Ob boku hudiča

Sedim. Časa je prek glavé.

Od tistega, meni drobiža.

Pa naj, če že hoče, kar gre,

preveč mi ga je preko križa…

 

Sedim. Itak ne bi zaspal.

Mi misli neštete rojijo.

Le kaj bi za upi se gnal,

se najdejo, ki jih morijo…

 

Sedim. Mi ob boku hudič.

Mi kazal je slike medene.

Jih potlej razblinil v nič,

dodobra zamešal mi štrene…

 

Sedim. Joj, kako je lagal!

Bilo bi lahko celo smešno.

Ko ne bi trpljenja spoznal,

bežal mu povsem brezuspešno…

 

Sedim. To dodobra vsaj znam.

Mi v plehkem ni najti veselja.

Naj zgine še to, kar imam,

da seže v spokoj moja želja…