Ko bom želel
karkoli izvedeti, o sebi, se bom podal na pot, pa spraševal, naokoli. Sem
namreč ugotovil, da vsi neki drugi krepko več vedo, o meni, kot vem sam…
Nekoč
sem srečal nekoga, prvič, ki je vedel, da me pozna. Prav. Dopuščal sem možnost,
da me »pozna«, denimo, s kakšnega literarnega dogodka, na katerem sem bil, in
si jaz njega nisem zapomnil. Lažje si je namreč zapomniti izgled ene same
osebe, nastopajoče, kot pa izglede vseh, ki tvorijo občinstvo. Pa krat toliko
teh dogodkov… se kar nabere neko število, katerega niti pod razno ne bi hotel
pomniti…
In mi
je pojasnil, da me pozna s »televizije«, da me je že večkrat videl prek TV
zaslona. Jaz pa, priznam svojo nevednost, še vedno ne vem, kdaj, za vraga, sem
bil pred kamero! Ob radijskem mikrofonu da, nekajkrat, ampak pred kamero…
In bi
se našli, ki »vedo«, kje stanujem, oziroma sem… in sem jaz, nevednež, kaže vsaj
tako, na tuje hodil, kadar sem rekel, da grem domov… in so »vedeli« kakšno
plačo imam… jaz pa sem se, ves prestrašen, za lopovi oziral, iščoč razliko med tem,
kar so »vedeli« in tistim, kar sem prejemal… pa so »vedeli« kaj sem mislil,
takrat, ko sem nekaj (za)pisal, kaj sem hotel reči, zakaj sem natanko tako,
kakor sem… celo neke »strice« in »tete« sem dobival, tako, gratis, tam, kjer
nikogar nisem poznal, ko sem na vrata trkal, upajoč, da se vsaj za malo odprejo…
in so »vedeli«, kakopak, da nisem kradel, ker sem se posledic bal, ma, marsikaj
so »vedeli«, in še sedaj »vedo«, tako da, ja – ko bom hotel kaj o sebi
izvedeti, samega sebe razsvetliti, ni vrag, da ne bom kar mednje, o-meni-vedoče
stopil!
Ni komentarjev:
Objavite komentar