Z
zeljno glavo vem, kaj bi počel, s človejaško ne.
Danes sem
samega sebe presenetil...
Sem mislil,
da nikdar ne bom zmogel človejakov izpostaviti, v pozitivnem smislu, vendar -
ko je Tar, več kot petnajst minut, iskal prostor, katerega bi s svojim drekom
počastil, sem izustil: Bentiš, ne moreš tako, kot ti dvonogi tepci, ki vsevprek
in nenehno serjejo!?
Svet,
in vsako posamičnost v njem, je potrebno razumevati, in tolmačiti, z vidika
celote, in ne z vidika tolmačev, in po tistem "svet je takšen, kakršnega
vidim".
Bebavost
je edina naravna danost, ki zmore ostati, resda le teoretično, neopažena, v
primeru, da so usta zaprta, roke pa v (lastnih!) žepih.
Dandanašnja
podoba planeta me spominja na tisti filmski "Izgubljeni v vesolju".
Sleherna
trditev je prepuščena bodisi v (njeno) sprejemljivost, bodisi v
nesprejemljivost, ampak...
Sleherno
pojasnjevanje (taiste trditve), argumentiranje oz. "v praktičnem
izkazovanje" ( = dokazovanje) pa, neizogibno, (iz)priča o umski(h)
ne/zmožnosti(h). In...
Absolutna
večina operira s trditvami, katere je, zlahka, moč ovreči. Oziroma, drugače:
kadar zmoreš trditev (prepričanje) le s trditvijo (prepričanjem)
"dokazovati", takrat bi bilo bolje, ko bi trditev ne bila izrečena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar