Bili so še časi, ko sanje sem zbujal,
in barval jih v
senci metuljevih kril,
še puh se mi v
bradi nevidni je kujal,
v obetih sem Svetu
bodočnost gradil...
In tekli so dnevi,
in tekla so leta,
in žela spoznanja,
gasila trepet,
kot zvezde so
upanja, daleč presveta,
da bi v ničevosti
zrla obet...
Poskušal sem
vztrajno, čvrsto, neomajno,
usmerjal korake do
tja, kjer je prav,
prav zlahka bilo
je povsem običajno,
da sredi zagate
povsem sam sem stal...
In tekli so dnevi,
in tekla so leta,
in žela spoznanja,
gasila trepet,
kot zvezde so
upanja, daleč presveta,
da bi v ničevosti
zrla obet...
Vogali so polni
neskončne pravice,
za hrbti poštenost
vre rado na plan,
ljudje so kot
ptice, sedeče prek žice,
prestrašene v hipu
frče daleč stran...
In tekli so dnevi,
in tekla so leta,
in žela spoznanja,
gasila trepet,
kot zvezde so
upanja, daleč presveta,
da bi v ničevosti
zrla obet...
S hinavščino
nikdar se v ples nisem dajal,
zahrbtnost je
čednost nagnusnih manir,
sem vse manj si
upe v nek nov svet porajal,
krepil do dvonogih
se mi je prezir...
In tekli so dnevi,
in tekla so leta,
in žela spoznanja,
gasila trepet,
kot zvezde so
upanja, daleč presveta,
da bi v ničevosti
zrla obet...
Zdaj vem, ne
prepriča nihče me, zaman je,
iz bede le beda se
v večnost plodi,
pospravil sem upe,
zaklenil vse sanje,
in le še za redke
skrbi me, boli...
Ničevost v
ničevosti temo poraja,
ne zmore drugače,
iz blata ne zna,
pa upanju upanje
zgolj preostaja,
da tu in tam sonce
bo vzšlo prek neba...
Ni komentarjev:
Objavite komentar