Umeščanje na družbenih lestvicah, "odlika" nagonskih bitij

Popolnoma vseeno je, katero, nagonsko zastavljeno, bitje vzamemo za primer, kajti – vsa delujejo po povsem enakih načelih, pa vzemimo za primer volkove. Njih značilnosti naj bi bile med bolj znanimi, potemtakem so primerna podlaga za uvodno pojasnjevanje.

Volkovi večinoma, celo praviloma, živijo v krdelih. Tako jim je lažje, družno lovijo, zaradi česar imajo večje možnosti ulova. Družno branijo svoje ozemlje, mladiče, zaradi česar imajo več možnosti za ubranitev branjenega. Družno skrbijo za mladiče, zaradi česar je več možnosti, da mladiči postanejo odrasli (volkovi).

Za to, da lahko živijo v svoji sobivanjih, se mora večina odpovedati določenim (svojim) željam, pričakovanjem, celo zahtevam. In to odpovedovanje je cena, katero morajo plačevati za ugodje in varnost, ki ju zagotavlja krdelo. Pomeni, če prevedem, da njih pripadnost temelji izključno na interesu (slehernega) posameznika, in dokler je ta interes relativno ugodno »hranjen« (je zagotovljeno njegovo uresničevanje), do tedaj bo posameznik svoja ravnanja izkazoval v okviru ravnanj (obnašanj) skupnosti. Bo, po domače, »tulil z (vsemi ostalimi) volkovi«. Potemtakem jih v skupnost ne povezuje nič drugega, kot seštevek sebičnosti (vsak sebi želi čim bolj ugodno, varno življenje) in nezmožnosti samostojnega (pre)živetja, potemtakem niso zares socialna bitja (ki bi želela, zaradi druženja samega /in brez pričakovanja nekih, zase, sebi, koristi, izhajajočih iz skupnosti/ deliti prostor in čas s preostalimi člani skupnosti), pač pa se kot socialna bitja izkazujejo le zaradi tega, ker sami ne zmorejo! Zaradi interesa torej.

Da bi smeli obsta(ja)ti znotraj skupnosti, se morajo ravnati po njenih pravilih. Pravzaprav po pravilih tistih »grdih zgoraj«, vodilnih samca in samice. Pomeni, da nimajo ravno neke absolutne svobode, kakršna naj bi, po prepričanju človejakov, obstajala povsod, v naravi, in o kakršni zase sanjajo taisti človejaki. In, ne boš verjel, tudi vodilna samec in samica nimata lahkega življenja, s svojo tozadevno, svobodo: nenehno jo morata braniti in izključno od njunih sposobnosti je odvisno, kako (če sploh) bo krdelo funkcioniralo. Pomeni, da se morata nenehno izkazovati, da morata biti nenehno »na delovnem mestu«, in ta, ki nekaj MORA, ta, zagotovo, nima niti takšne svobode, da bi si lahko počitek privoščil, morda dopustovanje, kadarkoli, in kakorkoli bi si to (za)želel. Z drugimi besedami: tudi v naravi NI absolutne svobode!

Kakor v vsaki nagonski skupnosti, tako tudi v volčji prihaja do trenj, konfliktov, na eni strani, in do ravnanj, ki so značilna za vse tovrstne združbe. Prihaja do sporov, ki so, večinoma, razrešeni z učinkovitejšimi zobmi (močnejšega), in prihaja do prilizovanja, podrejanja, dvoličnosti… do vsega, kar je moč ugotavljati, aleluja, tudi v človejaškem okolju, kajti – v kolikor nisem (osebnostno) dovolj močan, v kolikor se z nekimi (drugimi) svojimi značilnostmi nisem zmožen (kot boljši od nekega drugega) pokazati, potem moram »lesti v rit«, da me ta drug sprejema v svoji bližini, in mi, s tem, odstopi delček svojega prostora (ga podeli, z menoj).

Znotraj krdela je veljava posameznika utemeljena na zmožnosti »biti močnejši (spretnejši, pretkanejši, tudi prilizovalski)« od nekih drugih, in tisti, ki se, v, vseh naštetih, »odlikah« najbolje izkazujejo, tisti imajo možnost postati vodilna samec in samica. Ki zmoreta imeti vse, kar volčjemu sobivanju šteje: moč odločanja (položaj vodilnega), pravico do parjenja, s tem, posledično, skupnost, na čigar plečih bodo mladiči vodilnega para lahko odraščali, se zabavali, študirali…, sitost (le kdo se najprej naje, če ne tisti, ki je »pri koritu«?). In bi se dalo zapisati tudi drugače: več kot imaš (vsega naštetega), več veljaš, potemtakem je, TUDI pri volkovih, imetje (posedovanje) tisto, kar vsakemu posamezniku določeno (njegovo) vrednost daje. Natanko tako, kot v svetu človejakov.

Kakopak, tudi volkovi niso zadovoljni s tem, da ima sosed boljši avto, pa skušajo do takega, boljšega, avtomobila, dospevati tudi sami. Kadar jim uspeva, vsaj približno, so (na družbeni lestvici), vsaj tozadevno, enakovredni drugim, kadar jim ne, takrat pa pride do nezadovoljstva, ki se konča bodisi z izločitvijo iz krdela, bodisi s frustracijo, z dokončno podrejenostjo skupini (vodilnima njenima članoma, ki postavljata, vsem, pravila igre, in slehernemu posamezniku, ki, znotraj teh pravil, in znotraj časa in prostora, ki ga s krdelom deli, tudi sebi, in zase, določene privilegije prigrize).

Da bi bil nek volk izločen iz skupnosti, takrat se mora kot (njej) nesprejemljiv izkazati, bolje – izkazovati. Mora izražati konstantno, trajno nezadovoljstvo v odnosu do skupnosti, mora biti (trajno) nekaj drugačnega, se mora, trajno, izpostavljati, in s tem tvegati tudi edino, kar zares ima – svoje življenje. Pa takšno upiranje lahko rezultira le na dva načina: v kolikor je upornik zares zmožnejši od vodilnega para, takrat bo naredil družben prevrat, in se sam povzpel na oblast (da bo, od takrat naprej, po njegovo), v kolikor temu ni tako, bo moral, v najboljšem primeru, na svoje!

Za ta »na svoje« je potrebno malo več kot le »biti tak, kakršen so (pre)ostali«, potrebna je, prvenstveno, zmožnost samostojnega življenja! Pa se rado izkaže, pri takšnih odhodih iz (volčjih) skupnosti, da tisti, ki je skupnost zapustil, kmalu ugotovi, da sam ni zmožen (u)loviti (si zagotoviti zadostitev temeljnih življenjskih potreb), da se sam ni zmožen (u)braniti, da, sam, krepko bolj tvega poškodbe, posledično nemoč, in lakoto, v končni fazi tudi pogin. In se, v takšnih primerih (ki pa so večinski, med vsemi tistimi, ki se znajdejo izločeni iz svojega, matičnega, okolja) pripeti, da si nezadovoljnež, preprosto, poišče neko drugo, novo krdelo, neko drugo sobivanje, v katerem pa, groza, kajne, vse funkcionira po natanko istih pravilih, kakor je funkcioniralo v osnovnem krdelu! Pa se mora »odpadnik« nenehno izkazovati s svojo pripadnostjo, temelječo zgolj na (njegovem, posameznikovem) interesu, v kolikor želi (vsaj) (pre)živeti.

In obstajajo, redki sicer, a kljub temu, tisti, katere poznamo pod nazivom »volk samotar«. Posamezni volkovi, ki živijo svoje (osamljeno) živetje, in ki (tudi) morajo, pa še kako, upoštevati določena pravila narave (kot zaokrožene celote), v kolikor želijo v njej (pre)živeti (pomeni, da tudi oni poznajo tisti MORAM, ki nasprotuje ugotavljanju neke, zgolj v teoriji možne, absolutne svobode), predvsem pa morajo izkaz(ov)ati neko, niti ne tako pogosto, zmožnost, zmožnost – obstati izključno zahvaljujoč lastnim sposobnostim! Da, takšni »samotarji« pa zares morajo pokazati tisti »iz kakšnega testa so«, oni se ne morejo zanašati na udobje in varnost, ki ju prinaša sobivanje.

Povlecimo vzporednico, in se preselimo v svet dvonogega bivanja.

KAR (KOLIKOR) IMAŠ, TOLIKO VELJAŠ. V vseh časih EDINO, temeljno, merilo človejakov! Iz katerega, neizogibno, sledi nezadovoljstvo, v primeru, kadar imajo drugi več od tebe. Kadar so, zaradi tega, s čemer se kažejo (kažejo pa se NE s samimi seboj, s svojimi zmožnostmi, pač pa z imetjem, z možnostjo so/odločanja, z videzom, s »položajem«) prikrajšani, vsaj tozadevno, po njihovem mnenju (pravzaprav bi bilo pravilneje, ko bi zapisal, da ta občutek prikrajšanosti ne temelji na objektivnih dejstvih, ko bi zapisal, da naj bi bilo tudi imetje neposredna posledica izkazanih sposobnosti, ne pa zgolj želje-po-imeti, po biti-nekaj-več).

V čem, v kom vidijo človejaki elite? Še NIKOLI nisem zaznal, da bi pod elitami obravnavali neke profesorje, uboge, v skromnih okoliščinah živeče, neke, na primer, od pomanjkanja crkavajoče umetnike, neke tretjerazredne nogometaše… NE, njih elite (in njih elitni) so tisti, katere je moč prepoznati po tem, da IMAJO (denar, udobje, moč odločanja, možnost kolikor toliko lagodnega življenja). Pomeni, da so se človejaki zmožni izkazovati/dokazovati napram drugim (človejakom) izključno po nekih zadevah, ki ne »zrastejo« v njih samih, ki niso njih sestavni del, z nekimi nadomestki, z nečim otipljivim, materialnim.

In dobesedno vse (tudi glede sobivanja), o čemer si (pre)bral pri opisovanju volčje skupnosti, velja tudi za človejake, le da se le-ti (zaradi drugačnih okoliščin živetja, zaradi drugačne telesne podobe) izkazujejo, zgolj na videz, drugače od volkov (ali katerihkoli drugih, nagonsko zasnovanih, bitij).

Človek, razumno bitje, skupnost potrebuje predvsem zaradi tega, ker JE socialno bitje, ker šele z delitvijo veselja zmore taisto veselje zares doživljati, ker šele s tem, ko skuša nekomu odvzeti del njegove žalosti, zmore biti vsaj malček umirjen ob tem, da to žalost ugotovi (ugotavlja)… zmore pa, v otipljivih podobah, živeti povsem izven skupnosti (fizično sicer težje, ker se večinoma nima kam umakniti, živi pa povsem svoje življenje s tem, da ni del izkazovanj, prepričanj, mnenj… večinskega sveta, ki ga obkroža).

Človek, razumno bitje, nima potrebe (vsaj takrat ne, ko je že formiran v podobi odrasle, zrele osebe) po tem, da bi se umeščal na družbenih lestvicah, še posebno ne na lestvicah (in na načine), kakršne veljajo za človejake, kajti – ko bi to (tako, po človejaško) počel, potem bi se izkazoval na način, kateri mu je ne samo nesprejemljiv, pač pa predvsem (na)gnusen!

In človek, razumno bitje, nima potrebe po tem, da bi se z materialnim izkazoval, ker – zmore, na temelju lastnih zmožnosti, ustvarjati določene vsebine, s katerimi iz(po)polni lastno življenje, s katerimi samemu sebi izkaže to, da ne obstaja v prazno (in v praznem), s katerimi, ne nazadnje, samemu sebi pridela tisto potrebno zadovoljstvo, katero moč za življenje daje.

Potemtakem je človek, razumno bitje, neke vrste – »volk samotar«?

Če si nezmožen ugotavljati, prepoznavati vsebine, in presojaš le na osnovi videnega, potem bi bil najbolj enostaven odgovor, na to vprašanje, tisti »recimo«. V nasprotnem pa: NE, človek, razumno bitje, NI volk, v ničemer ni volku podoben (razen v zmožnosti relativno samostojnega življenja), predvsem pa – človek, razumno bitje, ne živi »samotarsko« zaradi tega, ker se v skupnosti ni uspel »prebiti višje« (na nekih družbenih lestvicah), pač pa zaradi preprostega razloga – ker je tako vražje redko poseljen na tem planetu, da komajda, tu in tam, sebi sorodno bitje sreča… in ker se mu večinsko okolje, kakor sem že zapisal, g n u s i! Pa nima (ne more) drugam, kot v (lastno) osamelost.