»Dobrota ni sirota…«

Priznam, naveličal sem se pregovarjati, sem to počel dolgo, predolgo, takrat, ko sem ugotavljal mišljenjske zmožnosti občestva, obenem pa – veliko je zadev, o katerih zapisujem, in razlagam, pa naj tisti, ki bi do mojih tolmačenj rad dospel, izvoli, se potrudi, najde in (pre)bere, pa razmisli, kakopak, v kolikor je razmišljanja, kompleksnega, zmožen, seveda…

 

Kljub vsemu…

 

Danes sem bil deležen »razsvetlitve«, v podobi trditve, da »dobrota ni sirota, kadar ničesar ne pričakuje«. Domnevam, da v zameno, za samo sebe, ampak – takšnega stanja, ki bi bilo brez pričakovanj, ni! In pojasnim:

 

1.      Kadar pomagaš, takrat pričakuješ vsaj dvoje! Prvič, da bo tvoja pomoč uspešna, in drugič, pričakuješ zadovoljstvo tistega, kateremu pomagaš. V kolikor ga ne spraviš do zadovoljstva, mu, po njegovem, tudi pomagal nisi!

2.      Kadar ničesar ne pričakuješ, takrat ne pričakuješ tudi nehvaležnosti! Drugače obrnjeno to pomeni, da pričakuješ, da ne bo tvoja pomoč zlorabljena, z nehvaležnostjo poplačana. Pa, mimogrede, sploh ni potrebe po izkazovanju neke silne hvaležnosti, ker pomagaš zaradi lastne potrebe po pomaganju, le – nehvaležnost naj izostane…

 

Si že slišal/a tisto »ponudiš prst, ostaneš brez roke«? Si? Potem pa – prijetno razmišljanje!