V
krošnjah sapice so blage razigrano zacvetele,
obudile
v mislih drage, jih objele, času vzele,
priletela
je na vejo, v sončni žarek, drobna ptica,
nehote
se v dan razprejo zvezde, žgoče preko lica…
Z
vrha griča, prek poljane dan v nasmehu brke viha,
kaj ga
briga, če zastane, za trenutek, misel tiha,
svet
vrti se, kar obstaja, in odnaša čas v praznino,
tu in
tam spomin poraja slike tkane z bolečino…
Vetrič
poje, dan se smeje, ptica v dalje se razdaja,
šelestijo
v plesu veje, le korak zastal ostaja,
so se
krila prebudila, nezadržno pohitela,
da v
mislih bi ovila, da v spominu bi objela…
V
krošnjah sapice so blage razigrano zacvetele,
obudile
v mislih drage, jih objele, času vzele,
naj
gre čas po svoji poti, tudi če mi svet uide,
še
postal bom tu, v tihoti, želja naj solzam poide…
Ni komentarjev:
Objavite komentar