Dobršen
del življenja sem preživel tako, da sem pomagal, vsevprek, in v okviru
zmožnosti. Pri tem sem (s)počel tudi stvari, ki jih zase (in za neposredno »moje«)
nikdar nisem, jih ne bi, jih ne bom: prosjačil, požiral določena načela (ne da
bi, s tem, komurkoli, razen sebi, škode delal), požiral določena izkazovanja
posameznikov, do katerih sem moral, po pomoč, in katerih sicer, v svojem
življenju, niti povohal ne bi! Kasneje…
Kasneje
sem ugotovil, da ni slehernik pomoči vreden, in še manj vreden tega, da svoj
čas, svoje živce, razpoloženje, moči, da samega sebe zanj izpostavljam! Da, še
vedno pomagam, in bom, slehernemu, ki se v dejansko hudih okoliščinah znajde,
še vedno ne znam biti brezbrižen, a tam, kjer ocenim, da ta, ki se pomoči
nadeja, brez sleherne škode preživi, če mu ne pomagam, tam se več ne izkazujem
s pomočjo. Pri drugih, tistih redkih, pa…
Nisem v
situaciji, da bi lahko pomagal v materialni podobi. Še zase ne ustvarjam več,
zadnjih nekaj let, sam sem v ekonomski odvisnosti, in »pretrmast«, da bi, od
taiste skupnosti, ki je to drekasto stanje, katerega živimo, porodila, karkoli
prosil, kaj šele pričakoval! Če mi ne zmore nuditi pogojev, da z lastnima
rokama, z lastnim znanjem in zmožnostmi ustvarjam (tudi) za svoje živetje,
potem od nje ničesar ne pričakujem, ne želim pričakovati! Zaradi česar sem,
marsikdaj, pomoči potreben, žal tudi deležen. Čemu žal? Ne zaradi tega, ker se
najdejo, hitro, tisti, ki mi pomagajo, redki sicer, a zategadelj toliko bolj
vredni, daleč od tega – izkazujejo mi, (tudi) s svojo pomočjo (za katero nikdar
nisem prosil!), da jim nekaj pomenim, pač pa – nič kaj prijetno ni spoznanje,
da si se, tudi navkljub lastnim zmožnostim, znašel v položaju, znotraj katerega
niti sam zase nisi zmožen poskrbeti! Nekako ponižujoče deluje, skorajda tako,
in toliko, kot delujejo ponižujoče pozivi tistih, ki temeljnih zadev ne
razumevajo (tudi in zlasti etičnih), in me nagovarjajo v stilu »čemu ne delaš
tega in tega, tako, kot to počno vsi«…
Ko bi
počel to, in tako, kar in kakor počno vsi, potem bi bil, tudi sam, takšen,
kakršni so, ti, vsi! Potem bi bil, tudi sam, soudeležen v tvorjenju natanko
taistega sranja, nad katerim se jezim, kakršno mi slabo voljo povzroča, za
kakršno vem, da je daleč od človeškega, pravilnega, etičnega! Da pa me niso
sprejeli, ko sem se prijavljal na razpise za delovna mesta čistilcev ulic, pomočnikov
vzgojiteljic in podobne, nič kaj zahtevne razporeditve, češ da »sem preveč
sposoben, da bi kaj takega delal«, na to pa nisem imel nikakršne odločitve. Ko
bi jo imel, bi raje ulice pometal, kot, od kogarkoli, karkoli, (zgolj)
prejemal.
Ne,
zadnja leta živim v stanju, v katerem zmorem pomagati izključno s svojim
poznavanjem, z zadevami, s katerimi sem se že izkaz(ov)al, dovolj uspešno, da
sem opustil celo dvom v lastno tovrstno usposobljenost, zmožnost. Četudi nikdar
nisem bil, upam, da tudi nikoli ne bom, zaletav, domišljav, da bi si prisojal
več, kot zmorem, prej (krepko) nasprotno! In to tudi počnem, redno in vedno, a,
žal, le pri redkih, pa še pri večini teh zgolj občasno, ko toliko »zagusti«, da
tudi dihati ni več neboleče.
Kakopak,
pomoč pojmujem kot delovanje, pri katerem je edino (in to zelo dobro!) plačilo
zadovoljstvo, ki ga povzročiš pri tistem, kateremu si uspel pomagati, neko
težavo (trajno!) razrešiti, in zadovoljstvo (bi se dalo kar »srečo« zapisati),
ki ga občutiš ob tem, ko vidiš, kako je temu, kateremu si pomagal, lepše,
svetlejše, radostnejše, lažje…
Doslej
(še) nisem srečal ene same razumsko zasnovane osebe, ki ne bi bila, zahvaljujoč
(večinskemu) okolju, psihično zaznamovana! Ene same, ki je ne bi bremenila (vsaj
ena) psihična okvara, zaradi katere je tudi življenje samo (te osebe) manj
lepo, manj uspešno, manj – življenje!
Večina
teh oseb me pozna že dlje, in sem jim samoumeven: pri meni vedo, vselej, kakšen
sem, ne spreminjam »obrazov«, in od nekdaj »vedo«, da sem njim zgolj –
običajen. Mimogrede, tudi samemu sebi sem (bil) vedno le »sem takšen, kakršen
sem«, nikoli se nisem za »nekaj posebnega« štel, četudi se zavedam odstopanj,
ki me razlikujejo od občestva… in, ker sem jim samoumeven, jim je samoumevno
tudi to, da »nisem pravi«, ki bi jim lahko pomagal…
Pravijo,
da »je kovačeva kobila vedno bosa«, pravijo, da »priznanje lažje dobiš kjerkoli
drugod, kot doma«… in prav imajo, ko tako trdijo, kajti – pri teh, ki le
samoumevnosti vidijo, pri teh niti mnenja strokovnih avtoritet, niti druga
dejstva, katera je moč kot objektivna pojmovati, ne zaležejo, si že po svoje
razložijo, čemu samoumevnost ne sme odpasti… če ne drugače, potem se jim
(srečna) naključja pri roki znajdejo, četudi – naključja so redkost, so nekaj,
kar se, morda, tu in tam pripeti, konstantnost izkazovanja, doseganja
rezultatov pa ne more biti posledica naključij, pač pa izključno – nečesa drugega…
In
gledam te, za katere mi ni vseeno, in vem, da jih huda bremena bremenijo, in
vem, da bi jih zmogel teh bremen (glede na to, da niso posledica mehanskih
okvar) odrešiti… in sem tudi poskušal, pri marsikaterem, če ne že pri vsakem, a
– sem samoumevnost, in kot tak premalo verodostojen, da bi mi kazalo verjeti,
zaupati, od mene kakovostne spremembe, rešitve pričakovati!
V
življenju sem že marsikaj počel. Zastavljal sem kot bančni referent, v času
pripravniškega dela… več kot leto dni sem preživel v uredništvu (pri izdajanju
leksikona)… z mesta receptorja-varnostnika sem stopical prek stopnic, dokler me
niso, ne po moji volji, a z mojim soglasjem, porojenim po načelu »izbire
manjšega zla za kolektiv (ne zame!)« ustoličili na mesto direktorja… in sem
dvanajst let skrbel za zaposlitev, za plače, v povprečju več kot sto članskega
kolektiva… in skorajda desetletje sem preživel, ob rednem plačevanju prispevkov
in dajatev, kot »svobodni umetnik«, s pisanjem (in sem tako počel, dokler sem
imel kam pošiljati, dokler niso časi poskrbeli za to, da so reklamne strani
postale donosnejše/pomembnejše od vsebinskih)… mimogrede, v določena glasila
nikdar nisem pošiljal, in nikdar ne bom, zaradi določenih omejitev, katere
samemu sebi postavljam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar