Dovolj mi je!

Dovolj mi je, več kot dovolj,

nesnage vse dvonoge,

ni druge mi, pa čakam zgolj,

da konec bo nadloge…

Dovolj mi je živeti svet,

ki le živalsko zmore,

na njem od rojstva sem preklet,

brez sleherne opore…

 

V preredkih vidim svoj odraz,

in vsi so ta svet kleli,

vsi sami v gneči polni skaz,

borili se, trpeli…

Dovolj mi je, da vsaka rit,

sebična, in goltava,

razkrajat sme, in vse kazit,

ko v svojih blodnjah tava…

 

A nimam kam, ni kam bežat,

povsod nagon se pase,

in vse bolj stiska me za vrat

njegov neskončen »zase«…

Nekoč sem, butec, še snoval,

hitel sebe dajati,

popljuvano vse, kar sem dal,

žival povsod gre srati…

 

Dovolj mi je, že prek glavé,

dobrota ni za smetje,

pogoltne dušo ti, srce,

in zagreni živetje…

Dovolj mi je. Njim pa lepo.

Lepo jim je živeti…

Ko kaj pravice bi bilo,

bi ne bili spočeti,

v človeškem svetu vsaj, nikdar.

Nikdar. Nikdar! NIKDAR!!!