Globok
izdih, povsod prepih,
na plano
mora priti,
pa grem
ujeti ga v stih,
belino
počrniti…
Za njim
še sto, kdo ve, še več,
jih sproti
čas poraja,
ko ne
želi, za hipec, preč,
pa v
družbo mi ostaja…
Oh, ja,
gre z njim, a pride spet,
sem se
ga naveličal,
v nekih
mislih sem ujet,
mi vrag
jih je izpričal…
Tolažbe
ni, da odloži,
da delček
vsaj vzame,
je prav
tako, naj bremeni,
to, kar
je leglo name…
In brez
pomena je iskat,
čemu je
v to pognalo,
sem
sebe zgolj hitel dajat,
a je
bilo premalo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar