Recepti za dolgo življenje...

Vsak dan sem pojedla jabolko, je bilo slišati stoletnico, odgovarjati na vprašanje o dolžini njenega živetja.

Kefir je njihova osnovna hrana, pojasnjujejo dolžino živetja pripadnikov pozabil-sem-katerega azijskega plemena. Zato tako dolgo živijo!

Redno sem telovadil, je razlagal športnik… skromno sem živel, je povedal suhec… ljubezen me je gor držala…

Takšne razlage so človejakom povsem verjetne. Itak »dojemajo« le tisto, kar vidijo in slišijo (dobro: in z ostalimi čutili zaznavajo), medtem ko niso zmožni nekoliko širše, zlasti globje razmisliti, in ugotoviti, neposredno, da so vse take razlage, pojmovane malodane kot recepti za dolgo življenje, navadna – bedarija! Poglejmo čemu.

Najprej, tudi v preostali naravi, in v vsaki vrsti, obstajajo tisti, ki živijo dlje, tisti, ki se prej poslovijo od življenja, in tisti vmesni, ki živijo neko povprečno dolžino živetja. Pa prav nič ne odstopajo, v svojih navadah, in izkazovanjih, od preostalih članov (svoje) skupnosti, kaj šele, da bi jedli jabolka in pili kefir! Pač, narava ne vleče uravnilovke, pač pa zagovarja, in izvaja, raznolikost, tudi po vprašanju dolžine, česarkoli, celo živetja. Ampak, dobro, morda takšno pojasnilo ni dovolj verjetno, pa se povrnimo k dvonogemu svetu. In, za primerjavo, vzemimo dva njegova dela: razvit (zgolj tehnološko, kakopak) severno-zahodni del, in nerazvit jugo-vzhodni…

Vzemimo v primerjavo celo dva ekstremna dela, ZDA in neko džungelsko pleme (lahko celo z iste celine, denimo iz brazilskega pragozda), na primer. Pa poglejmo njihove načine življenj, njihove recepte za dolžino živetja!

V ZDA (kakor v vsem »zahodnem« svetu) velja, da povprečna telesna teža PRESEGA okvire zdravega. Pomeni, da tam jedo več, kot bi bilo potrebno (za nemoteno, učinkovito delovanje organizma). Jedo večinoma v hitrejšo rast siljeno hrano (tako zelenjavo, sadje, kakor meso obravnavajo s kemikalijami, ki pospešujejo rast, ostale proizvode, denimo sire, pa »umetno« silijo k dozorevanju, jim, s tem, skrajšujejo čas dozorevanja, in to počno izključno zato, da bi lahko ponudba uspešno sledila povpraševanju – po hrani, seveda). To siljenje izvajajo s kemikalijami, pomeni, da na tak način, preko hrane, vnašajo krepko večje količine kemičnih sredstev, v telo slehernega porabnika, kot bi bile količine, katere bi taisti porabnik vnašal v primeru, da bi bila hrana pridelana po naravni poti! To, prekomeren vnos kemikalij, neposredno pogojuje rušenje ravnovesij, ki so, sama po sebi, vzpostavljena v vsakem organizmu!

Obenem, da bi hrana »lepo izgledala«, hrano tretirajo (spet!) s kemikalijami! Znova – nezdravo!

Obenem – določene zadeve uberejo (zakoljejo, dajo v prodajo) še preden utegnejo dozoreti, potemtakem – nezrelo (jabolka, ko smo že uvodoma o njih, poberejo še čvrsto zelena, povsem nezrela, jih skladiščijo pod zelo nizkimi temperaturami, ker – ko bi trgali zrelo sadje, bi ga dobršen del propadel že pri samem transportu, dodaten del pa v času po izvršenem transportu in pred nakupom samim, torej preden bi sploh prišlo v uporabo), zaradi česar te zadeve niso izgubile le po vprašanju okusa, pač pa tudi po vprašanju tistega, kar naj bi (v svojih normalnih, naravnih podobah) dajale (vitamini, minerali).

Kakorkoli obrneš, ugotoviš, da »zahod« konzumira NEZDRAVO hrano!

Prekomerna telesna teža je lahko posledica več dejavnikov, denimo kombinacije preveč-jesti + premalo-se-gibati, lahko je, in je, standardno, posledica psihične okvarjenosti (hrana je »mašilo« psihičnih težav, je neke vrste uteha), lahko je posledica vnašanja nepravilnih kombinacij, nepravilnih sestavov tistega, kar (vsak izdelek po sebi) sicer, v svoji naravni podobi, vsebuje.

Da »zahodni« svet kaj več prekipeva od ljubezni, napram ostalemu, bi bilo nesmiselno trditi. Ljubezen, sleherno čustvo je brezmejna kategorija, odvisna predvsem od zmožnosti čutenja, in čustvovanja, slehernega posameznika. In je prej redkost, ta, prava ljubezen, kot neko samoumevno stanje!

