Uroš Vošnjak, Že dolgo ni te

Nes/pamet v odvisnosti od okolja

Moja Tar in Tisa sta pametna. Narava ju je opremila s pametjo, s katero zmoreta povsem normalno živet. V svojem naravnem okolju. Kakor velja tudi za človejake.

Kdaj bi postala,v trenutku, neumna? Takrat, kadar bi začela, s svojo pametjo, parirati okoliščinam v okolju, ki ni njuno naravno okolje! Narava jima, pač, ni dala (z)možnosti razumevanja.

Takrat bi postala, potemtakem, neumna, ko bi se začela ukvarjat (pa čeprav "le" kot volilca) s politiko, pravom, zdravstvom, šolstvom, gospodarstvom... z družbeni odnosi (razmerji) kot takimi. Kakor velja tudi za človejake.

 P.S.
Če ne verjameš, potem razmisli o pripadnikih raznih "primitivnih" plemen, živečih v neki džungli... se obnašajo (izkazujejo) povsem drugače, kot se izkazuje "razvito človeštvo".

Človejaški "prijatelj", "spoštovanje", "avtoriteta"

Že nekajkrat sem zapisal, da človejak(i) in človek (ljudje) niti (istih) besed ne razumejo enako, kaj šele, da bi enako razumeli (pojmovali) vsebine, o katerih te besede sporočajo. In zastavim s primerom, katerega sem zasledil na spletu…

Prijatelj(stvo)

Ne bom dobesedno zapisoval, to, kar sem prebral, pač pa bom povzel le bistveno, in to zapisal takole: »Dragi prijatelji… nekateri me kličete (po telefonu) in mi sporočila pošiljate… nekateri bi celo k meni, v moj dom radi prišli… (pa) sporočam (vam), da ne spustim vsakogar v svojo zasebnost.«

Potemtakem, če povzamem: si moj prijatelj, vendar – pusti me pri miru!

Od kod beseda prijatelj? Če si pozoren na njen prvi del, potem prebereš PRIJA(telj), torej prebereš besedo, ki govori o tem, da ti nekaj/nekdo godi, da, potemtakem (in posledično) prijetno deluje nate, na tvoje življenje. Da imaš to, kar ti prija, rad. Zdaj pa takole: kadar mi nekaj/nekdo prija, kadar imam nekaj/nekoga rad, takrat tega NE zavračam, ne izključujem iz svojega življenja, pač pa ga, nasprotno, želim imeti (v svojem življenju)! In – če ga želim imeti, potem ga bom bolje imel, če se tik ob meni znajde, kot pa v podobi spletnega druženja. Potem, če ga zares želim imeti, če mi zares PRIJA, če je zares moj PRIJAtelj, bom vesel njegovega klica, in njegovega obiska!

To, kar človejak(i) pojmuje(jo) pod besedo prijatelj, temu človek poreče znanec. In takšni »znanci« se tudi zbirajo, na raznih družabnih omrežjih, se, praviloma, »družijo« na osnovi enakih (ali podobnih) stališč, in se, med seboj, v bistvu – niti ne POznajo!

Da, beseda ZNAN(o) govori le o tem, da o nečem veš (da je, da obstaja), dočim beseda PO-ZNAN(o) govori o tem, da nekaj/nekoga poznaš, da veš, o tem nečem/nekom vse kar je pomembno vedeti (pa te to/ta, kar/kogar poznaš ne more zares presenetiti, z nekimi svojimi izkazovanji).

Človejaki NE zmorejo poznavati, zaradi odsotnosti razum(evanj)a, zaradi NEenovite zavesti, s katero razpolagajo, lahko ugotavljajo le po sistemu »za nazaj«, oziroma, drugače zapisano: nekoga lahko »ugotovijo« šele takrat, kadar se jim, človejakom, ta nekdo že nekaj časa izkazuje s svojimi ravnanji, in samo z ravnanji! Da bi presojali, da bi ugotavljali značaj nekoga drugega, na temelju besed (stališč), ki jih le-ta izreka, na temelju ne/konstantnosti istega, ne, tega človejaki, pač, niso zmožni, kajti ti, katere »presojajo«, se bodisi ravnajo povsem enako, kot se ravnajo sami človejaki, potemtakem nagonsko (pa svoja ravnanja, svoja stališča do ene in iste vsebine, spreminjajo okoliščinam primerno – pomeni, da so NENAČELNI, da NE morejo biti etični /etika TERJA NAČELNOST, terja to, da si, v vsakem trenutku, prepoznaven, da je za vsak trenutek moč sklepati o tem, kako se boš odzval… in je tak način osebnega izkazovanja, nenačelen, neetičen, človejakom, vsem, povsem »normalen«!), ali pa, v kolikor so NEčlovejaki, na način(e), ki je/so človejakom nerazumljivi, potemtakem tudi čudni, »nenormalni«, zategadelj – nesprejemljivi!

Zgolj zaradi te NEzmožnosti prepoznavanja značajev velja tisti človejaški »oblast pokvari«, ker – če je bil prej, nekdo, »v redu« (četudi je bil »v redu« le po človejaškem dojemanju, dejansko pa NI bil prav nič v redu, saj je tudi prej izkazoval svojo nagonsko naravo, to, da se prilagaja – tako, kot mu prija, tako, kot mu je lažje – spreminjanju okoliščin, pomeni, da je bil tudi prej NEnačelen = NEetičen!), potem ga je »oblast pokvarila«, ker – ko je prišel do »oblasti« (do moči odločanja), je začel biti povsem drugačen, kot je bil prej (kar, seveda, NI res, še vedno je ostal povsem enak, le kazati se je začel na drugačne načine, v svojih pravih podobah, saj se je začel, na osnovi »moči«, do katere se je dokopal, kazati v svojih pravih podobah, medtem ko je prej te svoje prave podobe – tudi – prikrival, podzavestno, seveda, se jih je bal pokazati… in, mimogrede: kdaj posameznik izkaže svojo pravo podobo, tistemu, ki je tudi sicer ni zmožen sproti prepoznavati? Takrat, ko se bodisi počuti »močnega« /češ nihče mi ničesar ne more/ in takrat, kadar se počuti že toliko ogroženega /v nevarnosti/, da nima več česa izgubiti, pa mu »boj za obstanek« prevlada strah pred posledicami njegovih ravnanj).

Potemtakem zlahka zapišem, da človejaki niti POZNANIH ne premorejo, kajti vse to/te, kar/katere »poznajo«, »poznajo« le v okviru nekih ustaljenih okoliščin, nikakor pa ne v primerih nekih ekstremnih sprememb (taistih okoliščin)! Pomeni, da premorejo znance, te, za katere vedo, da so.

Čemu je presojanje (nečesa, nekoga) zgolj na temelju izkazovanj(a) (torej presojanje, ugotavljanje – tudi sveta – na temelju POSLEDIC in po sistemu »svet je, kakršen se mi kaže«!) napačno? Preprosto:

To, da mi nekdo (ki ima to, kar želim tudi sam, ali ima vsaj dostop do tega, načeloma vsaj) ne da tistega, kar želim imeti (denimo to, da vlada, Cerar, ne da univerzalnega dodatka… ob čemer vsi vidijo Cerarja na poziciji moči, potemtakem na poziciji, s katere lahko odloča o tem ali bo/ne bo dal, potemtakem – če je za vse ostalo dovolj denarja, potem mora biti tudi za »nas«… sila preprosto, umsko skromno razmišljanje, a povsem dejansko, v človejaškem primeru!), to še ne pomeni, vsaj brezpogojno ne, da je ta, ki ne da, slab, grd, skopuški, da hoče zase (in za svoje obdržati), pač pa…

Kadar mi nekdo nečesa ne da, potem se, kdo bi vedel, lahko tako (z ne-dajanjem) izkazuje tudi zato, ker nima iz česa dati (pričakovanja po delitvi oz. prejemanju so povsem druga zadeva, kot je ustvarjanje tega, kar si človejak želi imeti!), ali pa, preprosto, zato, ker nima osnove, zakonske, za to, da bi smel (v okviru etičnosti) da(ja)ti! Da, celo takšni primeri obstajajo, da sami zakoni preprečujejo darežljivost (če ne verjameš, potem pridobi informacije o tem, komu smeš dati, pomeni brezplačno odpovedati se tistemu, kar imaš v lasti, in lastninsko pravico prenesti na drugega… v primeru, na primer, ko bi želel neko njivo podariti… in olajšam: smeš dati le bližnjim sorodnikom in ožjim družinskim članom ter humanitarnim organizacijam in državi), in to počno počez ter izključno zaradi tega, ker je bilo preveč zlorab (nekih predhodnih zakonov), preveč goljufij (ko so uradno »dajali«, dejansko pa proda/ja/li in se, pod krinko dajanja, izognili plačilu davkov), da bi tisti predhodni zakoni zmogli obstati. Je, očitno, preveč »poštenega« ljudstva, da bi zmogli brez omejitev!

Ali pa, še boljši primer: to, da svojemu otroku nečesa ne dam/pustim, to lahko pomeni a) da mu tega »ne privoščim« b) da ga z nedajanjem (nedovoljenjem) kaznujem za nekaj, kar je (kot napačno) storil ali kar redno, konstantno počne c) da ga želim naučiti tega, da v življenju obstajajo pomembne in nepomembne stvari, da življenja ne kaže presojati na osnovi materialnega (imetja), da ga želim naučiti, morda, skromnosti d) da ga želim obvarovati pred negativnimi posledicami tistega, kar bi dal/dopustil (in se otrok teh posledic, četudi se »le« kot možne izkazujejo, ne zaveda) e) da imam, morda, dva, tri otroke, in da vsi želijo taisto, jaz pa tega (taistega) nimam toliko, da bi vsem podelil, da bi vsakdo dobil, pa – če dam enemu, potem ostalim krivico (s)počnem, jih prizadanem f) da tega, kar si želi, preprosto, nisem zmožen uresničiti (ker, na primer) za to nimam denarja… in še bi se našle možnosti, ki o enih in istih stvareh govorijo: o pričakovanjih, zahtevah (tistih, ki pričakujejo, zahtevajo), o vsebini (ki predstavlja tisto, kar pričakujem, zahtevam), in o meni samem (ki naj bi dal/izpolnil). In te tri stvari so povsem ENAKE v vseh naštetih okoliščinah, pomeni, da se le okoliščine spreminjajo! Ta, ki pričakuje, je (vselej) enak (samemu sebi), pač – pričakuje! To, kar bi rad imel, je enako, je, pač – to, kar bi rad imel. In jaz sem enak, povsem enak, le različni vzgibi, različne okoliščine so tisto, kar mojo odločitev oblikuje, čeprav sem, po presoji nedozorelega otroka (ali pa človejaka, popolnoma enako!) DOBER, v primeru, ko dam/dopustim, in SLAB, kadar ne dam/dopustim!

Natanko na enak način presojajo vse, in vsakogar, človejaki, zato jim je tudi (skrajno) nemoralna oseba dobra, v primeru, da imajo, človejaki, od nje korist(i), in jim je tudi skrajno etično bitje slabo, v kolikor človejakom NEPOSREDNO ne koristi (torej na način, da človejaki s svojimi čutnimi zaznavami ugotovijo to, da jim »nekaj godi«)!

Da, natanko takšno je večinsko volilno telo.

Spoštovanje in avtoriteta

Temu, kar človejaki pravijo »spoštovanje«, temu bi človek dejal upoštevanje, pa še tu bi termin z določeno rezervo uporabil, kajti: pri človejaškem »spoštovanju« ne gre za dejansko upoštevanje nečesa/nekoga (kadar zares nekaj/nekoga upoštevaš, potem temu dopustiš, da obstaja natanko tako/takšen, kakršno/kakršen je!), pač pa gre le za upoštevanje dejstva, ki govori o tem, da nekaj/nekdo obstaja (obenem pa mi je ta nekaj/nekdo lahko povsem nesprejemljiv(o), ga, potemtakem, ne upoštevam, ne želim, da je takšno/takšen v mojem življenju!).

Kaj je to (zares) spoštovati?

Sila preprosto: kadar te nekdo (dobesedno) navduši, s svojimi besedami in ravnanji, torej z IZKAZOVANJEM SAMEGA SEBE, kadar v tem nekom (nečem) vidiš tisto »kar bi moralo biti, kot obče, kot merilo vsem in vsakomur – potemtakem tudi meni! – zato, da bi bil svet lep, dober, pošten… in bi bil takšen, svet, za vse«, takrat se spoštovanje NEIZOGIBNO, torej samo od sebe, porodi! Takrat ga ni treba predpisovati, zaukazovati (v stilu zastavo, himno, državo, slovenstvo, triglave… je treba spoštovat!), takrat, preprosto, obstaja! In kadar obstaja, tisto res spoštovanje, takrat – nisem nekaj o merilih zapisal? Takrat je to, kar spoštujem, tudi meni merilo tistega prav, dopustnega, pa tudi sam želim (in se trudim, da bi bilo tako) živeti vsaj približno podobno tistemu, kakor živi (se izkazuje) ta, katerega spoštujem!

Pravijo, da dobri zgledi vlečejo, in res je tako, čeprav – vlečejo le človeka (ljudi), medtem ko človejake raje slabi potegnejo. Za dobre zglede se je potrebno odpovedovati, se je potrebno, v tem večinsko nagonskem svetu, obnašati drugače, kot se obnaša večina, pomeni, da si s tem, ko se obnašaš drugače od večine, samo otežkočaš življenje! Ne nazadnje, za to, da boš dejansko živel tako, kot je (za dejansko spoštovanje) potrebno živeti, za to moraš biti načelen, si ne moreš dovoliti nagonskega ravnanja po pogojnem refleksu!

Ne verjameš? Pomisli… zagotovo poznaš zgodbice o Kristusu, pa si slišal, da je živel skromno, da se je odpovedoval določenim stvarem, zato, da bi jih drugi imeli, da se je za druge izpostavljal, se žrtvoval, da je bil uvideven, prizanesljiv, dobroten, nesebičen… in – koliko takšnih pa poznaš, v svojem okolju, ki najprej (če ne celo izključno) nase ne pomislijo, ki živijo skromno, ki (sebe in tisto, kar imajo) dajejo nekim drugim, ki se ne lažejo, ne »spreminjajo obraza«… pri čemer, ne pozabi, VSI »spoštujejo« taistega Kristusa (le da se povsem drugače izkazujejo, kot se je on)!

Človejak spoštuje moč, spoštuje dejstvo, da nekdo lahko (s pozicije oblasti, moči) nekaj povzroči, človejaku. In to moč spoštujejo le toliko časa, dokler od nje (pozitivno) prejemajo. Ko se prejemanje preneha, takrat ne »spoštujejo« več. In ko se nabere zadostno število nezadovoljnih (z oblastjo, z močjo), takrat se to »spoštovanje« začne izkazovati tudi v podobah sovraštva!

Ne, človejak nikogar ne spoštuje, niti samega sebe, kajti – ni zmožen, objektivno, spoštovati, pa – ko bi vsaj samega sebe zmogel (spoštovati), potem bi se moral vselej enako izkazovati, odzivati, potem bi moral biti načelen, vselej (drugim) prepoznaven (kot nespreminjajoč se), česar pa, prav zaradi svoje nagonskosti (ki obstaja izključno zaradi NEenovite zavesti in, posledično, odsotnosti razuma!) tega ni zmožen doseči. Niti doseči, kaj šele izkazovati!

Ne, človejak ne ve o tem, kaj je to MORALNA avtoriteta (človejaku je namreč »moralno« le tisto, kar njemu prija, kar je po njegovih merilih »moralno«!), še manj, kaj je to STROKOVNA avtoriteta (moraš biti mojster, da mojstra presojaš, da o njegovem znanju ugotavljaš… ne gre tako, kot se izkazuje, v »demokraciji«, ko dobesedno vsak lolek presoja o vsem, in zlati o tistem, o čemer ničesar ne ve!), ve samo to, kaj je to – avtoriteta moči (tisto nekaj, česar se človejak boji, in se, zgolj v strahu pred neljubimi – zanj – posledicami, ravna skladno z navodili, ukazi, pričakovanji teh avtoritet moči)!

Verjamem, sila težko je verjeti, vendar – način delovanja človejaških možganov (potem tudi izkazovanja same vsebine – pustimo ob strani to, da smo telesno drugače sestavljeni, pustimo ob strani, da že tisočletja živimo v drugačnih okoljih in se z drugačnimi nalogami srečujemo!) je popolnoma enak načinu delovanja možganov (katerekoli) živali. Pa – v dveh (na pogled) enakih lončkih sta lahko povsem različni vsebini, in je zgolj pogled (izgled) krepko premalo za to, da bi – vsebino, vrsto opredeljeval!

Uroš Vošnjak, Pa spet gre

Domišljija kot trajno pribežališče

Domišljija, lepa, praktična zmožnost »predstavljati (zamišljati) si nekaj (karkoli) in to početi zavedajoč se tako tistega, kar si predstavljam, kakor tudi (obenem, sočasno) tistega, čemur pravimo realnost (svet objektivnih dejstev)«.

Da, kadar je govora o domišljiji, takrat je pomembno to, da predstave (tisto, kar si zamišljam) zmorem voditi, jih usmerjati, potemtakem zmorem nad njimi izkazovati nadzor, in da bi to zmogel, se moram – zavedati tega, kar počnem! Tako da – sanje spominjajo na samo domišljijo, vendar, ker se odvijajo povsem samodejno, torej »same od sebe« in brez tega, da bi jih zavestno usmerjal, to niso!

Domišljija se zmore izkazati kot nehvaležna zadeva. Denimo, če zgolj ta, banalen primer omenim, kadar bereš knjigo, nato pa si (po prebrani knjigi) ogledaš tudi film, posnet po zgodbi, ki je v knjigi opisana. Namreč – med samim branjem »gledaš«, »vidiš« to, o čemer bereš (včasih branje celo, za nekaj časa, odložiš, in se, namenoma, prepustiš »sanjarjenju«, povezanem s tistim, o čemer si prebral, in se prepustiš na način, da podobe – pa ne samo tiste, ki so ti bile, kot opisane, dane potem branja – dobesedno oživijo, tudi samega sebe zmoreš vključiti v »film«, ki se ti vrti pred /odprtimi/ očmi, skratka, po/doživljaš nekaj, in to počneš tako, da te pri tem po/doživljanju nihče in nič ne omejuje, tudi čas ne, pa lahko zgodbo v neko svojo smer popelješ, in jo na mnoge druge načine popestriš, obogatiš…), kasneje pa gledaš film, ki ga je nekdo posnel bolj ali manj zgolj na temelju zapisanega (torej na način, kakor je v sami knjigi opisano), na temelju tistega torej, kar si sam že prebral, in na osnovi česar si samemu sebi (domišljijski) film »posnel«, pa – ker je tvoj film vseboval doda(t)ne stvari, osebe, okoliščine, medtem ko ti film, ki si ga gledal v kinodvorani, ponuja le tisto osnovno (v knjigi zapisano) različico, ki je krepko bolj skromna, suhoparna, si, malodane obvezno, po ogledu filma – razočaran. Preprosto, nisi videl tistega, kar si pričakoval, da boš!

Generalno gledano je domišljija, vsekakor, nekaj lepega, pozitivnega! Načeloma jo je moč zaslediti pri vseh majhnih otrocih, kasneje pri večini presahne, ugasne, je ni (vsaj ne v uvodoma opisani podobi, v podobi zavestnega usmerjanja predstavljanja, zamišljanja). O domnevnem razlogu te presahnitve sem zapisal v rokopisu »Vesolje, živeče umiranje« pa, če koga zanima, naj si to zapisovanje poišče (na taistih straneh, na kateri bere ta zapis).

Domišljija potemtakem omogoča življenjsko popestritev (obenem omogoča, raznim »iznajditeljem«, »odkriteljem«, da si tisto, o čemer odkrivajo, zamišljajo, predstavljajo še preden dobi svojo dejansko, materialno podobo… na povsem enak način je moč »videti v čas«, je moč predvidevati razpletanje »zgodovine« oz. njenih posameznih delov, ki, po pravilu, drug drugemu sledijo, obenem pa izhajajo iz določenih stanj, katera so že prevečkrat zapisovana, tudi v učbenikih, le prepoznati jih je potrebno, v fazi njihovega nastajanja, posledično logično sklepati o njihovem razpletanju, pa že – »razumeš zgodovino«, se iz nje nečesa /dejansko/ naučiš, ti je uk koristil), in ta popestritev se izkazuje ne le ob tem, ko ti nekdo drug usmerja »sanjarjenja« (pri odprtih očeh, v budnem, zavestnem stanju), pač pa tudi takrat, ko utrujen sedeš v naslonjač, in se prepustiš nekemu (svojemu) domišljijskemu potovanju… se, s tem, razbremeniš nekih slabih občutkov, čutenj, si polepšaš trenutke »sedenja v naslonjaču« (potemtakem se sprostiš, se razbremeniš vseh tistih stresnih čutenj, ki so se nabrala medtem, ko si utrujenost »prideloval«). Potemtakem…

Domišljija omogoča tudi umik iz stvarnega sveta, pobeg v nek drug svet (lahko tudi čas), nadzorovano, kakopak (še vedno si v stanju zavedanja!), in to omogoča tudi vsem otrokom ter vsem tistim mladostnikom (in odraslim), ki so razumsko zasnovani. Pomisli na otroka, ki se igra, sam, z nekimi svojimi igračami, s katerimi se pogovarja, nanje prenaša (na njih izkazuje) določene aktivnosti, povzete iz »realnega« sveta (termin »realen« je potrebno obravnavati z določenim zadržkom, kajti tudi domišljija, domišljanje je nekaj povsem realnega, obstaja, četudi ne v svojih otipljivih, čutilom dostopnih podobah, a obstaja, potemtakem je realno!)…

In domišljija je lahko tudi pribežališče, v kolikor otrok/mladostnik odrašča v razmerah, ki so (mu) tako nemogoče (obenem pa fizično nima možnosti u/bežanja, pred temi razmerami), da bi ga, v primeru, ko se ne bi imel (ne)kam umakniti, dobesedno – sesule, tako psihično, kakor, posledično, tudi fizično! Pa…

V kolikor so takšne, nemogoče, razmere neka trajnost, konstanta, in v kolikor otrok/mladostnik razpolaga z zmožnostjo imenovano domišljija, v takšnem primeru se bežanje odvija (vsako)dnevno, in vse pogosteje. V bistvu postane povsem »normalen« ( = običajen) način živetja, neka samoumevnost, na katero se tudi podzavest, preprosto, navadi, se je nauči! In – kakor se nauči (taista podzavest) vseh napotkov, prejetih po vprašanjih o tem kako hoditi, voziti kolo, se oblačiti, kako sedeti pri mizi… in vsega ostalega (na)učenja… kakor ji ti napotki postanejo povsem samoumevni, in na njih temelju povsem rutinsko hodiš, voziš kolo, se oblačiš, sediš ob mizi… tako postane rutina tudi bežanje v svet domišljije, postane rutina (dobesedno razumi sledeče:) izklop iz realnega sveta!

V tem svojem (domišljijskem) pribežališču si ta, ki beži vanj, ustvari nek(e) povsem svoj(e) svet(ove). Tako, kot si ga (jih) je ustvarjal takrat, ko je bral knjigo, in si zamišljal, po svoje, potekanje zgodbe. In v tem/teh svetu/svetovih dobesedno »živi«, dejansko preživi del svojega »realnega« življenja, taiste dele, katerih dejanskega poteka pa se nauči – NE ZAVEDATI SE jih (če se izklopiš, dobesedno izklopiš, četudi »le« s pomočjo domišljije, če se ji tako in toliko prepustiš, da te »odnese« nekam, kamorkoli, potem se, v taistem času, ne moreš zavedati vsega tistega, kar se krog tebe zares dogaja… v kolikor ne verjameš v možnost takšnega izklopa, potem pomisli o – nekom, ki se zbudi iz narkoze, ali iz kome, o nekom, ki se zgolj zbudi, in niti slučajno ne ve, kaj se je dogajalo medtem, ko je spal, o nekom, ki je bil tako pijan, da potrebuje neke druge, da mu, kasneje, ko se strezni, povedo o tem, kaj je, pijan, počel, ne nazadnje – o nekom, ki se je, po daljšem času, vrnil, denimo s potovanja, in tudi ne ve, kaj se je v času njegove odsotnosti »dogajalo doma«).

Pomeni, če zapišem še drugače: tisti, ki ne le pogostoma, pač pa redno beži v svoje domišljijske svetove (so različni, različnim starostnim obdobjem, s tem različnim življenjskih izkušnjam, primerni) in to počne tako, da dobesedno izklopi lastno zavedanje (realnosti), tisti te svetove tudi dejansko živi, si vse, kar ga obkroža, razlaga v okvirih teh, domišljijskih, svetov, tudi, posledično, samega sebe. Povsem konkreten primer…

Že nekajkrat sem zapisal, da sem odkril svojo zmožnost poseganja v psiho drugih tako, da sem (o)zdravil določene psihične okvare (katere sem tudi spoznaval medtem, ko sem nudil pomoč obolelim), in v okviru spoznanega je tudi tisto, čemur se da reči razcepljena osebnost. Zdaj, sama stroka govori o tem, da se najhujše podobe te razcepljenosti izkazujejo v okviru (če se ne motim) osmih (8) podob (vsekakor govori, stroka, o enomestnem številu!), dočim sem sam skusil primer razcepljenosti, ki se je izkazoval v tisočih in tisočih (pod)podobah, pri čemer so bile tudi takšne, ki so se zavedale samo ure, morda celo manj, celotnega svojega dejanskega (v fizičnem pomenu) življenja! In celo takšne, ki niti lastnega imena niso vedele, kaj šele, da bi vedele o čemerkoli drugem (dobesedno popolna praznina zavedanja!)! In sem, v okviru taistega, doživel, ničkolikokrat, sicer (telesno) odraslo osebo, ki je bila zase prepričana, da je stara dve, tri, štiri… leta! Pa je, posledično, in na primer, mene videla ( = razumevala) v podobi palčka, mizo, stol, omaro… v podobi palčkove (torej majhne/ga) mize, stola, omare… kajti: če sem jaz star/a dve leti, potem sem še majhna/majhen, ne sežem na velik stol, ne sežem na veliko mizo, ne zmorem odpreti velike omare in – če sem jaz, pri dveh, majhen/majhna, potem si ti (op. p. jaz) tudi majhen, saj nisi bistveno višji od mene, potemtakem – si palček!

Dopuščam možnost, da je težko verjeti, v zapisano, vendarle je res! In se ta resničnost izkazuje skozi vse, ampak dobesedno vse, kar (in kakor) dotična oseba počne, v času, ko se nahaja znotraj neke, posamične, katerekoli podzavestne podobe. In je, denimo, presenečena ob tem, da zna pisati (pri svojih, sicer domnevnih, a za obolelo osebo še kako dejanskih) dveh letih… in je rokopis povsem otroški, in so risbe, katere nariše, povsem otroške, in je vse, kar in kakor izkazuje (tudi razumevanje, vsega in vsake posamičnosti) povsem primerno starostnemu obdobju, v katerem se (znotraj neke podzavestne podobe) nahaja!

Kakopak, takšna stanja je moč o/zdraviti, ne nazadnje, v kolikor to ne bi bilo možno, potem bi jaz, trenutno, bore malo imel zapisovati, vsaj po obravnavanem vprašanju. In je moč ozdraviti le v primeru, da jih (še) pravočasno odkriješ, kajti v nasprotnem…

V nasprotnem se lahko pripeti dvoje, pri čemer obe možnosti nista prav nič lepi. Prvo, kar se lahko pripeti, je to, da se oboleli osebi povsem, do (samega) konca »sfeclja«, da ji ni več moč nuditi pomoči (za to, da nekomu pomagaš, da ga ozdraviš, potrebuješ, pri njem vsaj neko izhodišče, vsaj delček miselnega delovanja, ki še zmore razumsko potekati, ki zmore (dejansko, ne zgolj domnevno, človejaško) razumevati, pa, v kolikor te opore ni (več), potem…

In drug primer, morebitnega razpletanja? Samomor. Predstavljaj si…

Predstavljaj si samega sebe, da kamorkoli prideš, kjerkoli se znajdeš, kogarkoli srečaš… vsi te poznajo (no, menijo vsaj, da te poznajo, ker če niti tvoje lastne obolelosti niso bili zmožni ugotoviti, potem te prav nič ne poznajo!), vsi te nagovarjajo, vsi ti zamerijo, ker »si, nekaj v zvezi z njimi (ne vem, njih rojstni dan, ali dogovor, z njimi, o srečanju ob kavi, karkoli že) pozabil ali si (ga, ta dogovor, obletnico… celo) namenoma spregledal«, ker se »delaš francoza« (ker, objektivno, ne veš o tistem, kar se je, tudi v tvoji – a zgolj fizični – prisotnosti zgodilo), ker, posledično, njih na laž postavljaš, s tem, ko jih začudeno poslušaš, jim, morda, celo ne verjameš, ko ti razlagajo (tačas si sam bil v nekem drugem, svojem svetu, in – boš pa ja vedel, zase, kaj ti počel, tam, pri sebi?!)… predstavljaj si to, da se (v podobi dvoletnega otroka) čudiš tistim, ki, pozimi, v mrazu, manejo dlan ob dlan, da ju pogrejejo, ti pa (zavoljo svoje obolelosti, ki obvezno povzroča tudi izkazovanja na področju telesa, t. im. psihosomatske bolezni), na primer, trpiš za okvaro, ki jo lahko opredelimo kot nezaznavanje temperaturnih sprememb (da, v okončinah ne čutiš mraza, da, lahko se kopaš v tako vroči vodi, da bi kdorkoli drug hipoma iz nje roko potegnil)… kakorkoli, gledaš te druge, drgnejo si roke, tudi sam poskusiš (da bi ugotovil, čemu si jih drgnejo), pa – ker nikakršnega učinka tega drgnjenja ne zmoreš spoznati, ugotoviš, da je s temi drugimi »nekaj narobe«, da niso normalni! In obratno, seveda, ti drugi taisto ugotavljajo o tebi, le da, žal, praviloma tvojega odstopanja ne zmorejo prepoznati v podobi psihične obolelosti, pač pa si ga razlagajo (vsak) po svoje.

Pa, če vse skupaj nadgradimo. V kolikor se povsod in nenehno počutiš kot nek tujek, v kolikor te začne vse več nekih (ki tebe poznajo, ti pa, v določeni svoji podzavestni podobi, njih ne poznaš) drugih »čudno gledati«, te celo izrivati iz svojih življenj, v takšnem primeru razočaranje neizogibno sledi razočaranju, vse manj prostora ti ostaja, za neko nemoteno, ugodno živetje, količina negativnega razpoloženja krepko preraste tista redka stanja, redke trenutke (občutenega) zadovoljstva, na koncu ugotoviš – da na pričujoč način nimaš razloga za živeti, ti je prehudo (samo živetje)!

Potemtakem je domišljija negativna, če te v takšno stanje (lahko) pripelje?!

Ne, ne, nikakor ne!

Kot prvo, v takšna stanja te lahko pripelje le v obdobju odraščanja, takrat torej, kadar ti objektivno ni dana (z)možnost izbire (med različnimi okoliščinami, okolji, znotraj katerih živiš), kasneje… kasneje imaš možnost izbire, če ne drugega (če se že fizično ne moreš preseliti drugam, nekam, kjer normalno sobivanje kot možno dopuščaš, denimo na Mars), potem lahko vse skupaj pošlješ naravnost »k vragu«, nadaljuješ živeti po svoje, se družiš z redkimi, ki jih prepoznaš kot za so/druženje (sebi) ustrezne, počneš tisto, kar zmoreš početi in kar te veseli, početi, pa na tak način pridobivaš tisto, za življenje, tako potrebno zadovoljstvo, energijo, voljo…

Kot drugo, domišljija je, tudi v opisanem primeru, zaščita, je varovalo, je tisto, kar ti (vsaj v fizičnem smislu) omogoča – še naprej (pre)živeti, ne glede na (krute) okoliščine, znotraj katerih se nahajaš! Pomeni, da te tvoja podzavest (s tem, ko ti dovoli živeti v – tvoji, lastni – domišljiji), vsaj v določenih pogledih, obvaruje pred zunanjimi posegi, na način, da vsaj ublaži njih dejansko učinkovanje! Pa – ko ne bi imel, zmožnosti, imenovane domišljija, bi te taisto okolje (ki te je v psihično obolelost pripeljalo) že prej (dobesedno) psihično in fizično zlomilo, sesulo!

Vem, zavedam se, težko verjeti, vendar – tudi jaz sem mislil, do nekaj časa nazaj, da so »srednjeveške« metode v »civilizirani« Deželi (pa ne le v njej) le stvar (davnih) spominov, ja, mislil sem tako. Žal – napačno!

Kakorkoli že, če pomislimo na tisti »bolje en dan kot lev, kot sto let kot ovca« - podzavest, psiha ne razmišlja tako, je usmerjena k temu, da deluje na način, da (vsaj fizično) živetje podaljšuje (kakopak, to počne le do takrat, dokler brezupnega stanja ne ugotovi, do takrat, ko se ni več kam umakniti).