Danes
še nekoliko težje, kot običajno, zberem potrebno voljo, gnano z željo po
kakovostnih spremembah, in usmerjeno v nek lepši, človeški svet, kajti v tem, obstoječem, in zgolj tozadevno
človeškem svetu, za katerega je značilna predvsem mentalna, posledično tudi
etična, beda, so sleherna prizadevanja dobesedno – zaman! Kako, za vraga, boš
živalske možgane spremenil, in še zlasti z besedo, da se bodo začeli človeško
izkazovati?!
Vem,
sem že poslušal in slišal, malodane z vsakim zapisom tvegam, da me dvonoga
bebavost razglaša za fašista, četudi – nikdar nisem priznaval, kaj šele, da bi
jih izvajal, delitev, temelječih na nacionalni in/ali rasni pripadnosti, na
razlikah v okvirih verskih in/ali političnih prepričanj, na razlikah, potemtakem,
ki enake vsebine le po njihovih izkazovanjih (po zunanjosti, po podobah torej)
razlikujejo, in jih kot več- in manjvredne obravnavajo, kar pa občost počne,
redno in dosledno, obenem pa se v lastnem, dejanskem fašizmu ne prepoznava! Ne,
vse, kar počnem, počnem izključno na temelju dejstev, nekih objektivnih stanj,
na katera sam nimam drugega vpliva, kot to, da jih upoštevam, da se njih
obstoja zavedam, da jih, temu primerno, tudi obravnavam, pa – špinača je
špinača, mravlja je mravlja, človejak je človejak, človek je človek!
Zasnovanosti izpričujejo razlike med posameznimi vrstami, zasnovanosti, narava,
je tista, ki (po svojih pravilih, zakonitostih) posameznosti umešča znotraj
(med seboj različnih) vrst. Na meni je zgolj to, da ta pravila upoštevam. In da
upoštevam tudi to, da je vsebina (in ne forma, izgled) tista, ki razlikuje,
kajti: sta dva lončka, navzven popolnoma enaka, a je v enem jogurt, v drugem pa
kisla smetana… sama podobnost je krepko premalo, da bi o istosti govorila, da
bi, po nekoliko ohlapnejših merilih, denimo tudi orangutane (uradno opredeljene
kot človekolike opice) uvrščala v »človeštvo«!
Dresura
Tovrstne
aktivnosti srečujemo tako v (uradno prepoznanem) živalskem svetu, kot v svetu
človejakov, in v svetu – cirkusa. Gre namreč za (dobesedno) prenos nekih
(obstoječih) vzorcev na podmladek, gre za to, da se bo tisti, ki ga zdresiramo,
izkazoval natanko tako, kot želijo (da bi se) in kot se izkazujejo njegovi dreserji.
Pri
dresuri ni pomembno nič drugega kot to, da »boš takšen, kakršno je pleme,
kateremu pripadaš« (če se, za hip, ustavim pri tem, v odnosu do »svobode«, o kateri
človejaki radi modrujejo: le-te, svobode, že ob rojstvu NI, za človejake, kajti
če MORAM biti takšen, kakršni so vsi /večinski/ ostali, potem mi že v
izhodiščnem položaju ni dana možnost izbire, ki je predpogoj sleherne
/dejanske/ svobode!).
Že res,
da nekaj spregovorijo, ti dreserji, tudi o obstranskih zadevah, kakršne so »reci
dober dan«, »počisti za seboj« in podobne, a kaj pomagajo, te stvari, v kolikor
jih izkazuješ (kolikor in dokler jih) zaradi tega, ker moraš, in ne zaradi tega,
ker sam čutiš potrebo po njih?!
Kakorkoli
že, »kar se janezek nauči, to janez zna« je preprost opis človejaške dresure.
Temelječe in potekajoče znotraj nekih vzorcev, na temelju katerih ima tudi
bodočnost zagotovljene tiste (po nacionalni pripadnosti) »ponosne«, tiste,
katerim so njih življenja vredna, ker »imajo« triglave, ker so njihovi »naši«
zmagali, ker govorijo »naš« jezik (za katerega, kakor za vse ostalo, kar šteje
v svetu dejanskega napredka, tudi po vprašanju človečnosti, niso ničesar
drugega naredili, kot da ga razkrajajo, mažejo, s svojim izrazoslovjem, s
posnemanjem /modernih/ popačenk in/ali tujk, in s tem, da svoj odnos do tega,
tozadevno čaščenega jezika, izkazujejo tudi s svojo polpismenostjo!), ker
živijo na tleh, na katerih so živeli njihovi predniki, skratka, če poenostavim:
v lastnih očeh štejejo zgolj zaradi tega, ker so (po)rojeni v neko konkretno
okolje, in ker so v uradne registre vpisani s svojimi (zanje temeljnimi, za
človeka in človečnost nepomembnimi) opredelitvami, ker so del tistega »mi« (»naši«).
Škoda
besed o tem, kako papagaja (na)učiš ponavljati, in škoda besed o tem, da
papagaj vselej ostane papagaj!
»Svobodna vzgoja«
Takšna
zadeva že v teoriji ne more obstajati, kot dejanska vzgoja, pa se tudi v praksi
izkazuje, vsaj običajno, tako, da »doma« ne smeš početi vsega, kar se ti
zahoče, medtem ko navzven, v širšem okolju, dreserji za vsa neprimerna
izkazovanja dresirancev izgovarjajo tisti svoj »je v takšnem obdobju, ga bo že
minilo«, kar, z drugimi besedami, pomeni, da je v tovrstni »vzgoji« poglavitno
to, da ima dreser mir pred početjem lastnega dresiranca, obenem pa mu je
popolnoma vseeno, kako se bo taisti dresiranec izkazoval napram preostalim.
Ta »ga
bo minilo« je pa takšne podobe, kakršne so vse navade: ne mine, daleč od tega,
ostane za vse življenje, le nauči se tega, da (ko ugotovi, da obstajajo tudi
močnejši od njega) se v odnosu do močnejšega zadržuje (da se ne kaže takšnega,
kakršen je dejansko), in to počne izključno zaradi strahu pred posledicami, ki
jih utegne doživeti, v odnosu do šibkejšega pa je natanko tak, kakršen je od
malega: neuvideven, brezobziren, sebičen!
Tudi
pri tem odstavku, ki o produciranju nevzgojencev govori, je škoda besed, kajti:
tudi papiga zna izbirati sebi primerne odločitve.
Vzgoja
Res je,
tudi pri vzgoji obstajajo prepovedi (in dovoljenja), omejitve, usmeritve, le-da
vzgoja temelji na etičnem, pomeni, da skuša s tolmačenjem tistega, kar
je in kar ni (etično) pravilno, dopustno…
dozorevajočo osebo formirati v neko suvereno bitje, ki se bo v različnih
situacijah vselej znala – pravilno odločati, se pravilno odzivati na okolje,
pravilno v okolje posegati.
Pri
vzgoji je en sam vzorec, etika (etičnost), zaradi česar pri njej niso v
ospredju vse (pri prvih dveh podobah tozadevne vzgoje) naštete »odlike«, pač pa
štejejo značajske kakovosti, uvidevnost ( = nesebičnost), tolerantnost ( =
strpnost do pozitivnega), neomajnost ( = v zavračanju negativnega) in ostale
tovrstne. Pri vzgoji vzgajanemu dovoljuješ »misliti z lastno glavo«, le da mu
takšno dovoljenje velja toliko časa in toliko, dokler in kolikor se nahaja
znotraj etično sprejemljivega. Pomeni, da ima vzgajani (pri vzgoji) možnost
izbire (vselej obstajajo različni /možni/ načini izkazovanja, denimo, nekomu lahko na
lep način povem, da mi ni sprejemljiv, drugemu na malo manj obziren, a še vedno
korekten, pri tretjemu pa, žal, nimam možnosti pretirane izbire besed), pomeni,
da vzgajanega učiš biti človek (človečen) in mu odločitve o tem, kateri triglav
mu bo (nekaj) pomenil (ali pa ne), prepustiš za njegovo kasnejše, zrelejše
življenjsko obdobje. Ne ubijaš ga, ne izničuješ, dopustiš mu, da obstaja z
lastnim mnenjem, in povsem (razen etično) nevkalupljen!
Takšna
vzgoja deluje vseživljenjsko… razen v primerih (že ničkolikokrat, tudi z moje
strani, obravnavanih) delovanj okolja, večinskega, na temelju katerih,
posledično, pride do psihičnih obolenj, ki, v kolikor so težja, tudi razumsko
zasnovano bitje pri/silijo v to, da se izkazuje na povsem nagonski način, in mu
je temeljno merilo to, da pripada (v pripadnosti je varnost, zaščita s strani
večine, vsaj tozadevna, in takšno zaščito potrebujejo vsa nesuverena bitja!) in
tisti »kar je za mojo rit /ugodje/ najboljše«! DA, žal, a biti (dejansko)
vzgojen znotraj »človeštva« predstavlja krepko težjo, predvsem pa grenko,
bolečo pot skozi življenje!
O
načinih, postopkih (tako dresure, kakor vzgoje) ne bi, različni obstajajo, včasih
je tudi pri/sila potrebna (to, sodobno čvekedranje o /zgolj/ bonbončkih, je
bedarija, v bistvu je zagovarjanje podkupovanja, vsakokratnega, v bistvu vodi
do tega, da nekaj počnem le zaradi tega, ker pričakujem, v povračilo, neko
nagrado, neko /zame/ ugodje… obenem pa življenje samo, kot neko objektivno
stanje, pozna kazen, kaznovanje, nemalokrat celo zelo hudo), vendar – pri vzgoji
vselej gledaš na to, da s tem, kar počneš, ne ubijaš osebnostnih značilnosti,
pač pa se bodisi zoperstavljaš samim izkazovanjem vzgajanega (tistim nesprejemljivim),
bodisi jih usmerjaš, da postanejo še bolj pravilna, da se še bolj trdno
zasidrajo v njem. In to počneš na način, da vzgajanega oblikuješ tako, da zmore
upoštevati sila preprosto dejstvo, ki govori o tem, da v sobivanju ne biva sam,
da mora tudi druge upoštevati, se s tem, avtomatično, določenim lastnim željam,
pričakovanjem… odpoved(ov)ati (seveda vse v okviru etično dopustnega).
In,
mimogrede: nagonske zasnovanosti ( = nedojemljivosti, nerazumskosti) NI moč
vzgajati, kajti: če ne razumevam stanj, če nisem zmožen videti neke celote, pač
pa le njene (posamezne) delčke (pa še te na način, da je »moja rit« os
celotnega sveta, in je dobro, pravilno le tisto, kar meni prija, vse ostalo pa
je napačno, nedobro!), potem mi ne ostane drugega, kot to, da … kakor volkovi
producirajo le nove (sebi povsem enake) volkove, tudi sam ostanem le delček
neke nove generacije človejakov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar