Nekoč
sem zapisal, da od življenja ničesar več ne pričakujem. V pozitivnem smislu,
kakopak. Pa moram zapis nekoliko popraviti, da ne bi kot nepremišljen zvenel…
Pričakujem,
seveda da pričakujem – slabo in slabše. Dejstvom, okoliščinam primerno, pač. In
vse, kar se utegne pripetiti izven tega slabega in slabšega, morda celo kot
njuno nasprotje, me lahko kvečjemu preseneti, v dobrem, in to naredi zato, da…
Po vsej
verjetnosti veš, kako je, takrat, kadar te nekaj najprej razveseli, in to
naredi predvsem zaradi tega, da te, kasneje, izginotje istega udari. Pa se zna
pripetiti, marsikdaj, da si zaželiš, tega, da se nikoli neko lepo ne bi dogodilo,
kajti – če ničesar o njem ne veš, če ga nikdar nisi spoznal, doživel, potem te
tudi njegov izostanek ne more prizadeti. Tako da…
Kakorkoli
obračam, let ne morem, svojih, spreobrniti, in dejstva, da se moja pot izteka,
da je daleč od tega, da bi smela želeti, snovati, upati, vsaj pretirano ne.
Meni namreč življenje ni običajno obstajanje, mi je krepko več od tega. V
bistvu mi je zgolj še nek spomin, ki me, obenem, pokonci drži, obenem pa lastno
učinkovanje spodjeda, ko mi streže s tistim nikoli-več-tako.
Kakopak,
lahko rečem, da sem imel kar polno življenje. Marsikatera želja, ki se je že v
rosno mladih letih porajala, se mi je porodila, na različnih področjih sem smel
delovati, in pustiti vsaj neke drobne, in še manjše sledi. Seveda se mi je, za
protiutež, dogajalo tudi veliko tistega, česar nikomur ne bi želel, in tudi
sebi ne, a je takšno, bojda, življenje. Še zlasti takrat, kadar ni golemu
obstajanju namenjeno.
Ko bi
znova, ne bi ničesar spreminjal. Bi moral, najprej, spremeniti samega sebe,
tega pa ne bi naredil, ker – obstajata samo dve temeljni podobi, na tem
planetu, in tista večinska mi nikoli ni bila niti simpatična, kaj šele všečna,
posledično mikavna, sprejemljiva. Ne, raje tiste svetle trenutke, katere sem
smel doživeti, prav radi tega, ker sem, kar in kakršen sem, plačujem z obiljem
temnih, a imam vsaj neko zgodbo za seboj, zgodbo, v kateri prav vsakdo sebi
mesta nikoli ne bi mogel najti.
Da, od
življenja, svojega, ničesar lepega več ne pričakujem. Če pa se, po nekem
slučaju, porodi, potem pa – vem, krepko bom tudi takšne trenutke plačal, in
plačeval krepko dlje, kot jih bom smel doživljati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar