Ne razumem, preveč zabit!

Da, res je, nikakor ne razumem tistih nekih, ki me, baje, spoštujejo, obenem mojim trditvam oporekajo, mojim izkazovanjem. In mi to nikakor ne gre v račun…

 

Kadar se mi nekdo predstavlja, se mi predstavlja s svojim (iz)govorjenim, torej s svojimi besedami, s stališči, in s svojim fizično izkazanim, potemtakem s svojimi ravnanji, dejanji. Posledično, posredno, mi z obojim govori tudi o tistem, kar mu šteje, kar mu je vredno, pa vrednoti, potemtakem mi govori o svojih vrednotah…

 

Osebno zmorem spoštovati nekoga, ki se trudi čim bolj pravilno, etično. Nekoga, ki zmore izkazati, s tem tudi dokazati, da je spoštovanja vreden, da presega, v pozitivnem, krepko, neko povprečnost. Le-ta je namreč močna izključno v govorjenju, a kaj, ko njene besede ne ustrezajo njenim izkazovanjem…

 

Spoštujem lahko nekoga, ki, brez ovinkarjenja, brez hinavščine, brez laži – »bobu reče bob«! In ga ne obsojam radi tega, ker lopovu reče, naravnost, da je lopov, ker – že itak je preveč tega, da je kritik(a) nepravilnosti deležen(-na) krepko večjega obsojanja, kot same nepravilnosti, in tisti, ki se z njimi izkazujejo. Da, je tudi obče »čislan«, pokojni, Boris Pahor dejal, da – ko bi bilo na svetu več ljubezni, in predvsem kritičnosti do nepravilnega, bi bil svet…

 

Ni hudega, »ljubezni« je kolikor želiš, na vsakem vogalu jo lahko najdeš, celo kupiš. In je še več tiste, ki govori o imeti-rad-samega-sebe.

Kritični smo pa itak, vsi po vrsti, ko ogovarjamo, za hrbti, ali pa počakamo, da nevarnost mine, in se kot »poštenjaki« razkrijemo. MARŠ!

 

Če imaš kaj pripomniti mojim besedam, če meniš, da si bolj podučen, od mene, zlasti tam, kjer se nikoli s problematiko nisi srečal, jaz pa sem se… potem, domnevam, meniš, da sem dovolj zabit, neumen, pa da tvoja tolmačenja potrebujem. Povej – spoštuješ zabitost?!

 

Če imaš kaj pripomniti mojim ravnanjem, potem, takisto – če so moja ravnanja nepravilna, najmanj sporna, če ne celo obsodbe vredna, potem – spoštuješ neetičnost?

 

Resnično, priznam, sem tako hudičevo zabit, da ne razumem, in nikoli ne bom, kako me lahko spoštuješ, ko pa mi pripominjaš in mi oporekaš?! Jaz, denimo, v času svojega (tudi zrelega) odraščanja tega nikoli nisem počel, če sem nekoga spoštoval, potem sem ga tudi upošteval! Ne znam malo-spoštovati-malo-ne-spoštovati, tako da, ja, res ne razumem, razen, če me zgolj – »spoštuješ«!