Aleluja!
Končno mi je, po vloženem (najmanj) dvotedenskem fondu
delovnih ur, uspelo združiti vse zapise, dospele v okviru Rima rajinega
natečaja, znotraj ene same datoteke, in jih, po vprašanju zapisovanja,
oblikovno poenotiti, pa mi sedaj...
Ostaja "le" še skrben pregled narejenega
(do, morda, deset ur zbranosti), nato za dva dni odmislim Rima rajo, potem pa
se, spet, vrnem k njej, in zastavim nekajkratno branje ter postopno
izpostavljanje trideseterice najboljših zapisov. In...
Ko tudi to opravim, se bo skala odvalila, in lahko bom
zavzdihnil: Rima raja, gremo!
Čemu?
Predvsem radi tega, da bi bilo v spodbudo, morebiti
celo v nadaljevanje zapisovanja udejanjeno, nekemu novemu prešernu. Sicer malo,
zelo malo možnosti, za to, a kljub temu. In, absurd...
Spet čemu? Da bo na enak način trpel, kakor je trpel stari Prešeren, znotraj topoglavega občestva?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar