Domišljija,
lepa, praktična zmožnost »predstavljati (zamišljati) si nekaj (karkoli) in to
početi zavedajoč se tako tistega, kar si predstavljam, kakor tudi (obenem, sočasno)
tistega, čemur pravimo realnost (svet objektivnih dejstev)«.
Da,
kadar je govora o domišljiji, takrat je pomembno to, da predstave (tisto, kar
si zamišljam) zmorem voditi, jih usmerjati, potemtakem zmorem nad njimi
izkazovati nadzor, in da bi to zmogel, se moram – zavedati tega, kar počnem!
Tako da – sanje spominjajo na samo domišljijo, vendar, ker se odvijajo povsem samodejno,
torej »same od sebe« in brez tega, da bi jih zavestno usmerjal, to niso!
Domišljija
se zmore izkazati kot nehvaležna zadeva. Denimo, če zgolj ta, banalen primer
omenim, kadar bereš knjigo, nato pa si (po prebrani knjigi) ogledaš tudi film,
posnet po zgodbi, ki je v knjigi opisana. Namreč – med samim branjem »gledaš«, »vidiš«
to, o čemer bereš (včasih branje celo, za nekaj časa, odložiš, in se, namenoma,
prepustiš »sanjarjenju«, povezanem s tistim, o čemer si prebral, in se prepustiš
na način, da podobe – pa ne samo tiste, ki so ti bile, kot opisane, dane potem
branja – dobesedno oživijo, tudi samega sebe zmoreš vključiti v »film«, ki se
ti vrti pred /odprtimi/ očmi, skratka, po/doživljaš nekaj, in to počneš tako,
da te pri tem po/doživljanju nihče in nič ne omejuje, tudi čas ne, pa lahko
zgodbo v neko svojo smer popelješ, in jo na mnoge druge načine popestriš,
obogatiš…), kasneje pa gledaš film, ki ga je nekdo posnel bolj ali manj zgolj
na temelju zapisanega (torej na način, kakor je v sami knjigi opisano), na
temelju tistega torej, kar si sam že prebral, in na osnovi česar si samemu sebi
(domišljijski) film »posnel«, pa – ker je tvoj film vseboval doda(t)ne stvari,
osebe, okoliščine, medtem ko ti film, ki si ga gledal v kinodvorani, ponuja le
tisto osnovno (v knjigi zapisano) različico, ki je krepko bolj skromna,
suhoparna, si, malodane obvezno, po ogledu filma – razočaran. Preprosto, nisi
videl tistega, kar si pričakoval, da boš!
Generalno
gledano je domišljija, vsekakor, nekaj lepega, pozitivnega! Načeloma jo je moč
zaslediti pri vseh majhnih otrocih, kasneje pri večini presahne, ugasne, je ni
(vsaj ne v uvodoma opisani podobi, v podobi zavestnega usmerjanja
predstavljanja, zamišljanja). O domnevnem razlogu te presahnitve sem zapisal v
rokopisu »Vesolje, živeče umiranje« pa, če koga zanima, naj si to zapisovanje
poišče (na taistih straneh, na kateri bere ta zapis).
Domišljija
potemtakem omogoča življenjsko popestritev (obenem omogoča, raznim »iznajditeljem«,
»odkriteljem«, da si tisto, o čemer odkrivajo, zamišljajo, predstavljajo še
preden dobi svojo dejansko, materialno podobo… na povsem enak način je moč »videti
v čas«, je moč predvidevati razpletanje »zgodovine« oz. njenih posameznih
delov, ki, po pravilu, drug drugemu sledijo, obenem pa izhajajo iz določenih
stanj, katera so že prevečkrat zapisovana, tudi v učbenikih, le prepoznati jih
je potrebno, v fazi njihovega nastajanja, posledično logično sklepati o njihovem
razpletanju, pa že – »razumeš zgodovino«, se iz nje nečesa /dejansko/ naučiš,
ti je uk koristil), in ta popestritev se izkazuje ne le ob tem, ko ti nekdo
drug usmerja »sanjarjenja« (pri odprtih očeh, v budnem, zavestnem stanju), pač
pa tudi takrat, ko utrujen sedeš v naslonjač, in se prepustiš nekemu (svojemu)
domišljijskemu potovanju… se, s tem, razbremeniš nekih slabih občutkov, čutenj,
si polepšaš trenutke »sedenja v naslonjaču« (potemtakem se sprostiš, se
razbremeniš vseh tistih stresnih čutenj, ki so se nabrala medtem, ko si
utrujenost »prideloval«). Potemtakem…
Domišljija
omogoča tudi umik iz stvarnega sveta, pobeg v nek drug svet (lahko tudi
čas), nadzorovano, kakopak (še vedno si v stanju zavedanja!), in to
omogoča tudi vsem otrokom ter vsem tistim mladostnikom (in odraslim), ki so
razumsko zasnovani. Pomisli na otroka, ki se igra, sam, z nekimi svojimi
igračami, s katerimi se pogovarja, nanje prenaša (na njih izkazuje) določene
aktivnosti, povzete iz »realnega« sveta (termin »realen« je potrebno
obravnavati z določenim zadržkom, kajti tudi domišljija, domišljanje je nekaj
povsem realnega, obstaja, četudi ne v svojih otipljivih, čutilom dostopnih
podobah, a obstaja, potemtakem je realno!)…
In
domišljija je lahko tudi pribežališče, v kolikor otrok/mladostnik odrašča v
razmerah, ki so (mu) tako nemogoče (obenem pa fizično nima možnosti u/bežanja,
pred temi razmerami), da bi ga, v primeru, ko se ne bi imel (ne)kam umakniti,
dobesedno – sesule, tako psihično, kakor, posledično, tudi fizično! Pa…
V
kolikor so takšne, nemogoče, razmere neka trajnost, konstanta, in v kolikor
otrok/mladostnik razpolaga z zmožnostjo imenovano domišljija, v takšnem primeru
se bežanje odvija (vsako)dnevno, in vse pogosteje. V bistvu postane povsem »normalen«
( = običajen) način živetja, neka samoumevnost, na katero se tudi podzavest,
preprosto, navadi, se je nauči! In – kakor se nauči (taista podzavest) vseh
napotkov, prejetih po vprašanjih o tem kako hoditi, voziti kolo, se oblačiti,
kako sedeti pri mizi… in vsega ostalega (na)učenja… kakor ji ti napotki
postanejo povsem samoumevni, in na njih temelju povsem rutinsko hodiš, voziš
kolo, se oblačiš, sediš ob mizi… tako postane rutina tudi bežanje v svet
domišljije, postane rutina (dobesedno razumi sledeče:) izklop iz realnega
sveta!
V tem
svojem (domišljijskem) pribežališču si ta, ki beži vanj, ustvari nek(e) povsem
svoj(e) svet(ove). Tako, kot si ga (jih) je ustvarjal takrat, ko je bral
knjigo, in si zamišljal, po svoje, potekanje zgodbe. In v tem/teh
svetu/svetovih dobesedno »živi«, dejansko preživi del svojega »realnega«
življenja, taiste dele, katerih dejanskega poteka pa se nauči – NE ZAVEDATI SE
jih (če se izklopiš, dobesedno izklopiš, četudi »le« s pomočjo domišljije, če
se ji tako in toliko prepustiš, da te »odnese« nekam, kamorkoli, potem se, v
taistem času, ne moreš zavedati vsega tistega, kar se krog tebe zares dogaja… v
kolikor ne verjameš v možnost takšnega izklopa, potem pomisli o – nekom, ki se
zbudi iz narkoze, ali iz kome, o nekom, ki se zgolj zbudi, in niti slučajno ne
ve, kaj se je dogajalo medtem, ko je spal, o nekom, ki je bil tako pijan, da
potrebuje neke druge, da mu, kasneje, ko se strezni, povedo o tem, kaj je,
pijan, počel, ne nazadnje – o nekom, ki se je, po daljšem času, vrnil, denimo s
potovanja, in tudi ne ve, kaj se je v času njegove odsotnosti »dogajalo doma«).
Pomeni,
če zapišem še drugače: tisti, ki ne le pogostoma, pač pa redno beži v svoje
domišljijske svetove (so različni, različnim starostnim obdobjem, s tem
različnim življenjskih izkušnjam, primerni) in to počne tako, da dobesedno
izklopi lastno zavedanje (realnosti), tisti te svetove tudi dejansko živi, si
vse, kar ga obkroža, razlaga v okvirih teh, domišljijskih, svetov, tudi, posledično,
samega sebe. Povsem konkreten primer…
Že
nekajkrat sem zapisal, da sem odkril svojo zmožnost poseganja v psiho drugih
tako, da sem (o)zdravil določene psihične okvare (katere sem tudi spoznaval
medtem, ko sem nudil pomoč obolelim), in v okviru spoznanega je tudi tisto,
čemur se da reči razcepljena osebnost. Zdaj, sama stroka govori o tem, da se
najhujše podobe te razcepljenosti izkazujejo v okviru (če se ne motim) osmih
(8) podob (vsekakor govori, stroka, o enomestnem številu!), dočim sem sam
skusil primer razcepljenosti, ki se je izkazoval v tisočih in tisočih
(pod)podobah, pri čemer so bile tudi takšne, ki so se zavedale samo ure, morda
celo manj, celotnega svojega dejanskega (v fizičnem pomenu) življenja! In celo
takšne, ki niti lastnega imena niso vedele, kaj šele, da bi vedele o čemerkoli
drugem (dobesedno popolna praznina zavedanja!)! In sem, v okviru
taistega, doživel, ničkolikokrat, sicer (telesno) odraslo osebo, ki je bila
zase prepričana, da je stara dve, tri, štiri… leta! Pa je, posledično, in na
primer, mene videla ( = razumevala) v podobi palčka, mizo, stol, omaro… v
podobi palčkove (torej majhne/ga) mize, stola, omare… kajti: če sem jaz star/a
dve leti, potem sem še majhna/majhen, ne sežem na velik stol, ne sežem na
veliko mizo, ne zmorem odpreti velike omare in – če sem jaz, pri dveh,
majhen/majhna, potem si ti (op. p. jaz) tudi majhen, saj nisi bistveno višji od
mene, potemtakem – si palček!
Dopuščam
možnost, da je težko verjeti, v zapisano, vendarle je res! In se ta resničnost
izkazuje skozi vse, ampak dobesedno vse, kar (in kakor) dotična oseba počne, v
času, ko se nahaja znotraj neke, posamične, katerekoli podzavestne podobe. In
je, denimo, presenečena ob tem, da zna pisati (pri svojih, sicer domnevnih, a za
obolelo osebo še kako dejanskih) dveh letih… in je rokopis povsem otroški, in
so risbe, katere nariše, povsem otroške, in je vse, kar in kakor izkazuje (tudi
razumevanje, vsega in vsake posamičnosti) povsem primerno starostnemu obdobju,
v katerem se (znotraj neke podzavestne podobe) nahaja!
Kakopak,
takšna stanja je moč o/zdraviti, ne nazadnje, v kolikor to ne bi bilo možno,
potem bi jaz, trenutno, bore malo imel zapisovati, vsaj po obravnavanem
vprašanju. In je moč ozdraviti le v primeru, da jih (še) pravočasno odkriješ,
kajti v nasprotnem…
V
nasprotnem se lahko pripeti dvoje, pri čemer obe možnosti nista prav nič lepi.
Prvo, kar se lahko pripeti, je to, da se oboleli osebi povsem, do (samega)
konca »sfeclja«, da ji ni več moč nuditi pomoči (za to, da nekomu pomagaš, da
ga ozdraviš, potrebuješ, pri njem vsaj neko izhodišče, vsaj delček miselnega
delovanja, ki še zmore razumsko potekati, ki zmore (dejansko, ne zgolj domnevno,
človejaško) razumevati, pa, v kolikor te opore ni (več), potem…
In drug
primer, morebitnega razpletanja? Samomor. Predstavljaj si…
Predstavljaj
si samega sebe, da kamorkoli prideš, kjerkoli se znajdeš, kogarkoli srečaš… vsi
te poznajo (no, menijo vsaj, da te poznajo, ker če niti tvoje lastne obolelosti
niso bili zmožni ugotoviti, potem te prav nič ne poznajo!), vsi te nagovarjajo,
vsi ti zamerijo, ker »si, nekaj v zvezi z njimi (ne vem, njih rojstni dan, ali
