Trditev,
ki je, že v sami osnovi, neresnična, potemtakem napačna, kajti – če nič
drugega, je zapisana kot nepopolna!
Pretežen
del sveta je, tudi dandanes, neodkrit, v smislu ugotavljanja, spoznavanja,
razumevanja tistega ZAKAJ (se nekaj izkazuje tako, kot se), ne nazadnje,
botaniki, zoologi malodane dnevno odkrivajo nove vrste življenja (pri čemer
sploh ni pomembno to, ali so, te, »nove vrste«, nove le po tem, da pred tem še
niso bile odkrite, ali pa so zares nove, novonastale, in jih, pred tem, dejansko
ni bilo), in, upoštevaje dejstvo, ki govori o tem, da je »narava« živ
organizem, da je, potemtakem, vsebina, ki se NENEHNO spreminja… upoštevaje
dejstvo, da taisto velja za celotno vesolje (obstoječe odmira, razpada, s tem
se krnijo obstoječi sestavi, se, posledično, spreminjajo razmerja med njimi…),
ni težko ugotoviti tega, da NIKOLI ne bomo vedeli vsega (o vsem), pač pa bo
vselej ostalo (nezanemarljivo po velikosti in po »teži«, pomembnosti) ogromno
nerazjasnjenega, torej tistega, o čemer bomo vedeli NIČ ali pa (krepko)
premalo, da bi - zares kaj vedeli!
Pomeni,
da bi bila trditev o vedenju pravilna takrat, kadar bi jo zapisal takole: vsi
ljudje vemo vse o odkritem!?
Je res,
da bi bila pravilna?! Daleč od tega, bi jo moral dodatno dopolniti, in zapisati
»vsi ljudje vemo vse tisto, kar smo kot odkrito prepoznali«! Ločiš, prepoznaš
razliko med obema zapisoma? Če ne, potem pomisli na sledeče…
Dolgo,
zares dolgo je veljalo (če se omejim le na vprašanje strukturne zastavljenosti
česarkoli, in vsega obenem), da je najmanjši (nedeljiv) delec – atom. In je
šele razvoj tehnologije (tehničnih pripomočkov), v kombinaciji z dvomom (v
dokončnost spoznanega) privedel do tega, da je ugotovitev padla, da se je
izkazala kot napačna, da je pokazala na to, da – vsi ljudje vsega ne vemo,
četudi si (le) domišljamo, da vemo.
Dobro,
so določene ugotovitve, ki so dostopne (dobesedno) vsakomur. Denimo, dejstvo,
da je voda mokra, je znano slednjemu. Mokra je v vseh svojih podobah
(agregatnih stanjih), pa – če daš roko »pod pipo« (kadar voda iz nje teče,
seveda), če jo daš v soparo, če primeš kocko ledu, v vsakem primeru si zmočiš
roko. Ampak – to, denimo, da je voda tvorjena (tudi) iz kisika, tega pa ni bilo
moč videti takrat, ko je ugotovitev oblikovana, o tem (kakor o okrogli Zemlji,
Soncu, ki NE kroži okoli našega planeta…) in podobnih stvareh (ki so pravzaprav
VSE stvari, vsebine, pri katerih je potrebno dospeti tudi do odgovora na tisti »zakaj
se nekaj izkazuje tako, kot se«, »ali se vedno tako izkazuje«…, pa je moč le
domnevati ter, naknadno, s primerjavami, izločanji, »seštevanji« (tam, kjer je
moč s tehničnimi pripomočki, tam tudi z njimi) priti do ugotovitve tistega ZATO
(v okviru že neštetokrat dokazanega dejstva, ki govori o tem, da se vse, ampak
res vse – tudi družbena dogajanja – odvija znotraj naravnih zakonitosti, ki
jih, zlahka, opredeljujemo, zapisujemo, ugotavljamo v podobi pravil).
Mar vem
o nečem takrat, kadar ta nekaj le vidim (z očesom), slišim, otipam, okusim,
(za)vonjam? Ne, seveda da ne! Vem le to, da ta nekaj obstaja, da pa bi dospel
do tega, da bi njegov obstoj, njegovo izkazovanje (s tem tudi delovanje na vse
preostalo, kar obstaja – da, VSE kar obstaja, je v medsebojnih povezavah!)
zares dognal, spoznal, da bi o tem nekaj zares vedel, za to pa potrebujem –
razumevanje! Potemtakem potrebujem zmožnost »prodiranja v globino«, tja, kamor
nobena čutna zaznava ne seže, kamor noben tehnični pripomoček ne seže, in
nikoli segel ne bo! Potrebujem zmožnost abstraktnega mišljenja, ob sočasnem
konkretnem mišljenju ( = pamet), ki mi omogoča, da »v glavi« hkrati, sočasno
obdelujem tako podatke, ki so dosegljivi vsakomur, na eni strani, kakor vse
možnosti, s katerimi bodisi izključujem, bodisi pritrjujem zastavljeni
ugotovitvi o tistem »to se odvija tako, zaradi tega, ker…«… pa še potem,
naknadno, ko je neka ugotovitev že sprejeta, ko jo kot povsem realno prepoznam,
MORAM iti v postopek poskusa njene (z)rušitve, MORAM iskati morebitne primere,
ki bi NE veljali v primeru te moje ugotovitve, ki bi pričali o tem, da ta,
ugotovitev, NI pravilna, ker – če se vse odvija po pravilih (pomeni, da je vse
predvidljivo, ugotovljivo, ker se VEDNO na enak način izkazuje, znotraj ISTIH
okoliščin), potem MORA ta, moja ugotovitev, veljati VEDNO, dosledno, v vseh
primerih nekega posamičnega ugotavljanja, pa…
Če mi
ne uspe zrušiti sprejete ugotovitve, če v »naravi« ne najdem primera (lahko, celo
potrebno je tako, tudi s pomočjo drugih, s pomočjo dognanj, katere posledično –
ker niso iz prve, moje roke – sprejemam kot pravilna), ki bi moji ugotovitvi
nasprotoval, šele takrat VEM, da je ugotovitev PRAVILNA!
Potemtakem,
ta »vsi ljudje vse vemo«, sodi zgolj v sfero neresnic, v področje, ki je sicer
povsem običajno, normalno za občestvo, ki vedno, itak, »vse ve« (ničesar NE
ve)!
Res je,
človek-razumno bitje zmore dospevati (izključno zahvaljujoč logiki,
razumskosti, razumevanju) do slednjega odgovora na zastavljeno vprašanje ZAKAJ
(je temu tako), zmore, s časom, prepoznavati dobesedno vse. S časom, in
upoštevaje to, da temu »vsemu« nikoli ni konca (ker se vedno nekaj novega
porodi). Ko bi temu ne bilo tako, potem, na primer (če se omejim na področje,
ki mi je ljubo, in se z njim ukvarjam) NIKOLI ne bi uspel razreševati psihičnih
stanj (a vemo, vsi, da je moč določena bolezenska stanja, psihična, odpraviti,
jih ozdraviti, v kolikor niso posledica trajnega porušenja ravnovesja kemičnih procesov,
v kolikor torej niso mehanske narave), ker NIKOLI ne bo uspel z ničemer drugim,
kot z razumevanjem (z logiko, tisto pravo seveda, ne tisto občo, ki je, če
poenostavim, neumnost) dospeti do tistega, kar v svoji materialni podobi sploh
ne obstaja (da bi lahko zaznal v podobah čutnega zaznavanja), do psihe. Pa…
Če NE
poznam psihe, njenega delovanja (pazi, prav psiha je tista vsebina, ki
OPREDELJUJE sleherno bitje, kateremu dopuščamo zmožnost mišljenjsko-čustvenega
izkazovanja!!!), kako lahko potem trdim, da poznam bitje, katerokoli, vseeno,
ki se izkazuje, kakor se, ravno »zahvaljujoč« lastni psihi?! Težko, mar ne,
celo bebasto se izkaže, takšna trditev, ki niti tega ne zna pojasniti, čemu se
nekaj odvija tako, kot se odvija (vidi/š pa, to je dejstvo, da se odvija)!
Zaradi takšnega »poznavanja« na volitvah radi izbirajo tiste, ki »se ŠE niso
izkazali s slabim« (pri čemer je, njim, tem, ki izbirajo, povsem zanemarljivo
dejstvo, da kandidat sploh še možnosti ni imel, da bi se kakorkoli izkazoval…
potemtakem je, v Deželi, vsaj dva milijona ustreznih kandidatov, pa ni čudno,
zares ne, da v okvirih takšne »logike« malodane vsako neznačajsko teslo zmore
dospeti v »politiko«, gospodarstvo, celo, da, žal, v »znanost«!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!).
Potemtakem:
vsi ljudje (razumsko zasnovana bitja) SKUPAJ vemo vse tisto, kar smo kot
odkrito prepoznali, in, na drugi strani, vsi človejaki (nagonsko zasnovana
bitja) NE vedo ničesar (ker ničesar do konca ne razumevajo, niso zmožni
razumevati) oziroma je to, kar »vedo«, le (zanemarljiv) delček celote (o kateri
domnevajo, da vedo)!
Pa,
ponavljam, da ne bo nesporazuma: seveda, da vedo, da je voda mokra, seveda, da
znajo (tisti, ki znajo) narediti mizo, ali karkoli drugega, kar so se (na)učili
delati, seveda da zmorejo ugotavljati obstoj (malodane) vsega, da le v sfero
čutnega zaznavanja seže, pa zmorejo tudi »krivico« ugotavljati, le – ne zmorejo
njenih razlogov prepoznati, ne zmorejo biti objektivni, ne zmorejo razumsko,
načelno dojemati, pa – je svet krivičen takrat, kadar je »meni« slabo (četudi
je vsem ostalim dobro), in je svet »pošten« takrat, kadar je meni dobro (četudi
je vsem ostalim slabo)! Da, ta, ki je obsojen na to, da zmore zgolj s čutili
ugotavljati, ta je obsojen tudi na to, da je SAM(emu) SEBI merilo za vse, kar
sodi, na primer, v področje t. im. družbenih odnosov, in za vse ostalo, pa,
prav zaradi tega, zanj velja, da »je svet takšen, kakršnega vidim«. Drugačen
mu, pač, ne more biti, ker do objektivnih dejstev ne dospeva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar