Nič
nimam od tega, da, bojda, povrne,
življenje,
kakopak, nečedne stvari,
mi ni v
maščevanju, mi časa ne vrne,
in z
njim za odtenek nič manj ne boli…
Nič
nimam od tega, če koga po glavi,
za vse,
kar ne smel bi, a je, pač, počel,
kar se
je skazalo, tega ne popravi,
in
sploh ne povrne, kar kdaj sem imel…
Boli,
bolečina, četudi je tuja,
in breme
nalaga, na prejšnja vsa,
pa tudi
takrat, ko se jeza mi zbuja,
ne
vleče me v neko stvarjenje gorja…
Kar čas
je pospravil, tako bo ostalo,
naj bije,
kot hoče, se ne spremeni,
izraslo
bo, v nekaj, vse kar je pognalo,
medtem ko
odmrlega ne obudi…
Ni v
nekih vračilih iskati utehe,
le sebe
bi, z njimi, povsem pokopal,
naj
vsakdo po svoje, za vse svoje grehe,
jaz s
svojimi v miru bom, zlahka, zaspal…
Ni komentarjev:
Objavite komentar