Kakor
vse ostale (moje) zapise, tudi tega bereš na lastno odgovornost, pa bi bilo
dobro, ko bi se zavedal preprostega dejstva: zlahka se utegne pripetiti, da boš,
tu, (pre)bral nekaj, kar povsem nasprotuje tvojemu prepričanju!
Že
mnogokrat doslej sem zapisoval o tem, da ničesar ne kaže obravnavati po sistemu
črno-belo, in taisto velja tudi za – upanje. Zadeva ni tako preprosta (četudi
je, razumsko in razumskemu, povsem enostavno razumljiva), kot se kaže.
Zastavim,
s primerom cigaret. Banalen primer, vem, prav radi tega uporaben.
Cigarete
(vsaj po »uradnem« mnenju) sodijo med zadeve, ki škodujejo zdravju, pomeni, da
je njih konzumiranje negativno. Poglejmo, če je moč kar tako, počez, in
brezpogojno, sprejeti takšno trditev!
Najprej,
zdravje ima dve svoji področji: zdravje tistega dela sleherne posamičnosti,
katerega lahko vidimo (četudi s pomočjo mikroskopa ali laboratorijskega
izvida!), in zdravje tistega dela, katerega lahko »vidimo« samo posredno, prek
izkazovanj. Pomeni, da je za celovito zdravje potrebno tako zdravo telo, kakor
tudi – zdrava psiha!
Res je,
cigarete oziroma sestavine, ki (so)tvorijo sam tobak, so neposredno škodljive
telesu. Temu ne kaže oporekati, ne nazadnje, toliko težkih, včasih tudi neozdravljivih
bolezni porajajo, da tega, preprostega dejstva ne kaže zanemarjati, kaj šele
oporekati mu. Vendar…
Tu
pridemo do preprostega vprašanja, o katerem se celo vladarji izrekajo, vsaj
domnevno, ko porečejo tisti svoj »raje en dan kot lev, kot sto let kot ovca«.
Oziroma, če prevedem: je pomembnejša KOLIČINA (dolžina nekega življenja) ali
KAKOVOST (nekega življenja)? Osebno menim, da je najboljša kombinacija obojega,
potemtakem prijetno, sočasno zdravo (s čim manj težavami, zdravstvenimi)
življenje. In tudi tu se zmorejo, v hipu, izkazovati številna nasprotja, celo v
primerih strinjanja z mnenjem o tej kombinaciji, o tem »najboljšem življenju«,
saj so predstave o tem, kaj to življenje sploh je, sila različne, pa – meni,
denimo, obča pojmovanja življenja govorijo le o ŽIVETJU, o fizičnem obstajanju,
preživetem na čim bolj ugoden, lep način, s čim manj neprijetnostmi. Zgolj o
obstoju, torej, samemu sebi namenjenemu. In se, s takšnimi pojmovanji, niti pod
razno ne zmorem strinjati, ker v tovrstnem načinu »življenja«, v živetju
potemtakem, nikakršnega smisla ne vidim, nasprotno, vidim le (povsem)
nepotrebno zavzemanje prostora, nepotrebno trošenje (in onesnaževanje) zraka
(ter vseh ostalih temeljnih danosti), obenem pa nepotrebno povzročanje težav,
nenehno, skozi zgodovino, ponavljajočih se. Izhajam namreč s stališča, da
Narava ničesar ni porodila za to, da bi bilo samo sebi namenjeno, pač pa naj bi
vse, in vsaka posamičnost, znotraj tega vsega, nečemu koristilo, nekaj OD SEBE
(drugemu, drugim) DAJALO (in šele posledično tudi zase sprejemalo)!
Kaj je to
zdravje? V prvi vrsti – ravnotežje, telesno in čustveno, umsko. Ravnotežje,
kakršno vsaka naravna zasnovanost premore že ob rojstvu, v kolikor, seveda, ne
nastopi tisti dejavnik, ki priča o tem, da »je nekaj narobe«.
Se
telesno in psihično (čustveno-umsko) ravnovesje medsebojno dopolnjujeta,
pogojujeta? Seveda se, pa še kako! Denimo, vsa psihosomatska obolenja so
neposredna posledica psihične obolelosti, oziroma, z drugimi besedami, psihična
okvarjenost zmore delovati tudi tako, da povzroči dobesedno sleherno težavo,
od, na primer, (kronične) slabokrvnosti, do ohromelosti (lahko delne ali celovite),
oslepelosti, onemelosti… pri čemer se je potrebno zavedati sledečega (kar imej
v mislih tudi nekoliko kasneje, ko boš bral o nekolikanj drugačnem pogledu na
cigarete, in njihovo škodljivost, kot si ga vajen!): NI zdravnika, NI zdravila,
ki bi z neposrednim zdravljenjem teh (psihosomatskih) bolezni, z zdravljenjem v
podobi TRETIRANJA TELES(neg)A, karkoli spremenil, kakršnokoli dejansko
izboljšanje dosegel, nasprotno: sleherno napačno obravnavanje vzrokov
(kateregakoli stanja, torej tudi bolezenskega) zmore, dolgoročno, delovati
IZKLJUČNO ŠKODLJIVO, saj s časom, ki ga potratim, torej ga brezuspešno potrošim,
dovoljujem težavam (obolenjem) da napredujejo, da postajajo težja, slabša,
obolelemu bolj bremenilna!
