Iz jame vlekel, v jamo vržen. Se mi sploh splača ven?!
sobota, 31. december 2022
Samogram
Na tem
lepem svetu imam tri napake:
razum,
čustvovanje, povrh še poet!
Grozljivo,
da sploh se porajajo spake,
kot jaz
sem, in znajo kaziti planet…
Grd sem, užaljenost porajam!
Pa je
temu res tako? Je res narobe na moji strani, ali…
Napišem,
nekaj, karkoli, in se najde, nekdo, vseeno, ki mojemu zapisu nasprotuje. In
svojo trditev, neko poda. Prav, do tega ima vso pravico, ampak…
Tudi
jaz imam pravico zagovarjat svoje mišljenje, pojasnit, čemu sem neko trditev
zapisal. In tega ne morem narediti drugače, kot da se podam v razlago, ob čemer…
Ob
čemer naletim na užaljenost! In na izhajajoče očitke. Češ da moram vedno imeti
prav, češ da mora sogovornik vedno biti meni v podrejenem položaju, češ…
Oprosti,
sori, in seri, kakor ti je ljubo, ampak:
1. Moje besede, moja stališča se
bijejo s tvojimi! Moja pojasnila se ne bijejo s tvojimi, ker ti sploh ne
pojasnjuješ, pač pa le zapišeš neko (tebi všečno in tvojo) trditev, ki naj bi
jo jaz, preprosto, sprejel. Potemtakem…
2. Če naj bi jaz sprejel tvojo »resnico«, ki mojo
negira, pomeni, da s tem svojim pričakovanjem prav ti počenjaš tisto, kar meni
očitaš – pričakuješ, od mene, da se bom tvojemu mnenju podredil! Da bom lastno
spoznanje zanikal, ovrgel, in tvoje prepričanje sprejel…
Pomeni,
da si (brez slehernih argumentov) ti tisti, ki pričakuje, da bo – imel vedno
prav!
3. V kolikor ne razlikuješ med
bojem-pojasnil, bojem-argumentov, pač pa meniš, da se s teboj bijem, potem, mi
je žal, a v takšnem primeru raje ne hodi na pogovore tja, kjer imajo navado razlagat,
in so to zmožni počet! Raje ostani v krogu, ki verjame in veruje, ki trdi, po
svoje, in je gluh ter slep za trditve, ki njegovim ne ustrezajo!
4. In – v kolikor te moti to, da z argumenti
tvoja prepričanja načenjam, v kolikor tega ne moreš vzdržati, potem… Si
kdaj pomislil na to, da je, za nek resen, potemtakem občim ne-običajen pogovor,
potrebna določena mera zrelosti?!
Pa
– brez zamere, če je moč, a menim, da se da tudi tako (po)gledat na vse skupaj,
kaj praviš?!
Moč dvoma
Obči temeljijo na verjetju. Verjamejo v to, ali ono, sploh ni pomembno to, v kaj, pomembno je, da všečne jim razlage, ali neke uradno priznane, sprejemajo kot resnice, čeprav...
Razum NE veruje, pač pa ugotavlja. Razum NE sprejema nekih absolutnih "resnic", pač pa vanje - DVOMI! Da, razum temelji na dvomu v ugotovljeno, v njegovo pravilnost, dokončnost...
Ko bi bilo vprašanje verovanja, ali verjetja, kakor želiš (ni neke pomembnejše razlike, vsebinsko gledano), bi, še danes, veljale "resnice", natanko iste, ki so veljale desettisočletja nazaj. In bi, denimo...
Brez dvoma bi Tesla nikoli ne postal bog-ki-neti-strele! Pač pa bi bil zgolj eno od neštetih tesel, živečih na ploščati Zemlji.
Kakopak, poleg dvoma je potrebno imeti tudi zmožnost ugotavljanja dejstev, zmožnost, s katero ti, ki verjamejo, ne razpolagajo. Ko bi, ne bi verjeli!
Krog dvanajste jih enajst zapišem
Ne
poslavljam se od starega. Nosim v sebi. Je vse, kar imam.
V novem
bom po starem. In še starejši.
Samega
sebe se držim, odkar sem se našel, predolgo nazaj.
Svet bi
spreminjal mene, jaz njega. Obema ne uspeva.
Znotraj
nagonov je um prekletstvo, znotraj uma so nagoni – pokop.
Ne želi
mi sreče, kar gradim, gradim sam.
Ko bi
(mi) mravlja razlagala… ne vem, če bi enako razumevala.
Ne-povprečno
je butasto, kjer je neumnost »normala«.
Ni
resnice v verjetju, pač pa v razumevanju.
Ne boš
me več, 2022, sem te že na koščke, peči pripravil!
Nevednost
je moč v vednost prignati,
neumnosti
pa se ne da spamet'vati!
Ne, ne meni se zame
Za
vsakim vogalom boljši stoji,
od mene,
kakopak, ja, vem,
ne
morem pomagat, drugače mi ni,
porajal
bi sonce očem…
Na
vsakem koraku jih najmanj je sto,
ne morem
primerjat se z njimi,
jaz
sanjam, in iščem v duši nebo,
a vse
se v dlaneh mi razblini…
Morda
prezahteven, ne vem, sem čudak,
in takšne
je treba obiti,
sestavljen,
očitno, iz samih napak,
še
dobro, da zmorem sploh biti…
Ne meni
se zame, jaz nisem od tu,
na vsakem
koraku je bolje,
ob meni
prav vse ti odšlo bo po zlu,
ko zrem
tja v zvezdno vesolje…
Bilo je premalo…
Globok
izdih, povsod prepih,
na plano
mora priti,
pa grem
ujeti ga v stih,
belino
počrniti…
Za njim
še sto, kdo ve, še več,
jih sproti
čas poraja,
ko ne
želi, za hipec, preč,
pa v
družbo mi ostaja…
Oh, ja,
gre z njim, a pride spet,
sem se
ga naveličal,
v nekih
mislih sem ujet,
mi vrag
jih je izpričal…
Tolažbe
ni, da odloži,
da delček
vsaj vzame,
je prav
tako, naj bremeni,
to, kar
je leglo name…
In brez
pomena je iskat,
čemu je
v to pognalo,
sem
sebe zgolj hitel dajat,
a je
bilo premalo…
petek, 30. december 2022
Našel sem si mesto!
Dobil
sem pismo. Iz Raja.
Kot
odgovor na mojo vlogo.
Kratko,
uradniško togo:
Zasedeno,
vse do kraja.
Prva
misel, od nekdaj, stara:
Na tem
svetu ni Pravice.
Jaz,
revež, deležen krivice,
še bog
ne želi me, še on me ne mara!
Druga,
takoj sledeča:
Itak je
v Raju hinavščina silna,
sporna zadeva,
prav nič kredibilna,
pa
odklonitev je pravzaprav – sreča!
Tretja,
za drugo iz glave:
Tam je
le piti in žreti,
polko za
polko vrteti,
sploh
ne poznajo zabave!
In sem
poklical še Vraga.
Pač,
moram najti si mesto.
Skazal
prelepo je gesto:
Si
dobrodošel, Vrag vedno pomaga!
Ne-bodi-kot...
Ne,
mene res ni treba pozivati k tistemu ne-bodi-kot-drugi. Nikoli bil, nikoli ne
bom…
Težijo,
ti, drugi, k nekim količinam, denimo, medtem ko se sam bolj nagibam k tistemu
pij dobro, pij malo. In tudi na FB-ju…
Nekoč
sem imel nekaj sto FB »prijateljev«, potem pa sem, postopoma, zadevo krčil, pa,
spet, krčil, in krčil. Ne, nikakor ni v številu »prijateljev« iskati nečesa
dobrega, v njih kakovosti prej. Tako da – ja, medtem ko ostali nabirajo, in
povečujejo to število, ga jaz, namenoma, krčim. In…
Še
nekaj minut nazaj sem jih imel celih dvajset, zdaj jih je celih dvanajst. Pa
nisem črtal na temelju neke zamere, česarkoli podobnega, ne, le na osnovi
svojih nekih pričakovanj, morda, na splošno gledano, preveč zahtevnih, v odnosu
do splošnosti.
In zdaj
me je že začelo vznemirjati vprašanje do-kdaj-jih-bo-celih-dvanajst-ostalo…
P.S.
Sem dolžan popravek: do-kdaj-jih-bo-celih-enajst-ostalo?
Različna svetova, različni pogledi
Pravijo,
da si bogat, če imaš veliko prijateljev.
Pravim,
da si bogat, če imaš pravega prijatelja.
Od ušesa do ušesa, blizu so nebesa...
Nekoč,
ko sem (še) bil v iskanju svojega doma, katerega, kaže, ne bom našel, sem
dospel na ogled neke manjše kmetije, v neko manjšo vasico, s sila na redko
posejanimi hišami…
Zadeva
je bila simpatična, ampak – že ko sem stopil iz avtomobila, sem na nekem mestu
zagledal možakarja, ki je strmel vame, sedel na nekem hlodu, in se, nenehno,
režal. Svoj nasmeh je razpotegnil od ušesa do ušesa…
Prodajalka
mi je povedala, da je, ta možakar, sosed… s katerim določenih mejnih vprašanj
nima razčiščenih, in – kadarkoli sem, slučajno ali pa namenoma, pogledal tja,
kjer je možakar sedel, vedno sem ga videl sedečega, vame bulečega in z
razpotegnjenim nasmehom. Tudi takrat, ko sem, ob ogledovanju, nekoliko bližje
prispel, in mu dober-dan izrekel, nič, nobenega odpozdrava, le – strmi vame in
se mi reži. Pa če ga nisem dvajsetkrat pogledal, ga nisem niti enkrat…
Ni
dobro, nikakor, kadar nekega takega zagledaš. Ko bi se krohotal, pa da se v
zrcalo pogledam, in preverim, če sem tako smešen…
Takrat
me je preblisnilo. Obstajajo namreč določene ustanove, in v njih določeni, ki
niso ravno najbolj pri sebi. Nekateri med njimi se jočejo, drugi kregajo,
tretji se z neko odsotnostjo izkazujejo… ja, in so tudi takšni, pri katerih,
kadarkoli jih pogledaš, zaznaš njih pogled in nasmeh, od ušesa do ušesa…
Priznam,
možakar je tako deloval name, da je postal eden od dejavnikov, zaradi katerih
se nisem odločil za nakup. Celo zelo pomemben dejavnik.
Malo za ha-ha…
Od dela
se še spočijem, ne uspeva mi spočiti se od življenja.
Nihče
te ne more tako pobiti, kot tisti, za katerega bi dal življenje.
Ni bolj
žalostnega od plehke sreče in srečne plehkosti.
Veleneumnost (dneva)…
Prebral:
»Spoštuj druge, in drugi bodo spoštovali tebe, pa boš lahko, še bolj, spoštoval
sebe.«
Čemu
(vele)neumnost? Preprosto…
Kot
prvo – najprej je potrebno vedeti to, kaj spoštovanje je, kako se izkazuje, in
zlasti – na čem temelji! Eno je namreč upoštevati (obstajanje nečesa,
priznavati temu nečemu pravico do obstajanja), povsem nekaj drugega pa
spoštovati!
Kot
drugo – če ne zmorem razlikovati med ne/dobrim, ne/pravilnim, če le-tega niti
ugotavljati nisem zmožen, samo v takšnem primeru zmorem »spoštovati« neke
druge, povprek, in brez izjem! Ampak, oprosti, jaz, denimo, barabstva, laži,
sprijenosti, ničevosti – ne morem spoštovati, kajti ko bi to počel, bi najprej
vse povsem enako obravnaval (pomeni, da bi mi poštenjak enako pomenil, kot
ne-poštenjak), potem pa bi, s to, enako obravnavo, povsem razvrednotil temelje,
na katerih se spoštovanje zbuja, in na njih temelji, pomeni, da spoštovanja,
dejanskega, sploh ne bi premogel!
Kadar
nekaj/nekoga upoštevam, takrat vsemu obstoječemu priznavam pravico do tega, da
obstaja v vsej svoji raznolikosti. Kadar nekaj/nekoga spoštujem, takrat sem že
na področju vrednotenja, pa razvrščam, razporejam, na neki vrednostni lestvici,
tisto/e, kar/ki je/so vredno/i spoštovanja, in tisto/e, kar/ki ni/so!
NE
spoštujem forme, nekih podob, pač pa zmorem spoštovati VSEBINO, do katere
dospevam prek izkazovanj tistega, katerega ugotavljam! Šele naknadno,
posledično, lahko spoštujem tudi neko osebo, katera se s spoštovanja vredno
vsebino izkazuje!
Nikakor
si ne želim, da bi me vsakdo, in vsi, spoštoval/i, ker – če me spoštuje baraba,
potem v meni vidi nekaj sebi podobnega, to pa jaz, nikakor, ne želim biti. Z
drugimi besedami – povsem vseeno mi je, kaj o meni misli neumnost, nepoštenost,
sprijenost, ničevost! Še bolje – slabše, kot takšni mislijo o meni, večjo
potrditev imam, da pravilno živim!
Nikakor
ne morem vsakogar, vse, spoštovati, pač pa – redkejši so, tisti, katere
spoštujem, bolj moje spoštovanje ustreza dejanskemu stanju na svetu, bolj je
spoštljivo, zaresno, večjo svojo trdnost ima.
Sebe,
da bi spoštoval? Hm… lahko spoštujem svoja ravnanja, izkazujoča v skladnosti z
etičnostjo (potemtakem spoštujem etiko, etičnost), in zlahka obsojam (ne
spoštujem) tista, s katerimi se drugače, nasprotno izkazujem! Lahko spoštujem
tisto, kar sem delal in naredil… v kolikor je bilo le-to izvedeno v okvirih,
spet, etičnega.
Ne, NE,
niti pod razno ne morem spoštovati (povprek) drugih… da bi ti »spoštovali«
mene, pa da bi samega sebe bolj »spoštoval«!!!
Nagončki,
nikarte siliti v »modrovanje«, in v »modrosti«, kajti samo enaki bebci bodo v
tem videli – sebi ustrezne, a po vrsti butaste, »resnice«!
»Seveda, da vem…«
Imam
srce. Jamčim. V neposrednem in posrednem smislu. Pomeni, da »poznam« svoje
srce, pa bi se lahko o njem, denimo, enakovredno pogovarjal s kardiologom…
Ja,
vem, BUTASTO se sliši, in tudi je, čeprav – na tak način funkcionira
običajnost, butasta običajnost. Ima, denimo, psiho, in že so »strokovnjaki« o
njej, vse vedo… razen lastne bebavosti ne uvidijo!
In,
kakopak, »vedo« o človeštvu. Pardon, da bo pravilneje, moram zapisati o »človeštvu«.
Saj ja »poznajo« toliko nekih drugih… in jih »poznajo« natanko tako, kot so
sosedje »poznali« Brejvika, ki je bil »še včeraj povsem normalen, vzoren član
skupnosti«…
Kadar
ugotavljaš »človeštvo«, ali karkoli drugega, je krepko premalo vedeti nekaj
malega o nekem skromnem številu, obsegu proučevanega. Obenem pa je
priporočljivo to, da – imaš s čem ugotavljati, ker brez razuma, brez
kompleksnega mišljenja, do zaokrožene celote, posledično do ugotovitve
dejanskih stanj, nikoli ni moč dospeti!
Ko
ugotavljam »človeštvo«, moram najprej biti zmožen ugotavljati, zaokroževati v
smiselne celote posamičnosti, ki si med seboj nasprotujejo, se med seboj
izključujejo, pomeni, da moram znati upoštevati dejstva z več strani hkrati… in
ne tako, kot to zmorejo nagonski možgani, ki v nekem trenutku upoštevajo samo
eno plat, pomeni, da enostransko ugotavljajo… v nekem naslednjem trenutku pa
(samo) neko drugo… zato se tudi sučejo malo sem, malo tja, pa nikoli do nekega
konstantnega, vzdržnega, dejstvom ustreznega mnenja ne morejo dospet!
Potem
je nujno, ne samo priporočljivo, da poznaš vse obstoječe svetove: svet Človeka
(Homo Sapiensa, razumskega bitja), svet človejakov, svet živali, svet rastlin,
svet tvarin! Da, Narava je vsem enake zakone, zakonitosti predpisala, in samo s
širšo, čim bolj obsežno primerjavo je moč do upoštevanja vrednih ugotovitev
dospeti!
Potem
je priporočljivo, da neka spoznanja ugotavljaš znotraj različnih okoliščin, pa
da vidiš, kaj je tisto, čemur je moč stalnica reči. Kajti samo stalnice, nič
drugega, o nekih vsebinskih opredelitvah pričajo, in s tem tudi pojasnjujejo,
vse, in vsako posamičnost!
In – ko
ugotavljaš »človeštvo«, takrat je neizogibno primerjati ne samo neke znance,
sosede, prijatelje in predvsem »prijatelje«… pač pa vse, kar pod tem nazivom
biva na planetu, ja, tudi neka džungelska plemena, celo takšna, kakršna so
nedavno tega odkrili, v njihovi »kameni dobi«, njih običaje, izkazovanja…
Bolj
kot greš v širino, bolj boš do dejstev dospeval. Če, kakopak, imaš s čem
dospevat!
Absurd,
gromozanski, je dejstvo, ki ga lahko takole zapišem – vsi so »razumni«, obenem
pa ničesar NE razumejo!
