Je navada zares "železna srajca"?

Izkušnje, do katerih sem dospe(va)l na področju psihoterapevtskega delovanja, so me pripeljale do določenih ugotovitev, spoznanj, le-te(a) pa mi, posledično, omogočajo nekolikanj drugačen vpogled  v tisto, čemur pravimo možgani, njihovo delovanje.

V pravilnost izkušenega, spoznanega, ne dvomim, kajti – v kolikor bi bile izkušnje napačne, potem bi to pomenilo, da napačno izvajam terapijo, in v kolikor bi napačno izvajal terapijo, potem rezultati (nikakor!) ne bi bili pravilni, in ne bi iz osebe, obremenjene z več psihičnimi krči, in, posledično, s kupom psihosomatskih obolenj, fobij (nezdravih, bolestnih strahov) in obsesivno-kompulzivnih motenj, iz osebe, ki je povsem nagonsko ( = nerazumsko, človejaško) delovala in katero je njeno lastno življenje dobesedno bremenilo, in jo v apatičnost privedlo, naredil osebe, ki teh obolenj, fobij, motenj… več ne premore, ki deluje povsem razumsko (in, brezpogojno, etično!) in ki ne samo da ima voljo do življenja (in potrebno energijo zanj), pač pa tudi (na več zahtevnih, tako umsko-fizično, kakor časovno, področjih hkrati, sočasno) dosega krepko nadpovprečne, odlične rezultate!

In, obenem: hvala Naravi, hvala živalskemu svetu, temu, da ga, vsaj v temeljnih zadevah, poznam, in zmorem, tudi s tem poznavanjem, razumevati tisto, česar sicer ne bi zmogel – človejake, njih delovanje.

Zdaj pa o srajcah, železnih…

Kakor pri vsem, tako je tudi pri navadah potrebno nekoliko širše, dejanskim stanjem primerno, pa, če odgovorim na naslovno vprašanje, potem zapišem takole:

DA, določene navade so »železna srajca« vsem mislečim bitjem, tako tistim, ki premorejo zgolj pamet (ves nagonski svet), kakor tistim, ki so razumsko zasnovana.

DA, navade so »železna srajca« celotnemu nagonskemu svetu, potemtakem tudi človejaškemu.

NE, pri razumsko zasnovanih bitjih navade (z izjemo tistih temeljnih, omenjenih v prvi trditvi) ne obremenjujejo v podobi absolutno zapovedanega.

DA in NE, kajti tudi pri razumsko zasnovanih bitjih, a psihično »zaznamovanih« (poškodovanih, obolelih), obstajajo navade, ki so »železna srajca«, četudi to ne bi smele biti (ko bi možgani zmogli zares razumsko delovati, na teh področjih).

Prvi DA, ki pravi, da so določene navade vsem brezpogojne.

Za vse, kar počneš, obstajajo določena navodila, vse, kar počneš, si se nekoč učil početi. Učil si se, na primer, plavati, in si poslušal navodila »zamahuj-z-rokama-brcaj-z-nogama«… učil si se voziti kolo, učil si se oblačiti, opraviti ves »obred« izločanja (z umivanjem rok vred), učil si se, ne nazadnje, tudi hoditi. Za vse, kar (četudi zgolj domnevno) znaš, si se, nekoč, moral naučiti, kako se izvaja!

Takrat, ko si se učil, si imel v mislih, v zavedanju vsa navodila, si jih ponavljal, v mislih, da si jih uspel v praksi, v izvajanju, upoštevati. Danes jih NE PONAVLJAŠ VEČ, v lastnih mislih, zavestno, teh navodil, opravila (izkazovanja) so postala rutinska, sploh ne misliš nanje, takrat, ko jih izvajaš. Kar pa ne pomeni tega, da taistih navodil ne ponavljajo – tvoji možgani (v tvoji podzavesti, v tistem svojem delu, ki je tvojemu zavedanju nedosegljiv, resda, a kljub temu)! Jih, redno, dosledno in vedno!

Kako smem kaj takega trditi? Preprosto: pri terapevtskem delovanju sem ugotovil, da si (psih. obolela) ODRASLA oseba, torej oseba, ki je nekoč, pred nastankom obolelosti, vsa temeljna opravila izvajala rutinsko, ne da bi razmišljala o omenjenih navodilih, MORA ponavljati navodila, v kolikor želi nekaj, karkoli, uspešno opraviti! Da, celo za takšne banalne zadeve, si takšna, obolela, oseba mora sprotno dajati navodila (denimo, če sem že »obred« izločanja omenil, in s tem dvom vzbudil, potem: ko se je namenila »na stran«, je ta oseba, po tem, ko je potrebo ugotovila, sama sebi naročila, naj se odpravi v kopalnico, tam so sledili ostali, potrebni napotki: zapri vrata, stopi k školjki, sleci spodnji del telesa, dvigni pokrov školjke, sedi na školjko, spusti ali stisni, vstani, vzemi papir, obriši se, povleci vodo, vzemi krtačko in očisti školjko, spusti pokrov školjke, obleci se, stopi do umivalnika, odpri pipo, »naredi« /temperaturno/ ustrezno vodo, vzemi milo, zmoči roke, namili jih, drgni jih, speri milnico z rok, zapri pipo, obriši si roke…). Potemtakem je nesporno dejstvo, da vsa navodila (in za ves čas našega življenja) obstajajo (in delujejo) v naših možganih, le da se jih, zvečine, sploh ne zavedamo.

Kaj, kako, čemu pa oživijo (dospejo, znova, v zavesten del), ta navodila, pri psihični obolelosti, o tem pa lahko le domnevam, in to domnevo (ki se mi zdi edina racionalno sprejemljiva) izkažem takole: ker je takšna oseba naučena, zdresirana, PRISILJENA v to, da se ravna po napotkih (nekoč so jo, dobesedno, dresirali, in njene »napačne« odzive, odzive drugačne odzivom okolja, kaznovali, za to, da je opustila lastna razmišljanja, lastna izkazovanja, in se je začela obnašati, izkazovati na načine, na kakršne se je izkazovalo njeno okolje!) in ker so, zaradi omenjenega, ti napotki (napotki kot taki, napotki sami po sebi) postali njeno TEMELJNO VODILO, njeni zakoni, v okviru katerih MORA ravnati, da ne bo kaznovana, zato se, sočasno, ni zmožna izkazovati na osnovi lastnega (vsakokratnega) razmisleka (boji se razmišljati, po svoje, kakorkoli, o čemerkoli, kajti kadarkoli je to, v preteklosti, počela, je sledilo kaznovanje!).

Je težko, celo nemogoče verjeti? Res? Kaj pa silna prepričanja, razumsko povsem neutemeljena, v katera verujejo (dobesedno verujejo, vanje nikdar ne po/dvomijo) množice?! Niso, ta prepričanja, oblike naučenosti? Nimajo, množice, glav (možganov), da bi presojale o ustreznosti teh prepričanj (tu smo že pri delikatnejši zadevi, kajti nagonska glava, ki nima enovite zavesti, ki, posledično, ne zmore večplastno obravnavati vsebin, jih upoštevati z več zornih kotov hkrati, ta tako in tako ne zmore drugače, kot v okvirih naučenega, medtem ko razumska zasnovanost, kadar bazira na prepričanjih… o tem malček kasneje)?!

Z drugimi besedami: za določene navade ni prav nič narobe to, da so »železna srajca«, da jih samodejno (ne zavedajoč se navodil za njihovo izvajanje) izvajamo, saj s tem, ko možgani določene podatke (napotke) iz zavestnega dela prestavijo v podzavestnega, razbremenijo sami sebe, poskrbijo za to, da ne bi, zaradi prekopičenosti podatkov, zavestni del, preprosto, pregorel (tako, kot »sesuješ« računalnik, kadar ga obremeniš več, kot prenese).

Drugi DA, ki pravi, da so navade »železna srajca« celotnemu nagonskemu svetu.