Skratka, če potegnemo črto, pod te, zgolj nekatere (opisane) vsebine, potem ugotovimo, da se »zahod« nezdravo in preobilno prehranjuje, obenem (zaradi samega načina življenja, ki, v bistvu, niti do trgovine več ne zmore brez avtomobila) se premalo giblje, pomeni, da živi v popolnem nasprotju od tistega »vsak dan eno jabolko«, ali tistega »kefirja«, ali v nasprotju od »(redne) telovadbe«, »skromnosti«, celo »ljubezni«!

Dobro, to je prva ugotovitev.

Pleme, v džungli.

Jedo, kar (in kadar ter kolikor) ujamejo. Jedo tudi tisto, kar (v posameznih sezonah) lahko naberejo. Jedo torej hrano, ki (vsaj neposredno) ni kemično obdelana. Jedo torej neoskrunjeno, zdravo hrano, in jo vnašajo v krepko bolj skromnih količinah, kot so količine nekega povprečnega »zahodnjaka«. Pravzaprav jedo takrat, kadar imajo za jesti, nič pogosteje.

Telovadijo, redno, tudi po cele dneve, ko najprej iščejo plen, ga zalezujejo, nato, za ranjeno divjadjo, tečejo, dokler le-ta ne omaga. Lahko zgolj za ovcami tečejo, kakor je tekel ne-pomnim-kateri-že Etiopijec, in se tako »natreniral« za olimpijskega zmagovalca v maratonskem teku.

Vsekakor se ne ponašajo s prekomerno telesno težo, kajti – kako hudo bi, debeli, sopli za neko antilopo, morda gazelo, je niti dohajati ne bi uspeli!

Tudi sobivajo, dejansko sobivajo. Nekatera plemena, na primer, čutijo kolektivno skrb za (vse) otroke, pri nekaterih so spolne prakse stvar trenutnega navdiha, ne poznajo trajnih zvez, v podobah žena-mož. In je sleherni posameznik dejansko odvisen od skupnosti, ter tudi obratno (kakor tudi v preostali naravi, vsaj v tistem njenem delu, ki svoja živetja izkazuje v podobah skupnosti). In tudi (ob)čutijo se krepko bolj, medsebojno, kot v (tozadevno) razvitem svetu, in se (ob)čutijo tudi krepko bolj iskreno!

Potegnimo črto tudi tukaj, in ugotovimo, da v »nerazvitem« svetu jedo zdravo hrano, jo jedo v zmernih količinah, živijo zdravo (se redno gibljejo/telovadijo), živijo krepko manj stresno (četudi je lov naporna zadeva, ki, zlahka, lovca spremeni v žrtev… nekega spopada z, na primer, jaguarjem) PO VPPRAŠANJU ŽIVLJENJSKO POVSEM NEPOMEMBNIH ZADEV (takšnih, denimo, ki »zahod« krasijo, in se izkazujejo v tem, da te »grize« toliko časa, dokler sosed ima tisti »nekaj«, ti sam ga pa nimaš!), poleg vsega naštetega pa živijo krepko bolj sproščeno, nepotvorjeno, iskreno!

Črti sta potegnjeni in, sledeč uvodoma zapisanim »receptom« za dolgo življenje, je rezultat povsem jasen: v »nerazvitem« svetu živijo krepko dlje, kot v »razvitem«?!

Takšna bi morala biti ugotovitev, na temelju logike, vendar je stanje povsem obratno: v »razvitem« svetu povprečna doba živetja tudi za 30 let (in več) presega povprečno podobo življenja v »nerazvitem« svetu!

Toliko o ustreznosti (uvodoma) zapisanih »receptov«! Obenem pa – ja, hudiča, kako pa je sploh mogoče, to, da »mi«, na »zahodu«, dlje živimo, ko pa živimo nezdravo?!

Preprosto: taista kemija, s katero te zastrupljajo v okviru hiperprodukcije hrane (ki poteka izključno zaradi TVOJE nagonske in nenehne lakote po »imeti vse in še več«!!!), taista kemija te, v podobi medikamentov, ne samo (o)zdravi (torej ohranja pri živetju), pač pa ti živetje tudi podaljšuje!

Čemu živetje (in ne življenje)? Tudi preprosto: dokler obstajaš le zato, da boš imel (tisto, kar želiš imeti), dokler je imetje (materialne dobrine) edina zadeva, s katero sebi obstajanje »polniš«, do tedaj res ni mogoče govoriti o nečem kakovostnem, o nečem, kar naj bi določeno vsebino imelo, s tem tudi dejansko vrednost, smisel, o – življenju!

Aha, kako pa tisti (pripadniki ne-vem-katerega azijskega plemena), ki kefir pijejo, dlje živijo? Brez medicinskih preparatov.

Ne vem, morda, morda zaradi kombinacije zdravega življenjskega okolja + nič kaj fizično napornega bivanja (vsake toliko preselijo svoje šotore, črede so bolj ali manj udomačene, nikamor ne bežijo, če pobegne, neka posamičnost, jo jezdec hitro ujame) + prav nobenih bedarij (značilnih za ves »razviti« svet), ki bi jim nepotrebne strese povzročale + genske zasnovanosti? Ne vem, resnično ne, zgolj ugibam, dopuščam možnosti.

In, za zaključek: si danes že pojedel jabolko?!