Ko bolje pomislim…

… me je skorajda groza. A ne grozljiva, nikakor, pač pa takšna, ki se utegne celo simpatična izkazovat, govoreč o nečem, marsičem, morda, tako, površno gledano, tudi o izbirčnosti…

 

Razmišljam o številu sogovornikov, s katerimi razpolagam. Ne o številu nekih so-klepetalcev, s katerimi zmorem, če o drugem ne, potem o tistem kako-si-kaj, in ja-vreme-pa-še-kar-drži…

 

Načeloma imam, tu, v Deželi, tri takšne, s katerimi zmorem o nekih splošnih zadevah, in to zlahka, do soglasja dospeti. Imel sem štiri, pardon, pet. Medtem ko se zaplete, krepko, in to pri vseh treh, ko pogovor nanese na tisto, s čemer sem se sam podrobneje soočal, dočim oni bolj od daleč vedo. Vsaj menijo, da vedo. Vse ostalo…

 

Vse ostalo je bolj tako, da se mi je moč sicer pogovarjat, skozi pogovor celo neko voljo ohranjat, a na koncu pogovora, pod črto, nevidno, zaobjeti pogovora čas v in-spet-je-šlo-v-prazno…

 

Izven Dežele imam tudi tri. Dva, s katerima se zmorem malodane o vsem, medtem ko mi na področju, s katerim se dokaj resno ukvarjam, zadnjih deset, enajst let, vsaj ugovarjata ne. Tudi pripominjata ne, ker sta svoji življenji posvetila ustvarjanju, pisanju, in se nikoli z značilnostmi, ter njih vzroki, dvonogega nista ukvarjala. Kakopak, poznata že, te značilnosti, tudi vesta, da ne sodita med neke obče, a to je to. Imel sem tudi tretjega, njima podobnega, a je, žal, pred kratkim odletel na nekih nevidnih krilih večnemu spokoju naproti…

Da, in imam tretjo osebo, s katero pa se lahko malodane o vsem pogovarjam, in tudi o psihi, njenih stanjih, in terapevtskih delovanjih. In so pogovori, kadar do njih pride, in žal preredko, obojestransko razumljeni, tvorni, prijetni. Vse ostalo pa…

 

Ko seštejem, in dobim tri in tri je šest, se počoham, po bradi, in se zamislim – po šestinšestdesetih letih obstajanja, imaš samo šesterico, s katero se lahko, vsaj tu in tam, o nečem konkretno pogovarjaš. Vsaj o nečem?! In me takoj prešine misel, da, očitno, nisem normalen, čeprav…

 

Hm, vsaj tisti v inozemstvu so, vsak na svojem področju, priznani, uveljavljeni, uspešni, pa če oni zmorejo z menoj, in jaz z njimi, potem ima moja ugotovitev nek manko, nekaj z njo ni v redu, ker – če jaz nisem normalen, oni pa so, kako, za vraga, se sploh zmoremo tvorno pogovarjati?! In potem ugotovim, da – tudi oni niso normalni! Pardon, niso običajni, pač pa… vsakdo je na nekem svojem področju izkazal krepko več od svojega okolja, vsakdo je krepko zmožnejši, uspešnejši, od svojega okolja, potemtakem so takšni, kakršni naj bi neki normalni bili! Takrat, kakopak, kadar niso zgolj – običajni…