Obstajajo določene zadeve, vsebine, posledično izkazovanja, do katerih tudi pamet dospeva. Ne nazadnje, sleherni mladič se, z opazovanjem svojih staršev, in vseh ostalih članov nekega, njegovega, sobivanja, nauči vsega tistega osnovnega, kar potrebuje za svoje (pre)živetje, obenem pa se zmore, v vsem kasnejšem času svojega živetja, učiti na osnovi izkušenj, ki jih sproti, sam, pridobiva (ali pa jih drugod vidi). Denimo…

Starša moje lepe Tise je, nikakor, nista mogla naučiti tega, da se zna »šlepat« na pipo v kopalnici. Stopi, to moje srakasto pasje bitje, lepo v kopalnico, se vzpne, s prednjima tacama, na umivalnik, in z jezikom liže pipo, njen spodnji del, iz katerega (običajno, dokler ni voda iz pipe izpraznjena) pri/teče voda. In – kako je prišla do takšne ugotovitve, kako se je naučila »molsti« pipo? Preprosto, gledala je, videla, kako iz pipe priteče voda (kadar pipo nekdo »odpre«, seveda), pa – če drugemu uspeva (iz pipe »priklicati« vodo), čemu ne bi tudi meni (Tisi)… poskusiti ni greh!

Ali pa primer, denimo, divjih živali (s katerimi imajo, v posameznih vele/mestih, hude težave), ki se (na)učijo tega, da (vsaj v nočnem času, nekatere pa, npr. ptice ujede, tudi v dnevnem) pridejo na mestne ulice in si tam (bodisi v smetnjakih, bodisi z lovom na »mestne živali«) (po)iščejo hrano. Te živali v bistvu povsem zamenjajo svoje naravno okolje, ga, s časom, preobrazijo, se naučijo (sočasno) živeti tako v »naravi«, kot v mestu, in vse to zmorejo izključno zaradi ene same zadeve – lakote!

Da, potreba (lakota, glad) privede do tega, da žival premaga strah pred mestom (pred neznanim, pred nečim, kar se izkazuje s povsem tujimi vonjavami, zvoki, z bitji, katera čudno delujejo – kaj ve nek volk o tem ali je avto živ ali ne, z bitji, katerim se tudi v svojem lastnem, naravnem okolju, izogiba – ves dvonog svet…) in se poda vanj, ker… v svojem (naravnem) okolju ni zmogla priti do hrane, ker… je lakota že tako huda, da jo utegne »pokopati«, v kolikor je ne odpravi, ker… potemtakem nima česa zgubiti, ali bo jedla (karkoli, kjerkoli), ali pa se lahko poslovi od (svojega) živetja!

Čemu sem zapisoval to, o živalih? Preprosto, da bi povedal sledeče: tam, kjer zmore (tudi) pamet dospe(va)ti do določenih ugotovitev (in to zmore v praktičnem delu sveta, pri zadevah, ki jih zmore ugotavljati s pomočjo čutnega zaznavanja in v okviru preprostih miselnih operacij), tam NI nujno, da je navada »železna srajca« (ne nazadnje, da se »prevzgojiti« psa, ne nazadnje, Turki so »kradli« otroke s področij, na katera so vdirali, in te otroke prevzgojili v janičarje, ki so bili, po svoji brezpogojnosti, krutosti… hujši »turki« od samih Turkov… četudi so jih poslali v boj v njih nekdanja /življenjska/ okolja, četudi so jih poslali nad njim nekdaj »lastne« ljudi, nad /nekdaj/ »svoje«)… obenem pa je (v primeru psihične obolelosti) tudi takšna (oziroma kakršnakoli že)  navada (spomni se zapisanega v prejšnjem poglavju!) NUJNOST, katere se ne sme spreminjati!

Razumljivo?

Z druge strani pa takole: vse ostale navade, ki temeljijo na nezmožnosti dospetja do ustrezne, realnosti ustrezne ugotovitve (in ta nezmožnost je dana celotnemu nagonsko zasnovanemu svetu, in do nje dospeva tudi težje psihično obolela, četudi sicer razumsko zasnovana, oseba), do katere ni moč dospeti bodisi zaradi neenovite zavesti (zaradi odsotnosti zmožnosti SOČASNEGA abstraktnega in konkretnega mišljenja, v primeru nagonskega, in tudi človejaškega, potemtakem, sveta), bodisi zaradi psihične obolelosti (sem že zapisoval, večkrat, da se hudo psihično obolelo, četudi razumsko zasnovano, bitje izkazuje na povsem enake načine, kot se izkazuje absolutna večina »človeštva«)… in ni moč dospeti, ker se do takšnih ugotovitev (spoznanj) ne da priti neposredno, »naravnost«, zgolj s pomočjo čutnega zaznavanja (denimo: kako, za vraga, lahko dospem do psihe nekoga, neposredno? Jo lahko vidim, otipam, vonjam, okusim, slišim? Ne morem! Potem mi ne preostane drugo, kot da na osnovi izkazovanja določene osebe, torej na osnovi POSLEDIC psihičnega stanja, dospem do samega vzroka, do psihe kot take… in mi to dospetje omogočata le dve zadevi /ker NIHČE, še najmanj pa obolela oseba, NE ZMORE PRITI do svoje podzavesti, da bi, naknadno o njej, komurkoli, razlagal/: zadostno poznavanje »narave«, torej /tudi/ živalsko-človeškega sveta, zakonitosti, po katerih poslujeta, in zmožnost logičnega razmisleka, zmožnost razumevanja, zmožnost – na osnovi že poznanega – domnevati o nečem, predstavljati si ta nekaj… pri čemer, to pa sploh ni nepomembno, MORAM vsakokrat, sproti, SLEHERNO SPOZNANJE PREVERITI V PRAKSI, v življenju, se prepričati, če zares velja za vse primere, in v vseh primerih, in ga šele takrat, ko vidim, da se izkazuje v podobi pravil/a, lahko sprejmem v podobi pravilnega, verodostojnega, takšnega, kakršnega lahko, v vsakem trenutku, podkrepim, zagovarjam, ubranim… z ustreznimi argumenti!)… v takšnih primerih pa še kako velja železnosrajčnost, za navade. Kakopak…

Kadar pustiš prepričanega v njegovi svobodni volji, kadar ne počneš nasilja nad njim, in ga, (kakor so Turki spreobračali v janičarje) ne zdresiraš v neko drugo, drugačno prepričanje, s katerim spočneš le to, da ga iz enega (miselnega) suženjstva prestaviš v drugo, v svoje. Kakor je, če se ne motim, storil (po bajkah, zapisanih v ustrezni literaturi) Kristus, s »krščanskim svetom«: ga je osvobodil spod jarma, in v povračilo zahteval, da sledijo (tozadevno »osvobojeni«, »svobodni«) njemu! Težka osvobojenost, svoboda, kadar MORAM nekomu slediti, upoštevati njegova mnenja, napotke! Ali, če še drugače zapišem: tam, kjer NI RAZUMA, tam pojasnjevanja ne zaležejo, tam svet funkcionira v okvirih prepričanj, takšnih, ki, v bistvu, sploh NE USTREZAJO DEJANSKIM STANJEM, tistemu, čemur pravimo – resnica!

Prvi (in edini) NE… pri razumsko zasnovanih bitjih navade (z izjemo tistih temeljnih, omenjenih v prvi trditvi) ne obremenjujejo v podobi absolutno zapovedanega.

Tu takoj dopolnim samo pojasnilo, torej besedilo, ki je zapisano v (neposredno) zgornjih vrsticah, kajti… to, da plavaš tako, kot je potrebno plavat, da nekam dospeš, to je, bojda, edini način (uspešnega) gibanja skozi vodo (kadar nisi na čolnu, na primer), potemtakem mi je povsem LOGIČNO, samoumevno to, da moram gibati, da moram mahati, zamahovati, če želim nekam priti… potemtakem to (in vsa takšna) navodilo ne sprejemam (več) kot zapoved, pač pa kot – preprosto, razumu sprejemljivo dejstvo!

Kako deluje razum? Predvsem zadržano, kritično, kajti – MORA razmisliti o zadevi, vsebini (o VSEM, s čemer se srečuje), MORA preveriti pravilnost te vsebine (to pa lahko naredi le tako, da ugotovi, če se vsebina, katerakoli, tudi dejansko izkazuje na načine, na kakršne naj bi se izkazovala na temelju slišanega, pre/branega, na/učenega), potemtakem, če zapišem drugače: RAZUM FUNKCIONIRA NA TEMELJU DVOMA!!!!!!!!! Za vse, kar sprejme kot dejstvo, kot resnično(st), mora pridobiti ustrezne dokaze, šele po tem (ko jih pridobi, ko lastno ugotovitev preverja, na način, da jo najprej skuša spodbiti – torej išče neke argumente, zaradi katerih ugotovitev ne bi »delovala«, bila sprejemljiva – nato šele, če mu izpodbijanje nikakor ne uspe) neko spoznanje, ugotovitev sprejme v podobi dejstva, resnice, in je šele tedaj lahko prepričan v to, da je res, kar je dognal (povsem nasprotno od nagonskega sveta, ki je povsem nekritičen do /lastnih/ prepričanj, ki o njih niti ne razmišlja, kaj šele, da bi vanje po/dvomil!)! In zmore, vedno, to svoje prepričanje tudi podkrepiti z argumenti, da zmore razložiti, pojasniti, zanj izkaz(ov)ati povsem praktične, življenjske primere, v podobi pravil (torej tistega nečesa, kar velja za vse /neke obravnavane, konkretne/ vsebine in tudi za njih celoto, za njih seštevek, če želiš)!

Mislim, da tu dodatne besede niso potrebne.

Edina kombinacija, torej edini DA in NE… kajti tudi pri razumsko zasnovanih bitjih, a psihično »zaznamovanih« (poškodovanih, obolelih), obstajajo navade, ki so »železna srajca«, četudi to ne bi smele biti (ko bi možgani zmogli zares razumsko delovati, na teh področjih).

Obstajajo (razumsko zasnovani) posamezniki, in jih sploh ni malo (znotraj razumske zasnovanosti), ki se izkazujejo kot kombinacija razumskega in nagonskega sveta. In takšno, kombinirano izkazovanje, priča zgolj o eni sami zadevi: o psihični okvarjenosti tistih, ki se na tak način izkazujejo, kajti…

Si že videl psa, mačko, slona, ptico, mravljo… katerokoli bitje, ki bi se izkazovalo kot ne-pes, ne-mačka, ne-slon, ne-ptica, ne-mravlja, skratka, ki bi se izkazovalo v nasprotju od izkazovanj, značilnih za celotno vrsto (kateri bitje pripada) in s tem za SLEHERNEGA posameznika v njej?!!! Jaz do takšnega spoznanja (še) nisem dospel, in dvomim, da kdaj bom, kajti ko bi (videl takšno bitje), potem bi se (mi) vsa pravila po katerih posluje vse na tem svetu, vse naravne zakonitosti, dobesedno – zrušile, ne bi več mogle veljati! Potemtakem bi se MORALO sleherno razumsko zasnovano bitje, v kolikor bi bilo z njim »vse v redu«, izkazovati, VEDNO, povsod – razumsko (na temelju že omenjenega dvoma in potrebe po ugotavljanju, preverjanju ugotovljenega)!

Pomniš, da sem (tudi tukaj) zapisal o tem, da se psihično obolelo (a sicer razumsko zasnovano bitje) zmore izkazovati tako, kot se izkazujejo nagonsko zasnovana bitja, da razmišlja in ravna na načine razmišljanj in ravnanj nagonskega sveta? Pomniš, dobro, kajti – tu gre za natanko taisto!

Gre, bolj konkretno, za posameznike, ki so sicer (v svojem otroštvu, v obdobju lastnega odraščanja, v času dospevanja do lastne /in vsaj relativne, tudi ekonomske/ neodvisnosti) sicer imeli, načeloma, možnost »imeti svojo voljo«, »razmišljati po svoje in svoje misli izpovedovati«…načeloma, a po določenih vprašanjih, na določenih področjih te svobode NISO IMELI (je niso smeli imeti!), obstajale so neke »tabu« teme, pri katerih ni bilo pregovarjanja, pač pa je veljal »prav« močnejših, »prav« odraslih, »prav« okolja, pa… če si hotel biti priden (in nagrajen, ali vsaj pri miru puščen ter nekaznovan!), potem si moral ta »prav« upoštevati, ga za svojega sprejeti, se po njem tudi izkazovati, tako v besedah (mislih… to, kar govorim, naj bi bil odraz tistega, kar mislim), kakor v dejanjih. Ja, navada je »železna srajca«, in kadar nekaj dovolj dolgo ponavljaš, takrat… hopla, Janez, kar si se, kot Janezek, naučil, to danes izkazuješ!

Katera so ta področja, znotraj katerih se izkazuje psihična okvarjenost (sicer razumsko zasnovanih bitij)? Različna so, in odvisna izključno od okolja, katerega vpliv je prevladoval, v osebnostnem formiranju nekega posameznika, a najpogosteje se, kot takšna, izkazujejo: področje verovanja (v nadnaravne sile, v boga), področje (nacionalne ali katerekoli druge) pripadnosti plemenu, na področju predstave o tem, kako naj bi se odrasli čustveno izkazovali (običajno z brzdanjem čustvenega izkazovanja, potemtakem – povsem v nasprotju z naravnim, z logičnim, s potrebnim za to, da ne zapadeš v /še hujše psihične/ težave)! In…

Na vseh teh področjih se takšni posamezniki izkazujejo v POPOLNEM NASPROTJU OD LASTNE (siceršnje) ZASNOVANOSTI, v nasprotju s pravili (razumske vrste), ki o dvomu, preverjanju, o »v realnem, praktičnem, otipljivem svetu dokazovanju«… govorijo.

Je to hudo, življenjsko hudo? Zanje, za okolje?

Takole: v kolikor psih. okvarjenost ni tako huda, da še bolj korenito poseže v izkazovanje posameznika, ta posameznik zmore (po vseh ostalih vprašanjih, na vseh ostalih področjih) povsem razumsko delovati, četudi je res, da sta tako njegov razum (razumske zmožnosti) in čustvovanje (tovrstne zmožnosti) okrnjena, prizadeta, obremenjena, posledično – manj zmožna (o tem sem tudi v Kako »brati« Gaussovo krivuljo, tam, kjer sem o »genijih« in o tistih, ki bi lahko postali »geniji«, a zaradi določenih dejstev to nikoli ne bodo postali) relativno normalno živeti. Resda je njegovo živetje nekolikanj manj lepo, kot bi bilo, ko bi zares bil sam svoj (deloma je v lasti tistih, ki so ga, s svojimi prepričanji, zasužnjili, ga za sebi podobnega, sprejemljivega naredili, ga v ne-jaz spremenili), a – dokler gre, gre. Je pa ena sama težava, ob tem, težava, ki jo lahko opišem takole…

Sleherno ner(azr)eševanje obolelosti, tudi in predvsem psihične, s časom samo slabša objektivno stanje (da, jamčim, poznam tudi takšne, ki sicer zmorejo razumsko, a se, prav zaradi določenih prepričanj, katera jim vladajo, začenjajo enoplastno, nerazumsko izkazovati pri povsem banalnih, logiki povsem preprostih vprašanjih, začenjajo, potemtakem, videvati določene zadeve le z enega samega zornega kota /tako kot to počne nagonski svet/, in jih, temu ustrezno, tudi obravnavajo, pomeni, da jih obravnavajo – napačno!), kar pomeni, da bodo, s časom, postali še manj umsko (čustveno) zmožni, bo njih stanje samo slabše, lahko, v končni fazi, povsem potonejo v svet nagonskosti! Žal.

Bodi dovolj, po tem vprašanju. Če si zmogel razumeti, dobro, če nisi – živi dalje, po svoje, kakopak!

Le še pozdrav: živelo okolje, živeli vsi »ta pametni narodi« sveta, živela neumnost! Le kaj bi svet brez tebe?! Bi postal – normalen?