Kadar
nekdo trdi, da »me ima rad/a«, takrat od te osebe pričakujem predvsem to, da
ima rad/a – tisto, čemur lahko porečem moje vrednote!
Svoje
življenje ravnam po tistem, kar mi je vredno, po tistem, h čemur težim, po
tistem, s čemer se skušam v največji možni meri izkazovat, pa – če »imaš rad/a
mene«, potem, neizogibno, moraš imeti rad/a tudi moja izkazovanja, pa – če imaš
rad/a moja izkazovanja, potem se skušaš tudi sam/a podobno vsaj izkazovati… in
nikakor ne drugače, kaj šele v podobi popolnega nasprotja, ker, veš…
Če imam
jaz rad tisto, kar vrednotim, spoštujem, skušam po najboljši meri upoštevat,
potem imam lahko rad samo tiste, ki takisto ravnajo, ki v isto verjamejo, si za
isto prizadevajo! In so mi besede ob tem krepko premalo, zlasti takrat, kadar
jih ravnanja zanikajo, izničujejo, ne samo pod vprašaj postavljajo. To je
nekako tako, kot…
Sonce
in oblak! Kako, hudiča, bi se imela rada, ko sonce hiti svetliti, oblak
temniti, ko oblak skuša sonce zakriti, medtem ko sonce skuša njega izsušiti,
stopiti?! Zategadelj…
Če res
misliš mene imeti rad/a, potem le hodi po podobnih poteh tistim, po katerih sam
korake razvrščam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar