Pokvečna

Kar človek je ta svet pognal,

zarisal je številna pota,

da bi korak mu ne zastal

in bi ne kazal se kot zmota;

odvrgel plašč je iz kocin,

omislil večjo si lobanjo,

da več neumnih bo vsebin

prav zlahka hkrati spravljal vanjo…

Odpravil se je na potep,

postavil se na zadnje krake,

odložil, spotoma, še rep,

zdaj vlači za seboj napake;

omilil kočnikom je srh,

mu treba ni surovo žreti,

se razglasil je za sam vrh,

odloča kdo bo smel živeti…

Izmislil, revež izgubljen,

si je pastirje in bogove,

med njimi slednji razsvetljen

neumnosti pozna okove;

pa zavrtel je ta planet,

napol žival, napol pokveka,

na njem bolj trapast si, zadet,

lepša podoba si človeka…

In se učiš, da ne bi znal,

in pomniš, da takoj pozabiš,

ustvarjaš, da bi razdejal,

in iščeš, česar sploh ne rabiš;

nesmiselno do smisla rajaš,

v veselju rad bi preživel,

z nebeškim upom se navdajaš,

a v času boš zgolj izpuhtel…

Ja, res, ni kaj, ves čar človeka:

Napol žival, napol pokveka.