četrtek, 29. december 2022
Ne sužnjim svetlobe
Danes
mi sonce je v bol prisvetilo,
leglo med
prsti mi je na obraz,
temo
potisnilo, hlad otoplilo,
in mi
polepšalo svet nekih skaz…
Nisem
lovil ga, ne sužnjim svetlobe,
le vse
do konca sem se mu predal,
kdo ve,
ostane, morda gre po gobe,
ne bi
ugibal in prerokoval…
Nekaj
odtenkov je lažje obstati,
nekaj odtenkov
mi lažji je zrak,
zmogel
sem pesmi se v sebi predati,
in začutiti
krepkejši korak…
Vem,
vse je možno, in tudi prevara,
voda napaja,
a zna razdejat,
mene pa
itak življenje ne mara,
nič ne
zastaja, ko stiska mi vrat…
Danes začutil
sem žarke toplitve,
mi je
po žilah potekla spet kri,
vem,
zna oblak zlahka preko jasnitve,
naj, za
primer vsak, se misel kroti…
Od tu, do tja
Od tu,
do tja,
vseeno kje,
vseeno kam,
korak
velja,
pa prav
nerad bezljam,
do tja,
od tod,
ne vem
čemu, ne vem kako,
me
vodi, neka moja pot,
pa bo
nekako šlo…
Od tu,
do tja,
vem,
bom dospel, drugače ni mogoče,
kjer se
konča,
ni več
želja, srce ničesar noče,
do tja,
od tod,
bolj v
prazno zrem, mi ni več poiskati,
bil sem
docela vsepovsod,
kjer
zmogel sem kaj znati…
Od tu,
do tja,
ni dosti
več mi v upe se oviti,
dovolj vsega,
in še
preveč, želim le odložiti,
do tja,
od tod,
v mir,
spokoj, da nekam, truden, ležem,
vse
breme bo ostalo spod,
ko
veter v voz vprežem…
sreda, 28. december 2022
Po lastni volji
Po
lastni volji sem bedak,
drugače
mi ni znati,
če vkup
z nekom gradim korak,
mu
moram verovati,
a če je
vreden, ali ne,
o tem
pa čas izpriča,
rad
iluzije mi podre,
prikliče
mi hudiča…
Po
lastni volji sem bedak,
in večkrat
grem na led,
ker,
pač, se zlahka najde spak,
da me
od zad in spred,
ob tem
ga niti ne boli,
v oči,
naravnost, gleda,
v
pogledu pa sramu nič ni,
vesti
ni, kjer je beda…
Po
lastni volji sem bedak,
kakopak,
tu in tam,
ko
verujem, da čist je zrak,
srce,
in dušo, dam,
in bolj
kot se potrudim dat,
bolj
rado sranje rata,
prek
duše se poda podplat,
poln
dreka, gnoja, blata…
Nebo rudi
Nebo
rudi.
Je
redko še, ki zmore brez ličila.
Ponosa
ni.
In ni
sramu. Umetna so barvila.
Nebo
rudi.
Prelep
prizor vsaj tu in tam je zreti.
Svet
brez vesti,
le glad,
pohlep, in pa nagon prekleti!
Nebo
rudi.
Bi rad
oblak prekril mu lica rdeča.
Uspeha
ni.
Se ne
pusti z neba zvezda žareča.
Nebo
rudi.
In meni
noč se spet je izmaknila.
Se
lepše zdi,
ker se
z neba je čistost nasmehnila.
Komu (za)hvala?
Še ena
noč, ki jo med nespeče pospravim. Bi se bogu ali hudiču zanjo zahvalil? V
prvega ne verujem, do drugega hvaležnosti ne čutim.
Blagor, tistim brez vesti
Blagor,
tistim brez vesti,
brez srca,
in duše,
njih še
črv se boji,
ko
gredo spod ruše…
Solze
lažne drugim so,
zase zgolj
boleče,
a za
vsemi, ko teko,
se
smrdljivo vleče…
Blagor,
tistim brez vesti,
njih so
svinjarije,
rilcu
svetega nič ni,
ko po
blatu rije…
Koža
trd oklep, močan,
nič pod
njo ne sega,
vse
brezupno, vse zaman,
še za
hip ne zbega…
Blagor,
tistim brez vesti,
resda so
smrdeči,
a se
jim lepo godi,
v njih
ostudni sreči…
Ob boku hudiča
Sedim.
Časa je prek glavé.
Od
tistega, meni drobiža.
Pa naj,
če že hoče, kar gre,
preveč mi
ga je preko križa…
Sedim.
Itak ne bi zaspal.
Mi
misli neštete rojijo.
Le kaj
bi za upi se gnal,
se najdejo,
ki jih morijo…
Sedim. Mi
ob boku hudič.
Mi
kazal je slike medene.
Jih
potlej razblinil v nič,
dodobra
zamešal mi štrene…
Sedim.
Joj, kako je lagal!
Bilo bi
lahko celo smešno.
Ko ne
bi trpljenja spoznal,
bežal mu
povsem brezuspešno…
Sedim. To
dodobra vsaj znam.
Mi v
plehkem ni najti veselja.
Naj
zgine še to, kar imam,
da seže
v spokoj moja želja…
Pa ta »moja« cucka…
Maloprej
sem šel dol, da bi pasji posodi pospravil, in ugasnil dvoriščno luč, pa…
Cucko,
manjši, Tar, kot bi bil na vzmetnicah, skače krog mene, in name, da moram na
vsak korak paziti, in se pomiri šele takrat, ko se že nekajkrat sklonim k
njemu, ga nekaj časa božam, in ga poljubim, prek njegove kosmate pameti…
Tisa pa…
že ko sem se vrnil, po tem, ko sem Malo odpeljal, in oba spustil iz kuhinje, v
kateri sta me čakala, je norela gori-doli, od veselja, se s smrčkom »zabadala«
vame, se vzpenjala name, in je kar nekaj časa trajalo, preden se je uspela,
vsaj za silo, umiriti…
Kot da
čutita moje razpoloženje, in ga, zanesljivo, in kot da bi ga v lepše želela
obrniti. In jima je, za nekaj minut, celo uspelo.
Še enkrat, nekaj malega, o smislu življenja
Vselej
trdim, da je smisel življenja v (raz)dajanju samega sebe. Nekim drugim,
skupnosti… v prispevanju k temu, da naj bi bilo »jutri« boljše, lepše… vsem.
Ampak…
Nastane
težava… ko ugotoviš, da je teh drugih, kateri bi bili prejemanja vredni, bore
malo! Da pa o »skupnosti« sploh besed ne zgubljam…
Ne razumem, preveč zabit!
Da, res
je, nikakor ne razumem tistih nekih, ki me, baje, spoštujejo, obenem mojim
trditvam oporekajo, mojim izkazovanjem. In mi to nikakor ne gre v račun…
Kadar
se mi nekdo predstavlja, se mi predstavlja s svojim (iz)govorjenim, torej s
svojimi besedami, s stališči, in s svojim fizično izkazanim, potemtakem s
svojimi ravnanji, dejanji. Posledično, posredno, mi z obojim govori tudi o
tistem, kar mu šteje, kar mu je vredno, pa vrednoti, potemtakem mi govori o
svojih vrednotah…
Osebno
zmorem spoštovati nekoga, ki se trudi čim bolj pravilno, etično. Nekoga, ki
zmore izkazati, s tem tudi dokazati, da je spoštovanja vreden, da presega, v
pozitivnem, krepko, neko povprečnost. Le-ta je namreč močna izključno v
govorjenju, a kaj, ko njene besede ne ustrezajo njenim izkazovanjem…
Spoštujem
lahko nekoga, ki, brez ovinkarjenja, brez hinavščine, brez laži – »bobu reče
bob«! In ga ne obsojam radi tega, ker lopovu reče, naravnost, da je lopov, ker –
že itak je preveč tega, da je kritik(a) nepravilnosti deležen(-na) krepko
večjega obsojanja, kot same nepravilnosti, in tisti, ki se z njimi izkazujejo.
Da, je tudi obče »čislan«, pokojni, Boris Pahor dejal, da – ko bi bilo na svetu
več ljubezni, in predvsem kritičnosti do nepravilnega, bi bil svet…
Ni hudega,
»ljubezni« je kolikor želiš, na vsakem vogalu jo lahko najdeš, celo kupiš. In
je še več tiste, ki govori o imeti-rad-samega-sebe.
Kritični
smo pa itak, vsi po vrsti, ko ogovarjamo, za hrbti, ali pa počakamo, da
nevarnost mine, in se kot »poštenjaki« razkrijemo. MARŠ!
Če imaš
kaj pripomniti mojim besedam, če meniš, da si bolj podučen, od mene, zlasti
tam, kjer se nikoli s problematiko nisi srečal, jaz pa sem se… potem, domnevam,
meniš, da sem dovolj zabit, neumen, pa da tvoja tolmačenja potrebujem. Povej –
spoštuješ zabitost?!
Če imaš
kaj pripomniti mojim ravnanjem, potem, takisto – če so moja ravnanja
nepravilna, najmanj sporna, če ne celo obsodbe vredna, potem – spoštuješ neetičnost?
Resnično,
priznam, sem tako hudičevo zabit, da ne razumem, in nikoli ne bom, kako me
lahko spoštuješ, ko pa mi pripominjaš in mi oporekaš?! Jaz, denimo, v času
svojega (tudi zrelega) odraščanja tega nikoli nisem počel, če sem nekoga
spoštoval, potem sem ga tudi upošteval! Ne znam malo-spoštovati-malo-ne-spoštovati,
tako da, ja, res ne razumem, razen, če me zgolj – »spoštuješ«!
Guliver in blatna reka
In
znova sem v miru, sred' samosti svoje,
kozarec
pri roki, pepelnik gosti,
še
malo, pa sova v pozdrav mi zapoje,
medtem
ko se Luna že dlje mi smeji…
Me
gleda postrani, ma, sploh ni edina,
naj gleda
kot hoče, mi malo je mar,
ko
brskam in berem po kotih spomina,
še
samemu sebi dam kletev v dar…
Med
palčke se Guliver nekdaj zateče,
jim bil
gromozanski nekakšen je spak,
a
Guliver zmore, kar palčkom se neče,
pa
zmore postati koristen čudak…
Ko
nehaš dajati, berače tešiti,
počasi v
pozabo, za hrbte drsiš,
ne
slinijo več se, v nasmehu, ti riti,
pa si,
vsaj za silo, okolje zbistriš…
Ja, res
je, bi prijala družba Človeka,
a kaj,
razkropljen je, po svetu, v nek ščep,
ostalo
pa vse, bolj kot ne, blatna reka,
ki »ceni«
le to, kar pospravi v žep…
Ja, znova
sem v miru, sred' svoje samote,
in samemu
sebi znam reči bedak,
je
bolje tako, znotraj moje togote
laži
ni, zahrbtnosti, lepši je zrak…
V odnosu do »nekih drugih«…
Je
prijatelj neko malenkost zapisal, o tem, kako ga »okolje« doživlja, in
obravnava. Ja, tisti prijatelj, o katerem sem že, ko sem, med ostalim
zapisoval, da mu neka običajnost, povprečnost do kolen ne seže…
In sem
mu zapisal, bolj v spodbudo, kot v tolažbo, morda celo sebi v zadovoljstvo, da
sem svoje otroke učil, naj se z »okoljem« primerjajo samo tako, da – čim dlje
boste, otroci dragi, od običajnih, čim bolj boste ravnali drugače, kot ravna »okolje«,
bolj se boste s pravilnim izkazovali, bolj vas bom vrednotil, spoštoval!
Sam sem
se, predolgo časa, pojasnjeval, temu »okolju«. Tistim, ki me, in to krepko,
presežejo izključno v slabem, in v nezmožnosti, dočim so beda, dejanska beda, v
nasprotnem. In sem se naučil tega, da se pojasnjujem samo redkim. Še vedno so
iz »okolja«, a vsaj po nečem od njega odstopajo.
Kaj
meni »okolje«, kaj pričakuje, govori… Bi ne bilo bolje, ko bi to »okolje«
najprej pokazalo kaj zmore, v dobrem, kaj naredi, kaj prispeva, preden bi se
lotilo boljše od sebe zasliševati, ocenjevati?! Ja, že pogled, en sam, na razna
»družbena omrežja«… koliko nekih papagajev, koliko nekega »lepljenja«
ne-svojega, koliko neke praznine, same sebi namenjene… in kako malo, silovito
malo neke tvornosti!
Vsaj nekaj…
Odpeljal
Malo. Nanosil drv. Dal prat in obesil njeno. Belo v pranju. Pospravil spodaj,
kuhinjo s »pritiklinami«. In si celo petnajst minut dovolil, da sem, po
trinajstih dneh, v miru, kavo popil.
Ti je dolgočasno ob meni?!
Ti je?
Groza, tako pa ne sme biti! Bova za zabavo poskrbela, tvojo…
Lahko,
denimo, se norčuješ iz mojega zaupanja, pardon, iz moje neumnosti. Pa se mi
lažeš, mi nos daljšaš, po najboljših močeh. Ne vem, morda bom celo lepši, ko mi
do tal seže…
Premalo,
prehitro postane premalo, in se spet dolgočasenje pojavi? Bova rešila. Denimo –
lahko mi za hrbtom počneš, mi hinaviš, me pljuvaš. Na začetku, dokler se ne
naučiš dovolj sline nabrat, ti levo lice ponudim, nato, za spremembo, tudi
desno, ko pa bo dovolj velik pljunek, lahko kar naravnost, v cel obraz…
Tudi
tega se prehitro naveličaš? Bi ti prijalo, da me mlatiš? Grem po šibo, ne, po
palico, bo bolje učinkovala. In, nikar se ne boj, ko postane premajhna, imam
tudi kol spravljen, v kolikor se višja sila pojavi…
Še
premalo? Kaj pa zbadanje, rezanje, sekanje? Imam, zanesljivo, šilo, nož, sekiro…
samo povej, po kaj naj grem…
Res?
Ah, daj no, dovolj neumnosti sem v preteklosti izkazal, da bi jo v nedogled
ponavljal! Če ti je dolgočasno ob meni, spokaj, in pojdi tja, kjer bo čas
hitreje tekel!
torek, 27. december 2022
Ne sreči (pre)težkega
Nekoč
sem sanjal odprtih oči, zdaj tudi z zaprtimi ne gre.
Nikar
me srečiti, sem brez moči ostal, ne bi zdržal.
Od mene
zmoreš zlahka, do mene težko.
Mene je
težko prenašat, lahke je lažje.
Saj bi
delal v javno dobro, ko me javno dobro ne bi odbijalo.
Pri svetem črvu zemeljskem...
Lahko
se ne zavedam svojih ravnanj, a se moja ravnanja zavedajo mene!
Ni
pomembno, kaj drugi o tebi, pač pa kaj sam o sebi govoriš.
Na
antibiotike nikoli nisem bil alergičen, na neumnost vedno.
Mi je
žal, da dva svetova vidim. Ko bi bili trije, bi tri.
Velikokrat
sem bil deležen »hvaležnosti«. Jamčim, vse manjkrat bom.
Psihiater in astronavt…
Nekoč
sem slišal »Ti si toliko psihiater, kot sem jaz astronavt…«
Simpatična
primerjava, ni kaj, a ima eno pomanjkljivost, in eno nerodnost, kajti…
Vsakemu
bebcu je jasno, mislim vsaj, da je za poklic psihiatra potrebno neko
usposabljanje opravit, neko šolanje dokončat. In bebci, ki mene »poznajo«,
zagotovo vedo, da takšnega šolanja nikoli nisem opravljal. Obenem me nikoli
niso slišali trditi, da bi se za psihiatra oznanjal.
Ne,
nisem, in nikoli ne bom, psihiater, da pa sem neko uspešnost na področju
psihoterapije izkazal, je pa dejstvo. Ne samo neko moje umišljanje, pač pa
dejstvo, izkazano, potrjeno s povsem objektivnimi zadevami, da zapišem »sodniki«.
To je
glede pomanjkljivosti. Glede nerodnosti pa…
Krepko
lažje je biti astronavt, kot biti nekdo, ki zmore na področju psihe delovati.
Pa bilo kot psihiater, bilo kot »samo« terapevt. Ker…
Ko
pomislim, kaj vse so v vesolje pošiljali, na pot, v raketah, od miši, psice,
opic…
Takšna so dejstva…
Sem v
letih, ko je pred menoj krepko manj, kot za menoj. Lahko bi zapisal, da je
glavnina mene že preteklost. V vseh ozirih, skorajda, le izkušnje, nabirane, in
nabrane, v desetletjih, so mi v razmislek nekaj več pomislekov dale…
Tudi ko
bi hotel, a ne, mi ni dano čakati, na nekaj ali nekoga, pač pa zmorem zgolj
odštevati, sebi in sebe. In ko sebe odštevam, odštevam, obenem, tudi svoja
pričakovanja, dočim sem želje že tako na najmanjše možno skrčil, z upi pa se
nočem več vojevati. Preveč sem spoznal, da bi počen groš dal, na spoznano!
Nekaj
dni nazaj, ko so mi na neki spletni strani delno omejili aktivnosti, češ da sem
z nekim zapisom žalil oziroma bi utegnil biti, nekomu, žaljiv, so mi, pred
izvedbo omejitve, dali, v izbiro, dve možnosti. Prva, pristanem na omejitev.
Druga, se pritožim. In jadrno, brez oklevanja sem prvo izbral, ker – dovolj imam
tega, da se z omejenci bijem, naj omejujejo, omejeni, karkoli želijo, meni le
še enkrat taisto naredijo, pa me na njih strani nikoli več ne bodo videli! Si
bodo povprečje uporabnikov občutno popravili…
Da,
skorajda ničesar več ni, če ni celo tako, da lahko ta skorajda izbrišem, s
čemer me še zmorejo presenetiti, mi nekaj odvzeti. Preživel sem, vse svoje
življenje, kot samosvoj, in po svoje, zvečine prekleto sam, in brez marsičesa,
pa ni vrag, da tudi to malenkost, ki mi ostaja, ne bi zmogel tako!
Rad
imam, kadar ugotavljajo, trdijo, in to zapermej, obenem pa ne menijo, da bi
bilo dobro, ko bi svoje trditve tudi podkrepili, z nekimi pojasnili. Da
pokažejo, koliko zares znajo, in zlasti to, koliko so – upoštevanja vredni! Ja,
demokracija, vsakdo sme o vsem, zlasti o nerazumljenem…
Na Tubi
so mi vsaj, kot umetniku, pravico do izražanja pustili, ostale pa naj bi
spraševal o tem, kaj smem, in česa ne, zapisati?! Mi bodo s svojimi zgledi
izpovedali, kaj je prav, in kaj ni, kaj je v okvirih moralnega, dostojnega, in
kaj ni, ne nazadnje – kaj sodi v tako imenovano literarno, da ne pišem
pesniško, svobodo, in kaj ne?! Bentiš, ni te polente, ki jo zmorejo pogoltniti,
da bi jih za ped večje, vsaj višje, naredila!
Da,
pred menoj je krepko manj, in prav ničesar več mi ne morejo vzeti. Razen
dihanja. Za kar bi jim pa bil celo hvaležen!
Lakota je – lakota!
Je tata
skuhal krompirjevo juho, in spasiral krompir, da je bila zadeva bolj neki kaši
podobna, in meni bolj všečna, in obvladljiva. In mi je še polovico lepinje dal…
Je
hudič, kadar si nenehno aktiven, je energijo potrebno obnoviti!
ponedeljek, 26. december 2022
Kar sem izgubil...
Na tem
svetu nimam česa iskati. Kar sem izgubil, sem izgubil, kar mene ni hotelo, je
izgubilo mene.
Mene imeti rad/a...
Kadar
nekdo trdi, da »me ima rad/a«, takrat od te osebe pričakujem predvsem to, da
ima rad/a – tisto, čemur lahko porečem moje vrednote!
Svoje
življenje ravnam po tistem, kar mi je vredno, po tistem, h čemur težim, po
tistem, s čemer se skušam v največji možni meri izkazovat, pa – če »imaš rad/a
mene«, potem, neizogibno, moraš imeti rad/a tudi moja izkazovanja, pa – če imaš
rad/a moja izkazovanja, potem se skušaš tudi sam/a podobno vsaj izkazovati… in
nikakor ne drugače, kaj šele v podobi popolnega nasprotja, ker, veš…
Če imam
jaz rad tisto, kar vrednotim, spoštujem, skušam po najboljši meri upoštevat,
potem imam lahko rad samo tiste, ki takisto ravnajo, ki v isto verjamejo, si za
isto prizadevajo! In so mi besede ob tem krepko premalo, zlasti takrat, kadar
jih ravnanja zanikajo, izničujejo, ne samo pod vprašaj postavljajo. To je
nekako tako, kot…
Sonce
in oblak! Kako, hudiča, bi se imela rada, ko sonce hiti svetliti, oblak
temniti, ko oblak skuša sonce zakriti, medtem ko sonce skuša njega izsušiti,
stopiti?! Zategadelj…
Če res
misliš mene imeti rad/a, potem le hodi po podobnih poteh tistim, po katerih sam
korake razvrščam.
Ko bolje pomislim…
… me je
skorajda groza. A ne grozljiva, nikakor, pač pa takšna, ki se utegne celo
simpatična izkazovat, govoreč o nečem, marsičem, morda, tako, površno gledano,
tudi o izbirčnosti…
Razmišljam
o številu sogovornikov, s katerimi razpolagam. Ne o številu nekih
so-klepetalcev, s katerimi zmorem, če o drugem ne, potem o tistem kako-si-kaj,
in ja-vreme-pa-še-kar-drži…
Načeloma
imam, tu, v Deželi, tri takšne, s katerimi zmorem o nekih splošnih zadevah, in
to zlahka, do soglasja dospeti. Imel sem štiri, pardon, pet. Medtem ko se
zaplete, krepko, in to pri vseh treh, ko pogovor nanese na tisto, s čemer sem
se sam podrobneje soočal, dočim oni bolj od daleč vedo. Vsaj menijo, da vedo.
Vse ostalo…
Vse
ostalo je bolj tako, da se mi je moč sicer pogovarjat, skozi pogovor celo neko
voljo ohranjat, a na koncu pogovora, pod črto, nevidno, zaobjeti pogovora čas v
in-spet-je-šlo-v-prazno…
Izven Dežele imam tudi tri. Dva, s katerima se zmorem malodane o vsem, medtem ko mi
na področju, s katerim se dokaj resno ukvarjam, zadnjih deset, enajst let, vsaj
ugovarjata ne. Tudi pripominjata ne, ker sta svoji življenji posvetila
ustvarjanju, pisanju, in se nikoli z značilnostmi, ter njih vzroki, dvonogega
nista ukvarjala. Kakopak, poznata že, te značilnosti, tudi vesta, da ne sodita
med neke obče, a to je to. Imel sem tudi tretjega, njima podobnega, a je, žal,
pred kratkim odletel na nekih nevidnih krilih večnemu spokoju naproti…
Da, in
imam tretjo osebo, s katero pa se lahko malodane o vsem pogovarjam, in tudi o
psihi, njenih stanjih, in terapevtskih delovanjih. In so pogovori, kadar do
njih pride, in žal preredko, obojestransko razumljeni, tvorni, prijetni. Vse
ostalo pa…
Ko
seštejem, in dobim tri in tri je šest, se počoham, po bradi, in se zamislim –
po šestinšestdesetih letih obstajanja, imaš samo šesterico, s katero se lahko,
vsaj tu in tam, o nečem konkretno pogovarjaš. Vsaj o nečem?! In me takoj prešine
misel, da, očitno, nisem normalen, čeprav…
Hm,
vsaj tisti v inozemstvu so, vsak na svojem področju, priznani, uveljavljeni,
uspešni, pa če oni zmorejo z menoj, in jaz z njimi, potem ima moja ugotovitev
nek manko, nekaj z njo ni v redu, ker – če jaz nisem normalen, oni pa so, kako,
za vraga, se sploh zmoremo tvorno pogovarjati?! In potem ugotovim, da – tudi oni
niso normalni! Pardon, niso običajni, pač pa… vsakdo je na nekem svojem področju
izkazal krepko več od svojega okolja, vsakdo je krepko zmožnejši, uspešnejši,
od svojega okolja, potemtakem so takšni, kakršni naj bi neki normalni bili! Takrat,
kakopak, kadar niso zgolj – običajni…
Na nebu so zvezde
Na jugu
je sonce, na severu hlad,
zdaj v
dvomih, nekoč pa imel nek svoj rad,
na nebu
so zvezde, in blato na tleh,
ničesar,
ko sij ugasi se v očeh…
Na veji
je sadež, in senca pod njo,
nikdar se
ne vrne, kar v nič je odšlo,
poganja,
da raste, če ne osuši,
so
sanje zaman, tam, kjer vrednega ni…
V dlani
pozdrav je, če v pest ne zapre,
prav vse
se rojeva, da potlej umre,
v
objemu poti so, v odrivu je kraj,
ne da
se dospeti, če rineš nazaj…
Na jugu
je sonce, na severu hlad,
za vsako
vzpetino stoji nek prepad,
na nebu
so zvezde, in blato na tleh,
ni
toplega kruha, ko brskaš v smeteh…
Na jugu
je sonce, mi juga več ni,
vse bolj
je ledeno, vse bolj le hladi,
na nebu
so zvezde, ne sežem med nje,
le
tonem, vse bolj, tja, k objemu zemlje…
Rad bi (ga/jo) srečal…
Da, res
je, rad bi srečal nekoga, ki je, denimo…
V
najhujših nekih »političnih časih«, nič kaj simpatičnih, in v ozračju obče
nestrpnosti, po razpadu Juge, pomagal neki materi, ne-tu-zemki, pridni, pošteni,
dušno čisti ženici, da je smela dočakati dan, ko je tudi njeno najmlajše,
osnovnošolsko dete, dospelo bivati k njej, v Deželo. In sem za to pomoč kar
nekaj časa dal, svojega, kakopak, in se s kar nekaj tepci, uradniškimi, »bil«,
pa kar nekaj »lepih« besed na račun svoje »zavednosti« poslušal… a sem, vsemu
navkljub, dočakal dan, da sta se mati in hči, ali obratno, smeli veseliti tega,
da je družina postala zaokrožena celota!
V
taistih časih poskrbel, uradno, kakopak, zakonito, za nekaj podobnih primerov,
da so neki posamezniki, ki se v življenju z ničemer niso mazali, smeli ostati
tu, in še naprej opravljati svoje delo, tako, kot so ga poprej. Tudi ni bilo
najbolj simpatično, takrat, to moje početje, zame.
Prevedel,
ne vem, če se ne motim, nekih deset knjig, med njimi polovico takšnih, da sem
vsak dan prevajanja preklinjal svojo odločitev, da pomagam, ker mi je bila
vsebina prevajanega bolj nesprejemljiva kot ne, kar zadeva razumskega
pojmovanja sveta, in kakovosti samega zapisovanja, in sem celo moral dodajati,
dopisovati, po svoje, seveda, da sem neke besedne »skice« v zaokrožene,
smiselne celote sčaral, pri čemer enkrat nisem povprašal tistega
kaj-bom-jaz-od-tega-imel, čeprav sem v delo vložil najmanj leto dni, krepko
raje več, malodane vsakodnevnega celodnevnega dela. Ne, garanja!
Beračil,
prosjačil sem razna podjetja, za neke knjige, odpisane računalnike, za
marsikaj, da sem te zadeve zmogel peljati v neke odročne šole, takrat, ko sem
otrokom na obisk hodil, takrat, ko sem lasten dopust trošil, da sem zmogel z
dela, rednega, izostati, lastno gorivo, pri čemer tudi, nikoli, nisem vprašal
kaj-bom-imel!
Petnajst
mesecev krvavega dela, po dvanajst, štirinajst ur dnevno, za neko terapijo. In
bi lahko, k tej terapiji, pridodal tudi kakšno, drugo, pomoč, ki, resda, ni
tako dolgo trajala, a je, kljub temu, zadovoljstvo, razbremenitev, nasmeh
priklicala na obraz, in problem odpravila.
Nisem
jih štel, a kar nekaj vinjenih sem pobiral, in nikdar ne bom pozabil primera,
ko sem pobral okrvavljenega, od padcev, možakarja, pa dve uri čakal, najprej na
prihod reševalcev, ki ga, mimogrede, niso odpeljali, ker je možakar njih pomoč
zavrnil, nato še policije.
Pregledoval,
lektoriral, celo pisal… prošnje, diplomske, pa razne strokovne izpite,
kadarkoli sem bil naprošen, in nikdar z oklevanjem.
Ne vem
koliko rokopisov prebiral, nekih mladih, pa se potem z ocenami mučil, da ne bi
zapisal daj-raje-kaj-drugega-počni, pač pa da sem napisal daj-nadaljuj-(bolje,
da to počneš, če že veselje v tem najdeš, kot da čas po bifejih stran mečeš)…
Bi se
dalo, marsikaj, našteti, od nekega truda, vloženega v to, da so oskrbovanci
nekega doma za starejše do določene zabave dospeli, do tega, da starejša ženica
ni v obup rok vila, ko je bilo potrebno nekaj poledenelega snega odstranit,
marsičesa tudi ne, ker pomoči, svoje, nikdar beležil nisem, da bi jo kasneje »naprej
metal«, pa – bi ga/jo, zares, rad srečal, ki je tolikokrat in v takšnem obsegu
pomagal/a, nekim drugim, kakopak, brez slehernega pričakovanja, z izjemo
radosti tistih nekih, pa da me ta on/a malo poduči o tem, kaj je dobrota, kako
se izkazuje, kako je potrebno pomagat… in da me, predvsem, prepriča v to, da pa
večinoma pomoč le ni – izkaz totalne bebavosti… dokler se bebec, kakopak, ne
nauči razlikovati med pomoči-vrednimi in pomoči-nevrednimi!
Res bi
ga/jo rad srečal! In, mimogrede: nikarte mi o nekih »motivih« razlagat, ker –
kadar nekoga prvič vidiš, ali z nekom načeloma nekih omembe vrednih povezav
nimaš, a mu, kljub temu, pomagaš, potem je edini motiv tisto, kar se v tebi
nahaja, in čemur je moč sočutje poreči. Pa čeprav do popolnega tujca, ki ga
nikoli več niti videl ne boš!
Kako že
pravijo? Aha, najprej skoči, potlej reci hop. Najprej pokaži, kaj zmoreš, znaš,
kaj si naredil, potem govori!
Naročite se na:
Objave (Atom)