dogovor, z njimi, o srečanju ob kavi, karkoli že) pozabil ali si (ga, ta
dogovor, obletnico… celo) namenoma spregledal«, ker se »delaš francoza« (ker,
objektivno, ne veš o tistem, kar se je, tudi v tvoji – a zgolj fizični –
prisotnosti zgodilo), ker, posledično, njih na laž postavljaš, s tem, ko jih
začudeno poslušaš, jim, morda, celo ne verjameš, ko ti razlagajo (tačas si sam
bil v nekem drugem, svojem svetu, in – boš pa ja vedel, zase, kaj ti počel,
tam, pri sebi?!)… predstavljaj si to, da se (v podobi dvoletnega otroka) čudiš
tistim, ki, pozimi, v mrazu, manejo dlan ob dlan, da ju pogrejejo, ti pa
(zavoljo svoje obolelosti, ki obvezno povzroča tudi izkazovanja na področju
telesa, t. im. psihosomatske bolezni), na primer, trpiš za okvaro, ki jo lahko
opredelimo kot nezaznavanje temperaturnih sprememb (da, v okončinah ne čutiš
mraza, da, lahko se kopaš v tako vroči vodi, da bi kdorkoli drug hipoma iz nje
roko potegnil)… kakorkoli, gledaš te druge, drgnejo si roke, tudi sam poskusiš
(da bi ugotovil, čemu si jih drgnejo), pa – ker nikakršnega učinka tega
drgnjenja ne zmoreš spoznati, ugotoviš, da je s temi drugimi »nekaj narobe«, da
niso normalni! In obratno, seveda, ti drugi taisto ugotavljajo o tebi, le da,
žal, praviloma tvojega odstopanja ne zmorejo prepoznati v podobi psihične
obolelosti, pač pa si ga razlagajo (vsak) po svoje.
Pa, če
vse skupaj nadgradimo. V kolikor se povsod in nenehno počutiš kot nek tujek, v
kolikor te začne vse več nekih (ki tebe poznajo, ti pa, v določeni svoji podzavestni
podobi, njih ne poznaš) drugih »čudno gledati«, te celo izrivati iz svojih
življenj, v takšnem primeru razočaranje neizogibno sledi razočaranju, vse manj
prostora ti ostaja, za neko nemoteno, ugodno živetje, količina negativnega
razpoloženja krepko preraste tista redka stanja, redke trenutke (občutenega) zadovoljstva,
na koncu ugotoviš – da na pričujoč način nimaš razloga za živeti, ti je prehudo
(samo živetje)!
Potemtakem
je domišljija negativna, če te v takšno stanje (lahko) pripelje?!
Ne, ne,
nikakor ne!
Kot
prvo, v takšna stanja te lahko pripelje le v obdobju odraščanja, takrat torej,
kadar ti objektivno ni dana (z)možnost izbire (med različnimi okoliščinami,
okolji, znotraj katerih živiš), kasneje… kasneje imaš možnost izbire, če ne
drugega (če se že fizično ne moreš preseliti drugam, nekam, kjer normalno
sobivanje kot možno dopuščaš, denimo na Mars), potem lahko vse skupaj pošlješ
naravnost »k vragu«, nadaljuješ živeti po svoje, se družiš z redkimi, ki jih
prepoznaš kot za so/druženje (sebi) ustrezne, počneš tisto, kar zmoreš početi
in kar te veseli, početi, pa na tak način pridobivaš tisto, za življenje, tako
potrebno zadovoljstvo, energijo, voljo…
Kot
drugo, domišljija je, tudi v opisanem primeru, zaščita, je varovalo, je tisto,
kar ti (vsaj v fizičnem smislu) omogoča – še naprej (pre)živeti, ne glede na
(krute) okoliščine, znotraj katerih se nahajaš! Pomeni, da te tvoja podzavest
(s tem, ko ti dovoli živeti v – tvoji, lastni – domišljiji), vsaj v določenih
pogledih, obvaruje pred zunanjimi posegi, na način, da vsaj ublaži njih
dejansko učinkovanje! Pa – ko ne bi imel, zmožnosti, imenovane domišljija, bi
te taisto okolje (ki te je v psihično obolelost pripeljalo) že prej (dobesedno)
psihično in fizično zlomilo, sesulo!
Vem,
zavedam se, težko verjeti, vendar – tudi jaz sem mislil, do nekaj časa nazaj,
da so »srednjeveške« metode v »civilizirani« Deželi (pa ne le v njej) le stvar
(davnih) spominov, ja, mislil sem tako. Žal – napačno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar