Sinoči
sem do pol druge iskal ustrezen položaj za levo nogo. Ne vem, ali imam
zategnjeno tetivo, ali počeno neko žilico, pod sredincem, se na te zadeve ne
spoznam, vem pa, da je prst krepko otekel in tako razboljen, da se bolečina
prenaša tudi v levo in v desno, na ostale prste. In to »prijetna«, žgoča
bolečina…
Vsake
toliko sem vstal, naredil nekaj korakov, upajoč, da bom zadevo razgibal, in bo
bolečina popustila, na koncu pa sem popil dva analgetika, da sem vsaj nekaj
spanja ujel…
V
zadnjem letu, in malo več, me je, zahvaljujoč nekim »srečnim« dogodkom, dodobra
pobralo. Nekega sala nisem imel, pred tem, pa je pobiranje seglo v mišično
maso. Pa – ko ima vrag mlade, jih, pač, ima…
Tudi
aprilsko vreme mi zelo »pomaga«, pa moram tisto, kar bi sicer lahko opravil v
tednu dni, opraviti v dveh, dneh, treh. In se mi nabere utrujenosti, potem pa
pride Mala, da na počitek niti pomisliti ne morem. A bi ga krvavo potreboval,
čeprav – gledam travo, in ugotavljam, da bo prihodnji teden spet treba dobro prijeti
za delo. Pa lahko do neke poletne vročine, ki rast trave upočasni, o počitku
samo sanjam. A bo, kar bo, in kakor bo, več kot truditi se ne morem…
Na
nikogar se ne morem zanašati, sam pa postajam vse bolj nezanesljiv. Čas me ne
lovi več, daleč od tega, me, krepko, prehiteva! V bistvu sem postal razvalina,
ki pa, za razliko od nekih drugih razvalin, nima neke kulturno-zgodovinske
vrednosti. Pravzaprav nobene vrednosti nimam, vsaj določenim, sebičnim bitjem,
ki so izrabila tisto, kar jim je bilo izrabiti. K sreči za takšne tudi ne želim
neke vrednosti predstavljati…
Res je,
nekaj malega še zmorem dati, od sebe, iz sebe, a me je življenje naučilo, da bom
dobro premislil, preden se nekomu, če sploh, odločim karkoli dajati. Ostali pa…
naj iščejo tam, kjer jim nikoli ni najti!
Kakorkoli
že, nocoj ne bom odlašal s tabletama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar