"Glasba je matematika"

Nocoj sem, že ne vem katerič, slišal trditev, zapisano kot naslovno. In sem se, ob slišanem, tudi tokrat, odzval na enak način, z – bedarija!

Dejansko ne vem, katerim idiotom uspeva, in to krepko, svet onesnaževati s svojimi vele(ne)umnimi »spoznanji«, vem pa, kakšno odjemalstvo je potrebno, da te (in takšne) bebavosti zaživijo: obstoječe, večinsko.

Res je, glasbo se da obravnavati (pojasnjevati) matematično, a je res, da jo je moč razlagati tudi fizikalno (s potiskom oz. tlakom, denimo), biološko (z glasilkami, ustno votlino, na primer), kemijsko (s kemičnimi procesi, kateri se izkazujejo v podobi tistega, čemur pravimo čustvovanja), celo sociološko (kot, recimo, potrebo in/ali podobo sobivanja, četudi »le« z naravo)… in verjetno bi tudi preostale vede priskočile, hipoma, ter prikazale način, na kakršnega bi bilo moč glasbo pojasnjevati po njihovo, potemtakem (in na osnovi takšne, idiotske »logike«!) glasba ni samo matematika, pač pa je tudi fizika, biologija, sociologija… in vse ostalo, ne nazadnje, glasba je, potemtakem, predvsem filozofija, mati (vse/h) modrosti (oz. ved)!

Tumpasto bi bilo, seveda, ko bi kaj takega trdil, nič manj, kot je tumpasta trditev, da je glasba matematika!

Med obema, torej med glasbo in matematiko, so celo takšna nasprotja, da ne bi nikdar zmogla dovoliti poenotenja tega, med kar butci enačaj postavljajo. Denimo…

Matematika je povsem razumska veda, hladna, brezobzirna… celo neobstoječe si izmišlja, da ga v obstoječe spreminja, medtem ko je glasba izrazito čustveno pogojena, in konkretna, otipljiva, v smislu, da mora obstajati, v kolikor jo želimo slišati!

V matematiki obstaja NIČ, obstaja celo MINUS oziroma NEGATIVNO ŠTEVILO… česar v glasbi, in v naravi nasploh, ni. Preprosto, če je nekaj »nič«, potem ga, preprosto, NI. In tudi manj od tega NIČ, v smislu negativnih števil, NI.

Ja, kaj pa, na primer, stanje na bančnem računu, tisti vsem znan »minus«?! Kako trdiš, da minus ne obstaja, ko pa ga vsi poznamo?!

Potrebno je razlikovati med dejanskim obstojem, in obstojem, ki zmore biti »dejanski« samo zaradi tega, ker – biva v naših glavah, ker je del določenih dogovorov, normativov. In ker je večinski svet nerazumen, potemtakem butast, kadar hiti ugotavljat dejanska stanja, ni nič čudnega, da tudi med temi normativi, na povsem »glasbeno-matematičen« način, mrgoli »genialnih« stvaritev, na temelju katerih je, na primer, povsem »normalno« (bolje: običajno) to, da živiš prek lastnih zmožnosti, da kupuješ takrat, kadar nimaš s čem dolga poravnati, da živiš, če poenostavim, povsem nezrelo, neodgovorno, nerazumsko (bolje: butasto)!

Matematika je matematika, večini nič kaj ljub način našega opredeljevanja. Glasba pa naj kar glasba ostane, prija, malodane vsem, četudi se jo kak matematik loti (za)igrati!