Ravnovesje,
ki ga zdravje imenujemo. V normalnih (pod tem terminom ne mislim na »običajno«,
kajti to, običajno, kakršno se izkazuje v svetu prevladujoče neumnosti, še
zdaleč ne zagotavlja zdravih okoliščin, ne telesu, ne psihi!) okoliščinah je
telo (in tudi psiha) zmožno samo od sebe skrbeti za ohranjanje tega ravnovesja,
pa vselej, kadar nastopi nek dejavnik, ki skuša ravnovesje podreti (oziroma ga
tudi uspe, podreti), telo sproži svoj obrambni mehanizem, s katerim se upira
delovanju, kakršno (v odnosu do sebe, telesa) doživlja kot negativno. In mu
takšno upiranje celo uspeva, vsaj zvečine, in vsaj v primerih, ki ne sodijo v tisto,
kar bi lahko imenovali kot »izredne razmere« (povsem preprost primer: sleherno
okolje »razpolaga« z nekimi bakterijami, med katerimi so nekatere »poseljene«
po celotnem planetu, torej tudi po vseh področjih, določene pa so specifika,
značilna za neko konkretno, posamično področje, in jih drugod ni… na bakterije,
v družbo katerih smo se rodili, in so v njih družbi preživeli tudi naši
roditelji, smo se navadili, zmoremo, z njimi, živeti v – načeloma povsem
neškodljivi – simbiozi, dočim nas utegne sleherna nam neznana, neizkušena bakterija
dobesedno – pokopati… zaradi česar so tudi »izumili« cepiva in cepljenje!).
Kaj
potrebuje telo (in/ali psiha), da vzdržuje to, svoje, ravnovesje? Poleg nekih
danosti okolja, kakršne so neoporečna voda, zrak, hrana (potemtakem tudi prst,
zemlja), in poleg nekih bolj ali manj ustaljenih, običajnih vremenskih razmer
(katerih smo vajeni in se znamo, zmoremo z njimi uspešno soočati)? Potrebuje –
psihično moč, potrebuje ZDRAVO PSIHO!
Ne
verjameš? Pomisli na to, na primer, kako se bo odzivalo telo, če se boš v
mislih dobesedno »predal«, če ne boš izkazoval niti najmanjše volje po tem, da
bi, v kakovostno smer, lastno stanje spreobrnil… in, z druge strani, pomisli na
tisti »da se je potrebno boriti« (ne predati se), da bi imela bolezen možnost
dospeti do lastne odprave (medklic, pomemben: »boriti se« ne pomeni izključno
tega, da se skušaš sam zoperstavljati bolezni, ker, v večini primerov, za to
nisi, objektivno, usposobljen, v primerih psihičnih obolenj pa se malodane
nihče le-teh /pri sebi/ sploh ne zaveda!).
Kaj potrebuje
psiha, da zmore pozitivno delovati (tudi na telo)? Potrebuje svojo moč, svojo,
če želiš, energijo, potrebuje svojo DOBRO VOLJO, temelječo na – zadovoljstvu!
Da, če
sem zadovoljen, generalno gledano, s svojim življenjem (potemtakem tudi z
okoliščinami, znotraj katerih živim, in tudi s svojim početjem), potem zmorem
sam, brez uporabe slehernih dodatkov, (po)skrbeti za to, da bom (malodane)
neizčrpen vir energije, da bom posedoval tisti zagon (voljo), ki me bo gnal
naprej, medtem ko, v nasprotnem, potrebujem pripomočke (nekaj, kar od zunaj
bodisi vnašam v svoje telo, ali od zunaj – torej ne od samega sebe – zase sprejemam…
med prve sodijo, denimo, vsi analgetiki, ki, npr., z odpravo glavobola
kakovostno spremenijo dan, mi omogočijo, da nemoteno funkcioniram… med druge
pa, npr., raznorazna poživila, potemtakem nekaj, kar se nahaja znotraj nabora
tistega »vse, kar mi zmore energijo/voljo poroditi).
Zadovoljstvo
je, potemtakem, temelj zdravja! Tako telesnega (če je telo zadovoljno s tem,
kar vanj vnašaš, neposredno in posredno, če nič ne ogroža tega zadovoljstva,
potem – je zdravo!), kakor psihičnega (isto pojasnilo, kot pri telesu oz.
telesnem zdravju).
In – kaj
poraja zadovoljstvo? Vse tiste vsebine, ki vodijo do ugodja. Potemtakem…
Potemtakem,
če živiš neko življenje, ki nima nekih pretiranih zadovoljstev (ker si jih
bodisi ne zna omisliti, in si jih ustvarjati, bodisi nima materialnih možnosti
udejanjati jih - za dopustovanje v nekem, meni zanimivem, kraju, denimo,
potrebujem denar, oziroma vsaj več denarja, kot ga potrebujem za »biti doma« -
nekako moram dospeti tja, kamor sem se namenil, tam moram jesti, in mi drugi
kuhajo, strežejo, za menoj pospravljajo, in mi vse to zaračunajo, tam moram pre/spati,
za kar tudi moram poravnati račun…), takrat ti je SLEHERNO ugodje dobrodošlo,
takrat so ti dobrodošle tudi tiste majhne razvade, četudi v podobi skodelice
kave in (pokajene) cigarete! Zbujajo ti občutek ugodja, ugodje je zadovoljstvo,
zadovoljstvo je moč, energija… da sploh greš (še nekam) »naprej«.
Ne,
lepo prosim, nikar tega pojasnila šteti kot moje zagovarjanje kajenja, daleč od
tega, nikogar ne bi učil v takšno izkazovanje, a temu navkljub: sleherna zadeva
ima več plati, in njena enoplastna obravnava je najmanj neumna, če ne tudi (ne/posredno)
škodljiva!
Ja,
zdaj pa lahko izkazano pojasnjevanje prenesemo tudi tja, s čemer smo zastavili,
na – upanje!
Glede
na to, da je VSE večplastno, potem tudi upanje ne more biti bodisi
(brezpogojno) nekaj pozitivnega, ali nekaj negativnega, pač pa ga je potrebno
obravnavati znotraj konkretnih okoliščin in načinov njegovega izkazovanja,
torej po sistemu »od primera do primera«!
Gromozanska
večina upanj(a) je – negativna! To so vsa tista upanja, ki v nečem (nekom)
zunanjem, v nečem, kar ni v moji pristojnosti (domeni), v nečem, na kar nimam
ne/posrednega vpliva… izboljšave, rešitve pričakujejo. To so, na primer, upanja
v dobrohotnega-boga-ki-mi-bo-željo-izpolnil, v usodo, ki-mi-bo-lepše-dneve-namenila,
v okolje (tudi in predvsem družbeno), ki-se-bo-samo-od-sebe-popravilo, ne
nazadnje v človeka, ki to, v bistvu, po svoji zasnovanosti niti ni (pa se ne
zmore spremeniti, pač pa bo, v vseh časih, ostal svoji zasnovanosti primeren)!
Negativna
so tudi upanja, ki predstavljajo kombinacijo »velikih želja« in »majhne
količine časa, v katerem naj bi se te želje uresničile«, z drugimi besedami upanja,
ki so usmerjena nečemu, česar, zaradi objektivnih okoliščin, v času svojega
življenja NE zmorem dočakati (in kaj je razočaranje, posledično izguba
energije, volje… drugega kot – posledica neuresničitve nekega upa/nja?!),
potemtakem upanja, ki so NEREALNA (po vprašanju njih udejanjanja,
uresničevanja)!
In, na
drugi strani, obstajajo tudi pozitivna upanja, ki pa so (danostim, med katere
sodijo tudi zmožnosti /upajočega/, izhajajoče iz same naravne zasnovanosti
slehernega posameznika) primerno oblikovana, in je njih uresničitev odvisna
PREDVSEM (če ne celo izključno) OD ZMOŽNOSTI samega upajočega! Ali drugače:
V
kolikor se zavedam tega, da nekaj znam, da razpolagam s potrebnimi predpogoji,
potrebnimi za to, da dosežem nekaj, kar sem si zaželel doseči, potem (zlahka,
celo potrebno je tako) smem upati na to, da bom želeno tudi dosegel! In mi bo
takšno upanje v pomoč, me bo (dodatno) gnalo, prek poti proti želenemu… in mi
bo, v končni fazi, ko bom želeno dosegel (ustvaril), takšno upanje porodilo
zadovoljstvo – energijo – moč… potrebno za moje, tako psihično, kakor fizično,
življenje! V nasprotnem primeru pa – razočaranje, mar ne? In »poklapanost«,
brezvoljnost, ki, kadar se preveč(krat) ponavlja, po različnih upanjih, privede
le do tega, da »se mi ne da več ničesar« (potemtakem do tega, da se povprašam o
tistem čemu-sploh-živim). Čeprav…
Obstaja
tudi možnost, da želenega ne dosežem, a, kljub temu, ne doživim razočaranja?
Seveda,
da obstaja, v kolikor zmoreš razumsko, kajti – tudi, če nisem dosegel želenega,
a sem se, ob vloženem trudu po doseganju (in ob izhajajočem rezultatu) ne/česa
naučil, če me je moje delovanje privedlo do neke, v bodočnosti uporabne,
koristne ugotovitve… potem nisem počel zaman, ker: mi bo pa naslednjič uspelo!
Upam,
da je razumljiveje, to, kar sem skušal pojasniti, in vem, da upanje (uresničeno
in neuresničeno) dejansko (neizogibno) tako deluje, na samo življenje (slehernika).
Da pa večina tega ne razumeva, se tega sploh ne zaveda, o tem pa pričajo
nešteta upanja (katerih uresničitev, vsaj doslej, nikdar ni bila učakana), ki
se, po pravilu, prenašajo iz generacije v generacijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar