Mislim, torej sem

Rad pomagam. Resda se je, nekoč, ta »rad« izkazoval po krepko blažjih merilih, in se je malodane razmetaval, povprek, dočim se je kasneje, po določenih spoznanjih, omejil na »tistim, pri katerih obstaja vsaj domnevna možnost za to, da je (tovrstna) pomoč smiselna« in »tistim, pri katerih določeno moralno zavezo čutim« (življenje je le dvosmerna cesta, in je prav dobro z dobrim vračati, ter slabo, kolikor se le da, zase obdržati), vendar še vedno velja, krepko velja, da – rad pomagam.

Sodim med tiste, ki so opravili krepko več seminarskih, diplomskih, magistrskih nalog, strokovnih izpitov… kot je število taistega, s katerim se zmorejo dejansko, v podobi (lastnih) ustreznih potrdil izkazati. In to z različnih področij, zvečine s tistih, na katerih se sam nisem neposredno šolsko izobraževal, pač pa je pridobljeno posledica uka, imenovanega – (praktično) življenje. In mi je toliko ljubše, kadar sem poprošen za pomoč s področja, s katerim sem se, tudi v podobi študija, srečeval. Torej s področja (tudi) filozofije.

Priznam, o filozofiji pojma nimam! Mislim, vsaj v konkretnem, človejaškem načinu opredeljevanja tega »imeti pojem«. Nekoč sem moral (po)znati številne teze, teorije mislecev, malodane vseh obdobij beleženja misli, razmišljanj, spomin sem moral obremenjevati z zahtevno količino določenih podatkov, medtem ko danes, ko bi moral po istem merilu opraviti izpit (celo ko bi moral za uspešno oceno odgovarjati, v podobi raznih navajanj, definicij, formul, v osnovni šoli!), preizkusa ne bi opravil. Šlo, nekam, v podzavest, je zavedanje (zavest) vso to (nekoč pomembno, danes obstransko) šaro odložilo na police svojega skladišča, v nemilost prahu. Se pa lahko dajem, soočam s samimi trditvami, teorijami, argumentirano, seveda, tu pa nimam težav. Kakorkoli že…

Zdaj se je pa tipkovnica že ogrela, in je pripravljena za resnejše razvrščanje črk prek beline.

Mladenka me je poprosila za pomoč pri njeni seminarski nalogi, s področja filozofije. Malček sem sicer podvomil, na začetku, kajti – ona študira (nedovršen čas), medtem ko sem jaz taisto izkazoval pred ohohohoho časa, vmes pa so se zamenjali predavatelji, domnevam, da se je izkazalo tudi drugačno obravnavanje (vrednotenje) posameznih teorij… ampak, dobro, sem se odločil, pogledam lahko, škodovati pa tako in tako ne nameravam…

In, res, kar nekaj razmišljanj je bilo izkazanih, v gradivu, katerega naj bi pregledal ter morebitne pripombe (nanj), napotke udejanjil, s katerimi se nikakor ne zmorem strinjat, med njimi tudi razlaga o tem, da današnji »strokovnjaki« Dekartov »mislim, torej sem« ne obravnavajo kot nekaj pomembnega, merodajnega, pač pa je, zanje, za te »strokovnjake«, tovrstna opredelitev (temeljne značilnosti obstoja) človeka povsem nesmiselna, napačna, neuporabna! Pa – je temu resnično tako? Poglejmo…

Ko bi svet potekal po človejaških merilih, skladno z njihovimi možganskimi (ne)zmožnostmi, potem bi Dekart hitro oplel! Ne nazadnje, misli ni moč videti, registrirati jo je možno le (izključno) posredno, posledično, bodisi takrat, ko jo nekdo izusti (zapiše), bodisi takrat, kadar se, po svoji podobi, preobrazi, in se v nek konkreten izdelek spremeni, in v obeh primerih je »otipljiva«, jo je moč zaznati s čutili. In, ko bi svet dejansko potekal po človejaško, potem, v takšnem svetu, misel sploh ne bi bila pomembna, pomembno bi bilo le – njeno izkazovanje (ja, to je tisti »sistem«, v okviru katerega človejaki svet »ugotavljajo« na osnovi posledic, in ne na temelju vzrokov zanje!). In je, po istem pristopu, človejakom pomembnejši »živim, torej sem«, ali »(ser)jem, torej sem«, skratka neka vsebina, katero je moč čutno zaznati, nikakor pa ne sama misel, določena neotipljivost, četudi (le-ta) vodi v vsa ugotavljanja (posledično razreševanja vseh problemov, težav)!

Poglejmo z drugega zornega kota, s strani človeka, s strani (nedvomno) samega zapisovalca, Dekarta, potemtakem s strani – razumskega bitja.

Kaj je temeljna značilnost omenjenega, torej razumsko delujočega bitja? Preprosto: misel, mišljenje, kajti – če hočem biti razumski, če hočem razumevati, potem moram biti zmožen misliti (in domisliti), potem me mora moja misel voditi kakovostno naprej, z njo rešujem probleme (reševati probleme = odpraviti jih, ne le začasno odložiti jih na stran)… obenem, da bi zmogel zares misliti (in domisliti), moram razpolagati z določeno količino dejanskega (v praksi – in v kakovostnih podobah - uporabnega) znanja, če pa to želim, se MORAM ZAVEDATI tistega, o čemer mislim, kar razrešujem!!!

Medklic: človejaki (o tem sem že pisaril) niti ne razpolagajo z enovitim zavedanjem, njih zavest deluje na način čebeljega satu = neka celota, sestavljena iz posamičnih in med seboj NEpovezanih »predalčkov«! Prav zaradi tega do istih vsebin zavzemajo različna stališča, izkazujejo različna svoja obnašanja (kar, posplošeno, a nepravilno, obravnavamo kot »hinavščino«, »lažnivost«), in to počno izključno v odvisnosti od tega, v kakšnem položaju se sami znajdejo, napram določeni vsebini (v njenih različnih okoliščinah, podobah izkazovanja)! Pa jim je lahko še največja baraba »super tip«, v kolikor (in dokler) jim daje, nekaj, kar si želijo imeti, in postane, taisti dajalec, slab, grd, baraba šele takrat, ko – preneha dajati!

Potemtakem, če se povrnem k obravnavani vsebini, no, vsaj k tej, ki je naslovno zastavljena, ima Dekart še kako prav! In ima prav za vse čase, četudi ga uradna, šolska doktrina človejaških časov kot napačnega zavrača. Jasno, kako ne bi, ko pa je odnos med človekom in človejakom, med njunima dojemanjema, tak, da je vselej nekdo (od njiju) »na glavo postavljen« (pomisli, v kolikor poznaš vsaj osnove iz predmeta filozofije, o tistem, da se Hegel izkazuje kot popolno – na glavo postavljeno – nasprotje Marksu, četudi o istih zadevah govorita, le iz različnih smeri izhajata: Hegel od posledic, Marks v iskanju vzrokov /taistih posledic/)… v človejaškem svetu dela stojo človek, in obratno (ne nazadnje, isto je moč opaziti na vseh področjih, pa medtem ko človek tvori, karkoli, tudi – knjižni – jezik, človejak razkraja, uničuje, vrača stanja v neke »stare«, poprejšnje, v SVOJE čase)!

In pomoč, moja, je bila, v konkretnem primeru uspešna?

V kolikor je uspeh moč ugotavljati v (mojem) nerviranju, potem – je bila. V vseh ostalih primerih pa, vsaj po tem vprašanju, ne, kajti – v kolikor bi mladenka upoštevala moje pripominjanje, potem bi se njen zapis neposredno spopadal s trditvami (in prepričanji) njenega profesorja, pa ne bi dospela do pozitivne ocene. Drugače ne gre, v svetu umske nezmožnosti. Potemtakem v svetu »(ser)jem, torej sem«!