Tudi jaz bi šel stavkat... ko bi imel čas

»Tudi jaz bi šel stavkat, zato da bi bilo drugim bolje, in s tem seveda tudi meni. A nimam časa, ker hodim delat.«

Trditev, ki jo zapiše človejak, in jo v javnosti obelodani, češ – vidite, kakšen altruist sem, kako sem plemenit, dober, pošten. In trditev, ki jo obča človejaškost sprejme kot povsem samoumevno, logično, celo všečno, in prek katere vidi tozadeven altruizem, plemenitost, dobroto, poštenje, vendar…

Ta, iz dejanskega povzeta trditev, izkazuje, zares, le dve stvari: neresnico (potemtakem LAŽ) in nelogičnost (potemtakem NEUMNOST, tako zapisovalca, kakor vseh tistih, ki v trditvi karkoli pozitivnega vidijo). In, kakopak, pojasnim, čemu na pričujoč način obravnavam zapisano (trditev)…

Vzemimo najprej njen prvi del, tisti »tudi jaz bi šel stavkat, ZATO da bi bilo DRUGIM BOLJE, in, s tem seveda tudi meni«. Iz tega dela bi se dalo sklepati, da je temeljni motiv tistega, ki to trdi, ta, da bi nekaj (karkoli) počel (naredil) zaradi tega, da bi DRUGIM (s svojim početjem) koristil. Kakopak, ob tem bi tudi svoj lonček (sebi, zase) pristavil (ne pozabi, prosim, tega lončka, boš o njem lahko razmišljal nekoliko kasneje, ko boš o človekovem izkazovanju bral!).

Pomeni, da v tem delu trditve njen zapisovalec, kot motiv (razlog) nekega svojega početja, izpostavlja INTERES DRUGIH (ne sebe)! Zdaj pa poglejmo še drug del, taiste trditve…

»A nimam časa, ker hodim delat.« Čemu hodiš delat? Zato, da sebi (zase) zaslužiš, da sebi (zase) zagotoviš (čim bolj nemotene) pogoje živetja. Pomeni, da ne greš stavkat »samo« zaradi tega, ker LASTEN INTERES postavljaš PRED interes (nekih) drugih! Pa, če poenostavljeno zapišem…

S tem, ko zapisana trditev, kot celota, izkazuje popolno nasprotje (med prvim in drugim njenim delom), s tem se izkaže ne samo kot navadna NERESNICA (saj drug del trditve zanika prvega!), pač pa tudi kot NEUMNOST, saj skuša združiti dva (sestavna) dela (ene in iste) celote na način, da bi bila združitev logično sprejemljiva, a – ni!

Zdaj pa poglejmo, kako se (na obravnavanem področju) izkazuje človek.

Pomisli na razne znanstvenike, umetnike, idealiste (mislece), zagotovo si (vsaj) slišal o tem, kako, v kakšnih okoliščinah so živeli. Predani svojemu početju (delu, prizadevanjem) so se (nemalokrat) znašli v nezavidljivih (življenjskih) okoliščinah, celo crkavali so (dobesedno) posamezni, zaradi pomanjkanja. In živeli pod nenehnimi pritiski, včasih tudi grožnjami, porajajočimi se s strani (večinskega) okolja. Določeni so celo z »glavami« plačevali to, kar so počeli. Pomeni…

Da je (bilo) naštetim v prvem planu njih delo (početje), za katero so bili pripravljani tudi lastne interese, lastna življenja izpostaviti, jih tveganjem predati! NISO MISLILI NASE, pač pa na tisto, kar so počeli, na rezultate, h katerim so težili… in, praviloma, so (bili) ti rezultati usmerjeni v občo, splošno dobrobit.

Ti, redki posamezniki, nikakršnega svojega lončka niso pristavljali, sploh ga v mislih niso imeli, ko so zastavljali, in izvajali, svoja početja. In so bila, pri njih, njihova početja SKLADNA Z NJIHOVIMI BESEDAMI, dejansko so (bili) altruisti, samim sebi verodostojni (potemtakem pošteni), dobri, plemeniti.

Zdaj pa primerjaj človejaška pojmovanja (in načine izkazovanj) in izkazovanja teh (preredkih) posameznikov, pa povej – se ti, vsaj malo, prvi ne (za)gnusijo?!