moč, povsem preprosto, opisati s tistim vseeno-mi-je.

To je tisto stanje, katero blažena neumnost, tudi skozi razne institucije izkazujoča se (npr. cerkev), opredeljuje kot cilj, kot način, na katerega bi bilo moč najlažje »iti skozi življenje«. Celo Nikola Tesla, sicer izjemen možakar na področjih, na katerih je deloval, in odkrival, govori o tem, da bi bilo potrebno živeti čim bolj ravnodušno, ker bi se, na tak način, izognili številnim nihanjem, razpoloženjskim, stresom in pretresom, čeprav – Narava čustvovanj ni porodila brez razloga, in poleg »mrtve narave« zmorejo biti ravnodušni samo mrtvi (fizično, biološko mrtvi) in psihično/umsko težko oboleli oziroma okvarjeni, pa stanje ravnodušnosti nikakor ni tisto stanje, h kateremu naj bi stremeli, v kolikor želimo o nekem živetju govoriti!

 

Če je ravnodušnost (vseeno-mi-je) izhodišče, potem se čustvovanja gibljejo tako navzdol, kakor tudi navzgor. Navzdol: slabo razpoloženje – žalost – obup (stanje občutene nemoči). Navzgor: dobro razpoloženje (zadovoljstvo) – veselje – sreča.

 

Bolj kot se neko razpoloženje odmika od izhodiščne točke, redkeje se pojavlja, potemtakem sta, časovno gledano, obe skrajnosti (obup in sreča), praviloma, redkosti, razen…

 

Če obup zavzame neke svoje konstantne podobe, takrat že poraja, ali je celo že porodil, psihična obolenja (okvare), medtem ko zmoreš najti nenehno »srečnega« (smejočega se) samo v neki umobolnici (potemtakem je tudi konstantna »sreča« odraz tega, da je s »srečnežem« nekaj hudo narobe)…

 

Če zanemarim tisto, čemur nekateri pravijo »negativna čustvovanja« (a NISO negativna, daleč od tega, pač pa so celo predpogoj tega, da je moč ob/čutiti njihova nasprotja… po načelu, da brez dežja tudi sonca »ne more biti«, da brez doživljanja nečesa slabega, grdega, tudi doživljanje dobrega, lepega ne bi prišlo do izraza) in se posvetim samo »pozitivnim«, potem jih skušam, sila preprosto, opisati na naslednji način…

 

Dobro razpoloženje (zadovoljstvo) – lahkotnost, sproščenost, nasmeh, požvižgavanje… stanje, v katerem obstaja volja do soočanja z vsem, iz česar je neko živetje sestavljeno.

 

Veselje – vse, kar sem naštel pri zadovoljstvu, le da potencirano v svoji jakosti, pa se lahkotnost spremeni v »poskakovanje«, sproščenost v delitev dobre volje z drugimi, nasmeh v smejanje, požvižgavanje v glasno izkazovanje čustvovanja… potemtakem veselje zmore postati tudi dejavnik, zaradi katerega se volja do soočanja z živetjem zmore izkazati za manj trezno.

 

Sreča – če so čustvovanja pri veselju potencirana, v odnosu do zadovoljstva, so pri stanju, za katero pravimo, da srečo izkazuje, v podobah »kipenja«, neobvladljivega izkazovanja. In v takšnem stanju samo čustvovanje predstavlja krepko večjo moč, kot jo predstavlja trezno soočanje z živetjem.

 

Sreča potemtakem obstaja, ni iluzija, obenem niti slučajno ni stanje, s katerim premnogi svoja živetja opisujejo. Sreče (psiho-fizično) ne bi mogli preživeti, v kolikor bi trajala dlje kot nek dokaj omejen čas, obenem pa – vse, kar postane samoumevno, običajno, vse to obenem postane tudi »prazno«, nepomembno, občutenjem ne-dano.

 

Da, sreča obstaja, a nikakor v podobah srečen-sem-v-svojem-življenju (tu je pravilno govoriti o ZADOVOLJEN-sem…), pač pa v podobah nebrzdanega izkazovanja »pozitivnega« čustvovanja, ki obenem zmore porajati energijo (moč), potrebno za živetje, obenem pa samo sebe izčrpava, s ciljem, sila preprostim – preživeti stanje sreče!