Oh, Ivan...

Že res, da si v časih živel iste čase,

kot jih pravzaprav še poslednji živi,

med temi, ki črke hitijo v okrase

pisati za narod, za bralne ljudi…

Preklinjal si, bržčas, na robu življenja,

ki te je pognalo tja, nekam, do dna,

vse svoje navdihe, vsa svoja hotenja,

v snovanju drugačnosti tega sveta…

A, veš, zdaj lahko si pomirjen, vsaj malo,

ne pljuvajo več te, iz dneva v dan,

nasprotno, prepevajo gromko ti hvalo,

celo zapovedano v šolah si bran…

Kako? Da te figa za to pasja briga,

ker v času življenja si drugo dojel?!

Nikarte tako, gre v slast tvoja knjiga

še pavu, ki tuje bi perje nadel!

Če spet bi se znašel, prav tukaj, med nami,

verjemi, postal Number one bi na mah,

ob tebi ves narod kulturno se drami,

ko z Rožnika gre na majavih nogah…

Še Franca s police vsakdo razkazuje,

pred tem ga, za goste, povsem razpraši.

Ni kaj, v Domovini kultura domuje,

v potokih medenih si žejo gasi…

Tako da, res, Ivan, nasmeh si nadeni,

uspel preživeti si lastno propast,

si znašel v izborni se družbi, čaščeni,

pa smeš, za nazaj, si to šteti v čast!