Kdo sploh potrebuje mene?!

Me je prijatelj povprašal »Kdo bi te potreboval drugačnega, kot si?«

Nekaj časa sem si vzel, za razmislek, in mu odgovoril drugače, kot bom tu zapisal.

 

Izhajajoč iz spoznanega, prav zlahka ugotavljam, da…

 

So me potrebovali, takrat, kadar so se v nekih nejasnostih znašli, pa sem bil dober za razlagalca, tolmača, osvetljevalca.

 

In so me potrebovali na nekih razpotjih, pa sem se, kot dober jim, izkazal v podobi nekega svetovanja, usmerjanja, podpornika.

 

Dober sem bil, kadar so v kup nekega dreka zabredli, pa je bilo treba rokave zavihat, in iz kupa vleči ter izvleči.

 

Dober sem, kadar se vest oglasi, pa že nek, četudi skromen, pogovor, zmore umiriti, to vest, češ posvetil-sem-mu-nekaj-pozornosti.

 

Kakopak, tudi kadar ti je dolgočasno, ti znam biti dober, pa ti čas v kratkočasenju hitreje, lažje mine.

 

In bi se, domnevam, našlo še kaj, s čemer sem bil, in zmorem biti, nekomu dober, samo – ko bolje pomislim, takrat ugotovim, da so, vsem tistim, katerim sem bil, tozadevno dober, bile dobre le moje zmožnosti, veščine, moja znanja, izkušnje, moja gostobesednost, moje kaj-vem-kaj-še, in ne jaz, sam, kot tak, kakršen, pač, sem, kajti – ko bi mene potrebovali, potem bi me, bržčas, tudi imeli, trajno, in ne na nekem obešalniku obešenega, pa ko-ga-rabim-ga-snamem, sicer pa…

 

Ja, res, tako ti je s tem, prijatelj moj – kdo sploh potrebuje mene, takšnega, kakršen sem, ali drugačnega?!