Polne vreče prazne sreče

Od popusta do popusta,

v nezadržno lačna usta,

od reklame do reklame,

zgolj rastoči kupi krame...

Več imeti, več hoteti,

več hoteti, bolj noreti,

glad praznine ne premine,

vir nenehne bolečine...

Vse življenje zgolj pehanje,

pusto, prazno, bedno sranje,

sreča v obledelem blišču

kraj dočaka na - smetišču.

Volitve županje

Pred durmi so nove volitve županje,

in spet tekmovanje razvnema svoj žar,

gre enim za upe, baje, in za sanje,

množe kandidati število utvar…

Ljubljanske v ospredju so, modno zveneče,

bi cela dežela zarajala v ples,

za svojega vsakdo, čez druge rohneče,

v poštenost razliva se pamet z nebes…

In zrem na te liste, na te kandidate,

na svetnike svete, je pester seznam,

že mnoge povzdignili smo unikate,

za vsako etapo še globlji je sram…

In vidi se gonja, in sliši se graja,

od kraja do kraja glasneje doni,

svoj čar nastopaštvo z lahkoto razdaja,

z verig vseh so snele se divje strasti…

So časi nevredni se v času rodili,

in vse bolj oplaja se v slabem vsa reč,

spod mask so obrazi se pravi razkrili,

smo znašli se, kaže, v preteklost hiteč…

V spoznanju...

Bili so še časi, ko sanje sem zbujal,

in barval jih v senci metuljevih kril,

še puh se mi v bradi nevidni je kujal,

v obetih sem Svetu bodočnost gradil...

In tekli so dnevi, in tekla so leta,

in žela spoznanja, gasila trepet,

kot zvezde so upanja, daleč presveta,

da bi v ničevosti zrla obet...

Poskušal sem vztrajno, čvrsto, neomajno,

usmerjal korake do tja, kjer je prav,

prav zlahka bilo je povsem običajno,

da sredi zagate povsem sam sem stal...

In tekli so dnevi, in tekla so leta,

in žela spoznanja, gasila trepet,

kot zvezde so upanja, daleč presveta,

da bi v ničevosti zrla obet...

Vogali so polni neskončne pravice,

za hrbti poštenost vre rado na plan,

ljudje so kot ptice, sedeče prek žice,

prestrašene v hipu frče daleč stran...

In tekli so dnevi, in tekla so leta,

in žela spoznanja, gasila trepet,

kot zvezde so upanja, daleč presveta,

da bi v ničevosti zrla obet...

S hinavščino nikdar se v ples nisem dajal,

zahrbtnost je čednost nagnusnih manir,

sem vse manj si upe v nek nov svet porajal,

krepil do dvonogih se mi je prezir...

In tekli so dnevi, in tekla so leta,

in žela spoznanja, gasila trepet,

kot zvezde so upanja, daleč presveta,

da bi v ničevosti zrla obet...

Zdaj vem, ne prepriča nihče me, zaman je,

iz bede le beda se v večnost plodi,

pospravil sem upe, zaklenil vse sanje,

in le še za redke skrbi me, boli...

Ničevost v ničevosti temo poraja,

ne zmore drugače, iz blata ne zna,

pa upanju upanje zgolj preostaja,

da tu in tam sonce bo vzšlo prek neba...

Nebeška bistrost

Je modno, da z neba, kot strela,

vsa vednost znajde se v glavi,

brez uka slednjega, brez dela,

kot bistrost, dana po naravi…

En sam hudič ob tem nagaja,

ko takšen um na pot zavije,

saj skozi usta se razdaja

izključno v zvenu bedarije…

Pokvečna

Kar človek je ta svet pognal,

zarisal je številna pota,

da bi korak mu ne zastal

in bi ne kazal se kot zmota;

odvrgel plašč je iz kocin,

omislil večjo si lobanjo,

da več neumnih bo vsebin

prav zlahka hkrati spravljal vanjo…

Odpravil se je na potep,

postavil se na zadnje krake,

odložil, spotoma, še rep,

zdaj vlači za seboj napake;

omilil kočnikom je srh,

mu treba ni surovo žreti,

se razglasil je za sam vrh,

odloča kdo bo smel živeti…

Izmislil, revež izgubljen,

si je pastirje in bogove,

med njimi slednji razsvetljen

neumnosti pozna okove;

pa zavrtel je ta planet,

napol žival, napol pokveka,

na njem bolj trapast si, zadet,

lepša podoba si človeka…

In se učiš, da ne bi znal,

in pomniš, da takoj pozabiš,

ustvarjaš, da bi razdejal,

in iščeš, česar sploh ne rabiš;

nesmiselno do smisla rajaš,

v veselju rad bi preživel,

z nebeškim upom se navdajaš,

a v času boš zgolj izpuhtel…

Ja, res, ni kaj, ves čar človeka:

Napol žival, napol pokveka.

ZLO-GOV-NI-CA

SI-VI-NO  VI-NO  PO-ŽI-VI,

ŽI-VI-NO  FI-NO  PO-KO-SI,

BR-ZI-NO  VE-ŽE,

KO-VI-NO  RE-ŽE,

NE-BO  DO-SE-ŽE

IN  NO-RO  DU-ŠO  PO-MI-RI...

V zastalem koraku...

V krošnjah sapice so blage razigrano zacvetele,

obudile v mislih drage, jih objele, času vzele,

priletela je na vejo, v sončni žarek, drobna ptica,

nehote se v dan razprejo zvezde, žgoče preko lica…

Z vrha griča, prek poljane dan v nasmehu brke viha,

kaj ga briga, če zastane, za trenutek, misel tiha,

svet vrti se, kar obstaja, in odnaša čas v praznino,

tu in tam spomin poraja slike tkane z bolečino…

Vetrič poje, dan se smeje, ptica v dalje se razdaja,

šelestijo v plesu veje, le korak zastal ostaja,

so se krila prebudila, nezadržno pohitela,

da v mislih bi ovila, da v spominu bi objela…

V krošnjah sapice so blage razigrano zacvetele,

obudile v mislih drage, jih objele, času vzele,

naj gre čas po svoji poti, tudi če mi svet uide,

še postal bom tu, v tihoti, želja naj solzam poide…

Oh, Ivan...

Že res, da si v časih živel iste čase,

kot jih pravzaprav še poslednji živi,

med temi, ki črke hitijo v okrase

pisati za narod, za bralne ljudi…

Preklinjal si, bržčas, na robu življenja,

ki te je pognalo tja, nekam, do dna,

vse svoje navdihe, vsa svoja hotenja,

v snovanju drugačnosti tega sveta…

A, veš, zdaj lahko si pomirjen, vsaj malo,

ne pljuvajo več te, iz dneva v dan,

nasprotno, prepevajo gromko ti hvalo,

celo zapovedano v šolah si bran…

Kako? Da te figa za to pasja briga,

ker v času življenja si drugo dojel?!

Nikarte tako, gre v slast tvoja knjiga

še pavu, ki tuje bi perje nadel!

Če spet bi se znašel, prav tukaj, med nami,

verjemi, postal Number one bi na mah,

ob tebi ves narod kulturno se drami,

ko z Rožnika gre na majavih nogah…

Še Franca s police vsakdo razkazuje,

pred tem ga, za goste, povsem razpraši.

Ni kaj, v Domovini kultura domuje,

v potokih medenih si žejo gasi…

Tako da, res, Ivan, nasmeh si nadeni,

uspel preživeti si lastno propast,

si znašel v izborni se družbi, čaščeni,

pa smeš, za nazaj, si to šteti v čast!

Trepetavo

Drsi, kot drsalec prek vodne gladine,

lahkotno, igrivo, v odsevu neba,

postane, za hipec, morda, da spet šine,

in v notah neslišnih se plesu razda…

Kot dlan, ki gladeče se komaj dotika,

v tihoti poraja ščemeče toplo,

ko črte za hipec do večnosti slika,

da kakor studenci brzeč poteko…

In riše, in pleše, in sonce vabeče

drhteče razdaja življenju se v dlan,

zdaj radost kipečo, zdaj solze skeleče,

kot zlagajo zgodbe oblaki v dan…

So mnoge se v časih neštetih nabrale,

čakale na jutra, na čarne noči,

da bodo nemirne se v igro podale,

še preden jim glas v nepovrat onemi…

Vprašanje se najde, če so se trudile,

ko jele drseti so v igro besed…

Mar so se cvetlice kdaj v mukah znojile,

ko so trepetavo razlivale cvet?

Čemu sanje?

Čemu bude željam se sanje,

da up po soncu zadiši,

ko zvodeni v povsem vsakdanje,

prav vse, kar pade med ljudi!

Čemu vetrovom čar napeva,

čemu vse zvezde prek neba,

kjer svet vrti se v polna čreva,

tam ni duha, tam ni srca!

Je zgolj praznina, tam, ki šteje,

in vsak odklon že zaboli,

v imetju se življenje greje,

z imetjem tudi izpuhti...

Čemu bude željam se sanje,

ko pa je svet zgolj kup gnoja,

na njem, kdor z zvezdnih trat ne žanje,

vse v lastnem blatu potepta!

Ta pravi

Najprej pripraviš podlago bolj krepko,

klenega tepca, še bolj kleno tepko,

temelj presoja, bog mi je priča,

kadar se cepec medi iz cepiča!

Njuna oprema - tirnica v glavi,

tista, s katere napotki so pravi,

v duhu razlage Resnice edine,

globoko zadrte v duhovne plitvine.

Njuna naloga - zgolj prava so pota,

slednji zamik že skazi idiota,

bolj kot se v glavi po svoje mu sveti,

manjši so svete Resnice obeti!

Kadar vse teče, gladko in v želje,

zraste nov tepec, v vsesplošno veselje,

v božjem kraljestvu in v plehki državi,

tisti na vrvicah zgolj so ta pravi.